Kultura 2014 osebno: Zvezdi leta – Zupan in Kajuh

Literarne obletnice se vrstijo druga za drugo, tak je naraven tok stvari. Mediji si jih izposojamo, da polnimo časopisne stolpce s spomini na mrtve pisatelje, pa tudi z mislimi o njihovih knjigah, ki so preživele sodbo časa in so še med nami, »žive«. Take obletnice so pogosto le eno od nujnih službenih opravil, osebno pa mi ne pomenijo veliko.

Letos je bilo drugače. Praznovali smo namreč obletnici dveh slovenskih pisateljev, ki ju lahko mirne duše razglasim za najljubša – stoto obletnico rojstva Vitomila Zupana in sedemdeseto obletnico smrti Karla Destovnika - Kajuha. To je bilo leto veselega druženja z njima, kajti prvi si je veliko medijsko pokritost poleg svoje literature prislužil tudi z divjo persono, drugi pa s knjigo Ljubimca z Vošnjakove ulice, v kateri je Mihael Glavan zbral pisma, ki sta si jih pisala s Silvo Ponikvar. Ta gosta medijska narativa o njiju se je v meni izkristalizirala v vprašanjih: Kako biva človekova zvezda, potem ko ga več ni? Kako biva naprej med ljudmi v svoji odsotnosti?

Za Zupana je odgovor takšen: Vitomilov duh je med nami kot drzna, vitalistična, moška, kljubovalna in izzivalna sila. Od vseh njegovih izjav mi je najljubša tista, v kateri je dejal, da če ne bi bil razuzdanec, huligan in prepirljivec, bi bil najraje Jezus. Srednje možnosti ga niso zanimale.

Kajuh pa se je skozi pisma, ki jih je pisal svoji ljubici v zaporu, še enkrat utelesil kot nežno, globoko, zanosno ljubezensko hrepenenje. »Kričal bi od žalosti in od sreče, tako Te ljubim. Od žalosti, ker sem te izgubil, od sreče, ker Te vendarle imam,« je zapisal v pismu, ki ga je poslal Silvi v zapor.

Revolucionarni in narodnobuditeljski naboj njegove poezije je bil to pot v drugem planu, so pa nekateri ugotavljali, da bi se vstajniška gibanja, ki bolj kot na moč poezije prisegajo na golo moč, od Kajuha lahko mnogo naučila.