Eksperiment Miljenka Jergovića

V Levijevi tkalnici svile je združil zapise iz zadnjih let, ki si jih je zapisoval v beležnico.

Objavljeno
22. december 2015 12.12
Igor Bratož
Igor Bratož

Z ugledno Njegoševo­ ­nagrado ovenčan Miljenko­ Jergović­ v nenavadni knjigi ­Levijeva tkalnica svile (Sanje, prevod Aleksandra Rekar) učinkuje kot nekakšen nepokvarljiv stroj za proizvajanje tekstov.

V knjigi je v osmih razdelkih nanizanih skoraj devetdeset kratkih proznih vpisov, ki po strukturi nihajo od kratkega esejističnega zastavka prek dnevniškega zapisa do nedokončanega krokija ali liričnega zavzdiha, tematsko pa se – ves čas dosledno oklepajoč se Jergovićevega slogovnega nomadstva – zaganjajo v vse mogoče smeri.

Še najbolj te zapise oziroma okruške zapisov morda določa to, da črpajo iz preteklosti, bližnje ali davne, balkanske ali svetovne, izmišljene ali kruto resnične. Pečat tej pogosto melanholični, v pretekli čas sprijaznjeno in pozorno zazrti prozi daje igrivost, ki bi jo še najbolje opisali z učinkom spomina na branje več avtorjev hkrati, od velikega Jorgeja Luisa Borgesa in Thomasa Manna do Milorada Pekića, Danila Kiša, Brucea Chatwina in Roberta Bolaña.

Levijeva tkalnica svile lovi v svoje precizno, rafinirano spletene nitke vse detajle, ves čas in spomine, izgubljene svetove, izmišljene svetove, krvavo resnične svetove, odpira mrakobna meščanska stanovanja in si ogleduje bleščeče sobane časa, ki ga ni več, pregleduje življenjske usode neznancev, predvsem pa govori o usodnem, trpkem, žalostnem, ­bizarnem, norem, nesmiselnem.

Tu so miti velikih, še največkrat pa malih, anonimnih poražencev, neuresničene sanje malih eksistenc, zamolčani izbruhi, prav kmalu­ se bralcu lahko zazdi, da je vsako poimenovanje in datiranje pravzaprav odveč, saj Jergović z na videz pozabljenimi zgodbami iz bližnje in daljne preteklosti (ki jih je, kot smo izvedeli po njegovem nedavnem obisku v Ljubljani, zadnja leta kot nekakšen eksperiment na potovanjih zapisoval v beležnice, ne pa vtipkoval v računalnik) lovi le odzive ljudi na tisto, kar jih je zadelo, našteva in katalogizira, in ga v resnici zanima le univerzalno, okrog katerega plete svoje fino cizelirano besedno tkanje.

Je strasten, seveda, zlahka je videti, da je prizadet, sočuten, a vendar – Jergović je varuh ognja, natančneje, zgodbe, stotin zgodb, ki vrtajo v stiske posameznikov, ujetih v čas, ki jim ni naklonjen. Levijeva tkalnica svile je po svoje vpogled v pisateljevo delavnico, privilegiran obisk njegovega zgodbenega laboratorija, soočenje z nečim tako preprostim in velikim, kakor je magičnost zgodbe, pramoč pripovedovanja.

Temu, recimo generičnemu šeherezadovstvu, se zdi, je podrejeno vse v tej knjigi, avtorju je pač treba brezprizivno verjeti na besedo, zaupati njegovemu strukturiranju zapisanega: na videz naključni zapiski se sestavljajo v celoto, ki govori o pripadnosti, identitetah različnih vrst, pa seveda o širokem registru tujstva.

Jergovićeva prozna zbirka Levijeva tkalnica svile je nenavadno pisateljsko dejanje, ki bo zagotovo naletelo na del hvaležnih bralcev, nekaterim pa bo knjiga ­premalo.