»Ležala sva na travniku – in bingljala z dušo«

Grad Gripsholm: Prva knjiga Kurta Tucholskyja, ki jo lahko končno beremo v slovenskem jeziku

Objavljeno
20. avgust 2019 15.00
Posodobljeno
20. avgust 2019 15.00
»Pogledal sem jo in vrnila mi je pogled: z očmi sva se prijela za roke. Bila je z mano. Sem je sodila.« Foto: Kurt Tucholsky Museum Rheinsberg
Čeprav vročina še traja in sem v teh dolgih jasnih dneh prebrala­ kup knjig, sem se odločila, da je kratek roman Grad Gripsholm­ nemškega pisatelja Kurta ­Tucholskyja moja knjiga ­letošnjega poletja.

Čisto preprosta je in hkrati posebna, napisana v jeziku, ki teče kot drsalka po ledu, in nekateri stavki so tako drugačni in lepi, da se zdi, da se svetijo v temi. Kaj vse zna ta pisatelj narediti z besedami. Ves dan bi vam lahko citirala najlepše odlomke.

To je ljubezenska zgodba. V njej ni prav veliko drame. Je pa veliko spogledovanja, romantike, lenarjenja, smeha, poletja, kopanja, prijateljstva, narečja in poželjivo opisan menage à trois. Vse skupaj je ena ljubezen do življenja. Pripoved, ki ni nikoli patetična, je jasna, čeprav se pisatelj za to sploh ne trudi. Jezik in zgodba, vse zveni zelo sodobno. No, na koncu je nekaj drame, a se vse dobro razplete.
 

Severno poletje


Kurt, ki ga njegovo dekle kliče Peter,­ in dekle Lidya, ki jo Kurt kliče princesa, sta Berlinčana, ki se tam okoli konca dvajsetih let prejšnjega stoletja odpravita na tritedenske počitnice na Švedsko. On je pisatelj in zgodba se začne s pismom, ki mu ga napiše njegov urednik, v katerem mu pove, da imajo ljudje dovolj političnih in težkih knjig, ter ga sprašuje, ali ima v predalu morda kakšno ljubezensko zgodbo, ki bi jo lahko izdal. Čeprav mu pisatelj odpiše, da vsako žensko prej ali slej prevara s pisalnim strojem in zato ne doživi nič romantičnega, mu pove tudi, da se pravkar odpravlja na počitnice, kjer sicer ne namerava pisati, a bo kljub temu premislil o ljubezenski zgodbi. In to je ta roman.

image
Tucholsky in Lisa Matthias leta 1929 na počitnicah na Švedskem Foto wikipedija


Govori o nezapletenem času, ko denar ni bil pomemben, saj ga zaljubljenca nimata veliko, a kljub temu bivata v gradu oziroma njegovem prizidku. Prepevata, se sprehajata in okušata švedsko hrano – hladne predjedi so bile odlične, edina skrb je bilo dejstvo, da Skandinavci nimajo veliko rdečega vina, a dobrega alkohola v knjigi ne manjka.

Počitniško brezdelje in opazovanje sveta okoli sebe, predvsem prebivalcev in naključnih mimoidočih, je poetično in zabavno. Sicer pa junaka veliko klepetata in junakove notranje misli polni ženska, ki jo ljubi in jo vsakič pogleda z drugačnimi očmi. »Ležala sva na travniku – in bingljala z dušo«, zapiše. Če mu pride pred oči nova ženska, pogleda tudi njo, a ko spet poljubi princeso, se mu zdi, »kot da bi se vrnil domov iz tujih dežel«.

Najprej ju v njunem gradu obišče njegov prijatelj Karlchen, ko se vrne v Berlin, se jima na dopustu pridruži njena eksotična prijateljica Billie, nekoč srečajo jokajočo deklico in ji hočejo pomagati, kar jim na koncu uspe. Herbarij edinstvenih in neponovljivih ljudi, kot bi dejal pisatelj. Vmes se zgodi še poletje.

Tucholsky velja za enega od najpomembnejših pisateljev weimarske republike.
To je ena od najlepših ljubezenskih zgodb ­svetovne literature.
Bil je eden od prvih kritikov, ki je pisal o delu Franza Kafke.


O tem, da je knjiga avtobiografska, priča skrivnostno posvetilo: »Za IA 47-407«, kar je registrska tablica avtomobila pisateljeve tedanje ljubice Lise Matthias, s katero je resnično preživel počitnice na Švedskem.

In zdaj nekaj citatov: »Od strani sem pogledal princeso. Včasih je bila kot neznana ženska in v to neznano žensko sem se vsakič na novo zaljubil in jo moral vsakič znova osvojiti. Kako daleč je od moškega do ženske! Sicer pa se je lepo potopiti v žensko kot v morje. Misliti na nič ...«, »Pogledal sem jo in vrnila mi je pogled: z očmi sva se prijela za roke. Bila je z mano. Sem je sodila«, »In nato smo sedeli in sploh nismo tako dosti popili. Napili smo se od govorjenja. Štiri laterne so se gugale v lahnem vetriču«, »Neki pametni mož je ugotovil, da je oslova nesreča to, da se imenuje osel – kajti samo zato tako grdo ravnamo z njim. S tem smo ravnali lepo in ga poimenovali Joachim. In predvajali smo mu gramofon«.
 

Pogumen mož s pručko


Kurt Tucholsky (1890–1935) je bil v dvajsetih letih eden od najbolj­ branih, plačanih in slavnih novinarjev v weimarski republiki.­ Bil je zvezda Berlina, odličen satirik – rad je rekel, da je satirik razočaran idealist –, pisal je pesmi, ki so ponarodele in so jih prepevale zapeljive pevke v kabaretih, bil je vpliven gledališki kritik in ljubil je ženske. Rad je imel visoke, legenda pravi, da je nekoč imel tako veliko ljubico, da je moral stopiti na pručko, če jo je hotel poljubiti na usta. Njegova največja ljubezen je bila Mary Gerold, ko ga je zapustila, mu je napisala pismo, ki ga je imel vedno s seboj, tudi ko je umrl.

Že leta 1912 je izšla njegova prva knjiga Rheinsberg s podnaslovom Slikanica za zaljubljene. Star je bil dvaindvajset let. Zgodba zveni znano. Mladi par se odpravi na počitnice na deželo, kot meglica ju ves čas objemata ljubezen in erotika, a dejstvo, da nista poročena, je bilo za tiste čase škandalozno. To je bilo mladim všeč, zato je bila knjiga uspešnica. S prijateljem, ki je knjigo ilustriral, sta pospešila prodajo tudi tako, da sta odprla knjižni bar, v katerem si, če si kupil knjigo, dobil še brezplačen kozarček žganja.

Veliko je potoval in v Pragi spoznal Maxa Broda in Franza Kafko, bil je eden izmed prvih kritikov, ki se je navdušil nad teksti zapletenega mladega pisatelja. Leta 1931 je izšel Grad Gripsholm, v katerega so se bralci prav tako zaljubili.

image
ℹKurt Tucholsky Grad Gripsholm
prevedla Tina Štrancar
Založba Miš, 2019


Tucholsky je sovražil vse, kar je bilo nazadnjaško in malomeščansko. Pisal je pod različnimi psevdonimi, in to zato, ker je bil prepričan, da Nemci menijo, da novinar, ki piše o politiki, ne more biti satiričen, in obratno. Peter Panter je pisal eseje, Theobald Tiger satirične pesmi in Ignatz Wrobel članke za Die Weltbühne, ki je bil eden prvih časopisov, ki so ga ­nacisti prepovedali.

V Nemčiji se je svastika vedno bolj svetila, roke so dvigali v pozdrav in črnosrajčniki so zategovali zanko. Tucholsky je bil kljub vsemu pogumno kritičen. Eric Kästner je o njem dejal, da je majhen debel Berlinčan, ki skuša ustaviti katastrofo s pisalnim strojem. Njegove knjige so prve zgorele na grmadi. Leta 1932 je pokril svoj pisalni stroj in ni več pisal, vzeli so mu državljanstvo in preselil se je na Švedsko ter iz daljave opazoval, kako njegova domovina propada. Tridesetega januarja je Hitler postal kancler, nekaj mesecev pozneje so odprli prva koncentracijska taborišča. Malo pred božičem, leta 1935, je Tucholsky, ki je bil sam, depresiven in brez denarja, naredil samomor. Po besedah prevajalke Tine Štrancar, ki je tudi avtorica spremne besede, so ga pokopali prav na tistem pokopališču, ki ga opisuje v Gradu Gripsholm. Na nagrobni kamen so prijatelji napisali citat iz Goethejevega Fausta: »Vse minljivo je le prispodoba.«

Prevajalko je Tucholsky, kot mi je povedala, že dolgo navduševal z ostrino, humorjem, preprostostjo in aktualnostjo. »Nisem mogla verjeti, da v slovenščini nimamo še nič prevedenega. Pri prevajanju knjige sem zelo uživala, junaki so mi dobesedno zlezli pod kožo, tako da se ni bilo težko vživeti v njihove karakterje in določene jezikovne specifike posameznih oseb. Med prevajanjem me je večkrat presenetilo, kako svež, nezastaran, komunikativen, živ in iskriv je jezik, glede na to, da bo od prvega izida kmalu minilo devetdeset let.«