Literarna napoved rumenih jopičev

Sloviti pisatelj v knjigi Sérotonine upoveduje tegobe in surovost zahodnega sveta.
Objavljeno
08. januar 2019 08.45
Posodobljeno
08. januar 2019 08.45
Michel Houellebecq, francoski pisatelj, med literarnim večerom v Kinu Šiška, v Ljubljani, 27. marca 2014. Foto: Uros Hocevar
Vsi ga poznajo. Vtis je, da se tudi tistim, ki ne berejo njegove literature, zdi, da so ga že brali, tako je razvpit: francoski pisatelj Michel Houellebecq z besedami, književnimi ali drugimi, vznemirja kot redkokateri literat. Sodobni svet je predvsem resničnostni habitat, v katerem je intelektualec že davno izgubil primat. Houellebecq ga ni. Pred dnevi je izšel njegov novi roman Sérotonine (Serotonin), o katerem se zdaj spet »vsi« pogovarjajo.

Od zadnjega Houellebecqovega romana – kontroverzne Podreditve, ki je izšla na dan terorističnega napada na satirični tednik Charlie Hebdo januarja 2015 – so minila štiri leta, zdaj je čas za novo literarno vznemirjanje po ­houellebecqovsko. Pri založbi Flammarion so konec lanskega leta spretno, po kapljicah, dozirali informacije o pisateljevem novem romanu, a odkar je od 4. januarja na policah, so prvi bralci pljuskoma planili po njem: mnogi so ga slastno pogoltnili, kakemu se je, sodeč po odzivih na spletu, tudi zaletelo; če ne zaradi drugega, pa zaradi pretresenosti.
 

Jezna in nasilna Francija


Podobe Francije, ki jih tokrat slika avtor, so (spet) poudarjeno mračne, ostre, kar grde, nesrečništva je ogromno, tudi občutij izpraznjenosti in predvsem jeze, celo besa, kajti Houellebecq je na zemljevidu Francije za pisateljsko ozemlje izbral v uničujoči globalizaciji najbolj trpeče in odrinjeno podeželje: in tako vnaprej (vizionarsko) napovedal gibanje rumenih jopičev, še preden je bilo to osnovano, se je zavedlo samega sebe in so ga spregledali tudi macronistična politika in mediji. V enem od osrednjih prizorov v knjigi jezni kmetje blokirajo cesto, ki vodi v Pariz, čemur sledi krvavo prerivanje med protestniki ter varuhi reda in miru.

Pisatelj – nekateri mu kot književniku zamerijo pretiran pesimizem, nihilizem in cinizem, sploh kot intelektualcu pa ideološko nagnjenost na desno, in kako je šele marsikomu šlo v nos njegovo nedavno zagovarjanje protekcionizma po Trumpovo – z nemalo empatije in sočutja ubeseduje brezup francoskih kmetov, ki kljub garanju ostajajo brez vsega. V bran malemu podeželanu, pogreznjenemu v robato revščino, kaže s prstom na liberalno politiko Evropske unije, »velike kurbe«, krive za vse zlo in tegobe, ki nas pestijo na stari celini; ni več solidarnosti ne skupnih idealov, kje so povesti o dobrih ljudeh.

Ob tem v romanu, ki ga označujejo za romantičnega, tudi pretresljivega, saj na neki način, kakor je na ovitek knjige zapisala urednica Teresa Cremisi, prevprašuje človeško vest, ne manjka pornografskih prizorov, prav tako nemški pedofil dobi svojo vlogo, kakor nasploh ponuja vzporedna branja. Po eni strani se razvija kot skupnostna zgodba o socialni neizprosnosti in surovosti sodobnega sveta – diagnoza, ki jo pisatelj postavi zahodni civilizaciji, je resna in vzbuja strah, kajti težko vodi drugam kakor v zaton –, po drugi strani jo je dojemati tudi kot posamično pripoved o vse bolj samem človeku, konkretno gre za inženirja agronomije Florent-Clauda­ Labrousta, ki sta ga nesrečna ljubezen in poklicni neuspeh pahnila v depresijo. Potem ko je delal za Monsanto in zatem za ministrstvo za kmetijstvo, se je poskusil v prodaji normandijskega sira na tuje … Poraz je torej kolektiven in hkrati intimen, poraženci smo vsi in vsak posebej. Na tem mestu velja spomniti, da je Houellebecq pred kratkim v Bruslju prejel nagrado, poimenovano po Oswaldu Spenglerju, avtorju Zatona Zahoda, in da primerjave med njima niso samo umetne.


Najgrše mesto, ki ga je kdaj videl


Odzivi na roman Serotinin so, pričakovano, začeli deževati takoj, takšni, polni hvale, in tudi kakšen drugačen, kajpada o samoponav­ljanju. Kakor je poročal Le Point, na primer, se je s pismom Houellebecqu oglasil župan Niorta, ki ga je pisatelj označil »za eno najgrših mest, kar mu jih je bilo dano videti«. Prvi mož mesta na zahodu Francije z manj kot 60.000 prebivalci se mu je za »kompliment« duhovito zahvalil, mu zaželel dobrodošlico in prav tako uspešno prodajo knjige. »Ne le da je Niort lepo mesto, ampak so tudi njegovi meščani ljudje širokega duha …« Zato ga je povabil, naj le pride kdaj na obisk, da bi mu lahko ponudil še »angeliko, ki je, vkuhana, specialiteta našega mesta, zdravilno pa učinkuje tako, da poveča občutek sreče«. No, vsi Niortčani niso tako dobrohotni, Houellebecqov opis jih je menda boleče ponižal in razžalil. V prizadetosti zdaj nekateri poudarjajo, kaj vse lepega in prekrasnega si je mogoče ogledati v njihovem čudovitem mestu, medtem ko drugi, bolj jeznoriti, pozivajo k bojkotu knjige.


Nevrokemija poraza in zmage


image
Serotonin. Foto: Flammarion
Da je ta »znanstveno« naslovljena Serotonin, vsebinsko ne preseneča: nesrečni glavni junak sega po antidepresivih. A naslov ne čudi niti na splošno, če vemo, da je serotonin kot »hormon sreče« ključen in vsemogočen za občutenje zadovoljstva, dobre volje in sproščenosti, za dober spanec, samozavest, tudi za prevzetnost in privzdignjeno zmagovalna občutja, njegovo pomanjkanje pa je razlog za agresivnost, depresijo …, torej tudi za umetniški spleen ali svetobolje. (Mimogrede: v 12 pravilih za življenje, ki je trenutno uspešnica tudi pri nas, pozitivno zmagovitost serotonina proti oktopaminu na primeru jastogov slikovito razloži Jordan B. Peterson).

Ob tem se morda poraja vprašanje, na kateri strani »nevrokemije zmage ali poraza« je zdaj Houellebecq, ki mu, med drugim, lepijo oznako »Balzac 21. stoletja«, ko pa tako pronicljivo opazuje družbo in literarno vnaprej opazi, kar večinoma ne (u)vidimo niti za nazaj. Kako je pri njem s serotoninom? Če se poigramo z naslovi njegovih del, zapišimo, da je medicina platforma, na kateri je mogoča razširitev področja boja, ali drugače: v zdravilnih tabletkah se da dobiti marsikaj, kar človeku umanjka – marsikatere osnovne delce za srečo. Prav tako ni malo medijskih ugibanj, da je že dvakrat ločeni pisatelj morda res srečnejši, odkar se je jeseni, pred očmi javnosti, poročil še tretjič … Nekatere je takrat resno zaskrbelo, da bi sreča lahko odpihnila njegovo literarno črnogledost.
 

Prodajna uspešnica


Dvainšestdesetletni Michel Houellebecq, o katerem je znano, da kar naprej prebira Baudelaira, vznemiri francosko javnost ob malone vsakem nastopu. Ker je zaradi socioloških, včasih kar političnih oči in analiz medijsko karseda »hvaležna tema«, novinarji prežijo na sleherno besedo, ki jo izgovori na glas, zato ni čudno, da je bila knjiga, ki so jo pri Flammarionu najprej natisnili v izjemnih 320.000 izvodih, že v petek popoldne, ko so jo spustili v življenje, najbolje prodajani ­naslov na francoskem Amazonu. Po čisto svežem delu »najbolj branega sodobnega francoskega pisatelja na tujem« je mogoče od včeraj segati tudi v nemškem prevodu, jutri ga bo mogoče brati v španščini, dan pozneje v italijanščini, septembra prav tako v angleščini in tako naprej … Povejmo še, da so v francosko govorečih okoljih prodali 800.000 izvodov njegovega prejšnjega romana Podreditev, v Nemčiji pa več kot 520.000.
 

Obvladovanje posla


Nekaj se zdi jasno: Michel ­Houellebecq je izjemen pisatelj, eden redkih, ki je še sposoben hrupno prevračati (vsaj miselne) stole – spomnimo se tudi političnih odzivov ob izidu Podreditve –, in Flammarion založba, ki izvrstno obvlada marketinški posel. Pa tudi urednico ima Houellebecq sijajno: legendarno in tudi pri nas znano Tereso Cremisi.