Literarni junaki izginjajo?

Prihodnost literature: Pisateljica Rachel Cusk pravi, da je literarni lik mrtev. Je to res, ali se je samo preoblekel v avtobiografsko izpoved?

Objavljeno
12. marec 2019 12.09
Posodobljeno
12. marec 2019 12.09
Nekateri literarni junaki so rojeni za film, recimo strastna in usodna zaljubljenca vikont de Valmont in madame de Tourvel iz Nevarnih razmerij. Fotografija prizor iz filma
Zadnja gostja letošnjega literarnega festivala Fabula je bila kanadsko-britanska pisateljica Rachel Cusk, ki je napolnila klub Cankarjevega doma. Pri Beletrinini zbirki Žepna je izšel prevod njene knjige Obris, prvega dela uspešne trilogije. Roman se, kot je v spremni besedi zapisala Ana Schnabl, »požvižga na romaneskno strukturo, ne da bi se sesul v fragmentarnost«. Kot še pravi Schnablova, glavna protagonistka in pripovedovalka zgodbe, pisateljica Faye, ni niti junakinja niti antijunakinja, saj sploh še ni postala lik.

Cuskova je namreč v tekstu za revijo New Yorker z izzivalnim naslovom Mislim, da lik ne obstaja več pojasnila, da je lik zanjo mrtev; da gre za »izčrpano, preživeto in danes odvečno kategorijo«.
Zato je bilo moje prvo vprašanje, ko sva se usedli v bar hotela Vander, kaj natančno je mislila s tem. So literarni junaki in liki res mrtvi? »Literarni liki, kakršne poznamo, so del nekega časa, ki ga ni več,« je odgovorila z drobnim nasmeškom. »Ne delujejo več.«

In vendar, kaj bi brez velikih junakov in junakinj, ki so ne samo zaznamovali posamezne dobe, ampak so postali že tako arhetipski, da lahko z njimi označujemo določena stanja in jih uporabljamo za lažje razumevanje kompleksnosti človeške psihe. Henry Wotton v Sliki Doriana Graya, Jay Gatsby v Fitzgeraldovem Velikem Gatsbyju, lik, ki tako močno verjame, da lahko spremeni preteklost, da pozabi na realnost in konča v lastnem razkošnem bazenu, Elizabeth Bennet v Prevzetnosti in pristranosti Jane Austen, ki še vedno velja za eno od začetnic feminizma v literaturi, svojeglava, inteligentna junakinja, ki se ne glede na svoj družbeni položaj odloči, da bo šla v smeri tistega, kar misli, da ji pripada.

S katerim od literarnih junakov bi šli na večerjo, je tisto ljubko, duhovito trivialno vprašanje, s katerim pravzaprav najhitreje vstopiš v značaj sogovornika. »S tem je podobno kot z vprašanjem, ali poslušaš Beatlese ali Stonese, ali raje bereš sestre Brontë ali Jane Austen,« se nasmehne Rachel Cusk.

In vendar, kdo bi bil tisti, s katerim bi sama najraje preživela večer, s kom bi si želela govoriti? Bi bil to vikont de Valmont iz Nevarnih razmerij, Gregor Samsa iz Preobrazbe, Miškin, gospod Darcy, Aljoša ali Dmitrij Karamazov, morda Ivan, s katerim bi še enkrat polemizirala o poglavju Inkvizitor in se spraševala o obstoju Boga in o tem, ali je, če Bog ne obstaja, res vse dovoljeno?

Rachel Cusk je avtorica uspešne trilogije. Pred kratkim je v slovenščini izšel prvi del, roman Obris.
Literatura in njeni protagonisti se spreminjajo v skladu s časom, v katerem živijo njihovi kreatorji.
Brez empatije avtorja do svojih junakov verjetno ni dobre literature.


Rachel Cusk to ne zanima, če že obstaja kdo, ki je vplival nanjo v najzgodnejših letih, ko se je oblikovala kot pisateljica, je bil to D. H. Lawrence, njegov domišljijski svet je bil tako močan, da je med branjem doživljala stvari zelo jasno – barve, vonje, atmosfero je čutila veliko bolj živo in intenzivno kot v realnosti, se spomni.


Kdo je ta neresnični človek?


Odgovora na to, ali smo res priča izginjanju literarnih junakov, ne dobim, zato ker ni enostranski. Nobelovec Saul Bellow se je že pred šestdesetimi leti spraševal nekaj podobnega: kaj je prihodnost fikcije in njenih junakov – in prišel do spoznanja, da se je junak končal z Joyceovim Uliksesom.

A najprej se je treba vprašati, kaj sploh je literarni junak. Pri karakterizaciji literarne osebe v literarni teoriji naletimo na dva termina, ki ju je uvedel E. M. Forster, avtor Sobe z razgledom, v svoji študiji Pogledi na roman, zapiše dr. Ignac Fock, docent za špansko književnost na ljubljanski filozofski fakulteti. Ploščate osebe so tipski liki, kot so recimo skopuh, ljudomrznik, tartif, femme fatale, in so vnaprej določeni, poenostavljeni, predvidljivi in zato komični, pravi Fock, medtem ko so zaobljene osebe večplastne, nepredvidljive, konkretizirane, individualizirane, dinamične, protislovne. Takšni naj bi bili vsi véliki liki modernega romana.

Molière je imel zelo rad tipske protagoniste, ker personificirajo določeno lastnost, na primer skopuštvo, hinavščino, povzpetništvo. Balzacove osebe, denimo, pa so izpisane: če je Molière prikazal skopuštvo (Harpagon), je Balzac prikazal skopuha (oče Grandet v Evgeniji Grandetovi). Pri Balzacu ima poglavitno vlogo pri karakterizaciji oseb njihova fiziognomija, skopuh je posušen, zverižen; nekaj podobnega je pri Dickensu Scrooge v Božični pesmi.


Romani še spreminjajo življenje?


Čas, ki ga živimo, je drugačen, pravi Rachel Cusk, in zahteva drugačno strukturo stavkov, resnico, do katere prideš po drugih poteh. A ta razdrobljeni čas, v katerem nenehno dežujejo informacije, ne pomeni, da mladi zdaj berejo manj, pravi, ne, ravno nasprotno. »Vedno bodo obstajali mladi, s katerimi se boš lahko pogovarjal o klasikih in o sodobni literaturi.«
Danes se res zdi preveč romantično reči, da ti je roman spremenil življenje. In vendar se to dogaja.
V tem kontekstu je zanimiva študija univerze v Durhamu, ki so jo opravili v sodelovanju z britanskim časopisom Guardian in edinburškim literarnim festivalom. Tisoč petsto bralcev so zaprosili za natančen opis tega, kako pri branju doživljajo literarne junake. Polovica vprašanih je opisovala, da med branjem slišijo glasove likov, petina jih je rekla, da so glasovi junakov ostali z njimi še dolgo po tistem, ko so prebrali knjigo, gotovo pa so med branjem dejanja in usode teh junakov vplivali na ton in vsebino bralčevih misli. Nekateri so povedali, da je fiktivni lik začel oblikovati njihovo notranje življenje, pa tudi zunanji svet.
In prav to je ena od značilnosti dobro napisanih in ustvarjenih literarnih oseb – sčasoma pozabimo zgodbo romana, si pa zato zapomnimo junake. Od tod izvira tudi paradoks živosti literarne osebe, pravi Fock; njeno notranje življenje nam je dostopno, zato jo lahko spoznamo bolje kot katerokoli živo osebo.
 

Kako jih pisatelj ustvari?


Zato je za vsakega pisatelja nezavedno, najbrž pa predvsem zavestno dosežek, da ustvarijo literarnega junaka, ki se tako močno dotakne bralca. Spomnim se Zločina in kazni ali Idiota, romanov, ki sta me kot najstnico pahnila v enotedensko vročico, o podobni izkušnji so mi kasneje pripovedovali tudi drugi bralci Dostojevskega. Pisanje romana, v katerem protagonisti lahko zbežijo v resnični svet, je, kot bi napisal programsko opremo, pravi pisatelj Charles Fernyhough, ali položil minsko polje srca. Kot pisatelj bi rad oblikoval način, kako bodo tvoji bralci čutili in mislili, v smislu, da se s pomočjo branja spustijo v glavo in telo ljudi, kakršni sami niso, in da poskušajo gledati na svet z njihovimi očmi.

image
Kdo je junak, s katerim bi najraje preživeli večer? Ženske bi se morda odločile za gospoda Darcyja. Fotografija prizora iz filma


In to je najbrž tisto, o čemer govorijo mnogi pisatelji, ko pišejo o empatiji, sposobnosti vživljanja v različne junake, o tem, da se pogovarjajo z različnimi junaki, kot bi bili podvrženi nekakšni nadzorovani shizofreniji.

Tudi urednica pri založbi Goga Jelka Ciglenečki meni, da »brez empatije avtorja do svojih junakov verjetno ni dobre literature, kakor velja obratno, da dobra literatura razvija občutek za empatijo pri bralcih«.

In tako je spraševanje o tem, ali literarni lik izginja, pravzaprav brezpredmetno. Roman se spreminja.

Vprašanje o smrti junaka je nekaj podobnega kot vprašanje o smrti romana, pravi pesnik, pisatelj in programski vodja založbe Beletrina Aleš Šteger. Konci nas očitno privlačijo bolj kot začetki. Simbolično je Neverend naslov njegovega romana, v katerem je junakinja tudi antijunakinja, oseba, ki prehaja iz sanj, spominov, mor v zgodbe, ki jih pišejo zaporniki na njeni literarni delavnici, zato se za zgodbo, ki jo piše sama, zdi, da je tako sanjana kot resnična.

»Gotovo obstajajo literarni junaki, ki te zasledujejo, so nekakšno spletišče, kot točka v mreži silnic, in niso samo psihološka entiteta,« pravi Šteger. »Tipičen primer so Kafkovi junaki. Njegovo nasprotje sta recimo Dostojevski in Čehov, ki ustvarjata kompleksne, žive, bolj odrske like. Krog se sklene pri dveh avtorjih dvajsetega stoletja. Na eni strani pri Beckettu, kjer se na neki način literarni junak razpusti in izgine, in na drugi strani pri Borgesu, kjer ni več meje med avtorjem in njegovim literarnim junakom, med tistim, ki piše, in tistim, ki je napisan. Borgesovi junaki sanjajo Borgesa, svojega avtorja.«
 

Iskati resnico


Kakorkoli, gotovo se literatura in njeni protagonisti spreminjajo v skladu s časom, v katerem živijo oziroma živijo njihovi kreatorji, literatura gre v neznano smer, vendar nikoli ne bo mogla brez junakov, ali kakorkoli jih že imenujemo. Morda je to prvoosebni pripovedovalec kot v osebnoizpovedni literaturi Karla Oveja Knausgårda, morda sta to genialni prijateljici Lina in Elena, ki jima sledimo od zgodnjega otroštva do konca, v neapeljski tetralogiji skrivnostne Elene Ferrante ali pa pisateljica, kakršna je v romanu Cuskove Obris protagonistka Faye, ki se giblje po svetu kot tabula rasa, kot nepopisan list papirja, in dovoli, da mimoidoči nanj vpisujejo ali izlivajo življenjske zgodbe. Morda junaki postajajo nejunaki, amorfni in neoprijemljivi, iz istega razloga, zaradi katerega se je Rachel Cusk podala na pot, da bi se naučila živeti drugače in da bi raziskala resnico.
Pisatelj Edward Docx je za Guardian pripovedoval o intenzivni bralski izkušnji, ko je prvič prebral Varuha v rži in se je popolnoma zlil s protagonistom Holdnom Caulfieldom. »Bil je v moji glavi in je tam ostal še dolgo. Zaradi njega sem dobil vpogled v drugčen način bivanja in razmišljanja.« In zato, trdi Docx, je sposobnost literature to, da bralci s pomočjo junakov sodelujejo v življenjih, ki so zelo drugačna od njihovih, nekaj izjemnega, nekaj, po čemer se literatura razlikuje od vseh drugih umetniških form. »Tisti liki, ki znajo vstopiti v glavo bralcev, so kot skrivni prijatelji. Včasih si zaželiš, da bi klepetal in posedal z njimi. Očitno je to nekakšna oblika norosti, a če je tako, potem je vsa literatura oblika norosti.«
                                                                                       
                                                                                            ***

»Človek, ki dvigne sveto steklenico k ustnicam, zločinec, ki kleči na trgu, norec, ki pleše s strelo v rokah, menih, ki dvigne kuto, da se pomoči na svet, gorečnež, ki pretakne vse knjižnice, da bi odkril Besedo – vsi ti se stapljajo v meni, vsem njim dolgujem svojo zmedo in svoj zanos,« je zapisal Henry Miller v Rakovem povratniku.