»Pišem tistim, / ki so me pustili za seboj. / lahko bi rekla: / 'zdaj sem tu, a ni bilo lahko', // ampak večinoma besede / ne potujejo tako,« v ciklu z naslovom to svetlobo zapiše pesnica, prevajalka iz francoščine in angleščine ter absolventka primerjalne književnosti in filozofije Liu Zakrajšek (1998), ki za svoje pesmi pravi, da so natlačeni predali, ki se jih trudi zapreti z besedami. Predale zapira že dobrih pet let, pred tem pa je svoj čas namenjala tudi baletu in sodobnemu plesu ter ob koncu gimnazije s petimi prijatelji izdala pesniško zbirko Pesmi šestih. Zdaj v revijah Literatura, Poetikon, Dvomovine ter na portalih Vrabec Anarhist in LUD Literatura objavlja pesmi in prevode (nazadnje dela Eugèna Ionesca in Andréja Acimana), službuje pa v knjigarni Lutkovnega gledališča Ljubljana. Kot pravi, si v prihodnje želi predvsem »pripovedovati zgodbe, v poeziji ali prozi. In seveda nekoč izdati knjigo, toda hočem začutiti, da je res pravi čas za to.«



»Če nekoliko povzamem po Pessoi, bi rekla, da je poezija moj način, kako biti sama s svetom,« mi odvrne, ko jo povprašam, kaj ji pomeni pisateljevanje. »V svojem pisanju stremim predvsem k temu, da bi bila iskrena s seboj. Gre za nujnost, brez katere ne bi znala odgovarjati življenju. In večkrat pomislim na misel Taje Kramberger, ki je zapisala, da je življenje vedno pomembnejše od poezije.« Kljub temu (ali pa prav zaradi tega) so pesmi Liu Zakrajšek, ki se nemalokrat dotikajo samote, osamljenosti in bolečine, do roba polne živega; šopi trave in rečne struge, mandljevci in hrbtenice, monsunski meseci in dlani, podobe intime in razdejanja. Nič čudnega, da avtorica med svoje vzore uvršča Jureta Jakoba, Ano Pepelnik, Veroniko Dintinjana, Daneta Zajca, Tomaža Šalamuna in Majo Vidmar, pa Louise Glück (»brez katere verjetno ne bi začela pisati«, pripomni), Jane Hirshfield, Adrienne Rich, Franka O'Haro, Oceana Vuonga in mnoge druge. »Sicer pa je Marko Tomaš tisti, ki je v zadnjih letih zelo spremenil, kako pišem. Ker ne olepšuje in ne stilizira, predvsem pa se ne boji priznati tistega, kar ljudje glede sebe in svojih napak najraje pometemo pod preprogo.«

Tega se v svojih pesmih ne boji niti Liu Zakrajšek, ki sebi in bralcem nastavlja ostra ogledala, ob tem pa sledi jasnemu in neprizanesljivemu vodilu, ki ga je nekoč izrekla pesnica Mary Oliver: »Brala sem, kot bi plavala za življenje. Tako sem tudi pisala.«