Liu Zakrajšek: kot bi plavala za življenje

Za pero je tokrat prijela pesnica in prevajalka Liu Zakrajšek.
Fotografija: Želi predvsem pripovedovati zgodbe v poeziji ali prozi. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Odpri galerijo
Želi predvsem pripovedovati zgodbe v poeziji ali prozi. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Celoten članek lahko preberete po ogledu videa.

Predvajajte video in nadaljujte z branjem članka.

 
Lahko pa postanete naš naročnik in takoj dostopate do vseh vsebin. Naročite se lahko tukaj.


»Če nekoliko povzamem po Pessoi, bi rekla, da je poezija moj način, kako biti sama s svetom,« mi odvrne, ko jo povprašam, kaj ji pomeni pisateljevanje. »V svojem pisanju stremim predvsem k temu, da bi bila iskrena s seboj. Gre za nujnost, brez katere ne bi znala odgovarjati življenju. In večkrat pomislim na misel Taje Kramberger, ki je zapisala, da je življenje vedno pomembnejše od poezije.« Kljub temu (ali pa prav zaradi tega) so pesmi Liu Zakrajšek, ki se nemalokrat dotikajo samote, osamljenosti in bolečine, do roba polne živega; šopi trave in rečne struge, mandljevci in hrbtenice, monsunski meseci in dlani, podobe intime in razdejanja. Nič čudnega, da avtorica med svoje vzore uvršča Jureta Jakoba, Ano Pepelnik, Veroniko Dintinjana, Daneta Zajca, Tomaža Šalamuna in Majo Vidmar, pa Louise Glück (»brez katere verjetno ne bi začela pisati«, pripomni), Jane Hirshfield, Adrienne Rich, Franka O'Haro, Oceana Vuonga in mnoge druge. »Sicer pa je Marko Tomaš tisti, ki je v zadnjih letih zelo spremenil, kako pišem. Ker ne olepšuje in ne stilizira, predvsem pa se ne boji priznati tistega, kar ljudje glede sebe in svojih napak najraje pometemo pod preprogo.«

Tega se v svojih pesmih ne boji niti Liu Zakrajšek, ki sebi in bralcem nastavlja ostra ogledala, ob tem pa sledi jasnemu in neprizanesljivemu vodilu, ki ga je nekoč izrekla pesnica Mary Oliver: »Brala sem, kot bi plavala za življenje. Tako sem tudi pisala.«





Pesmi Liu Zakrajšek
Pesmi Liu Zakrajšek
`; }

Preberite še:

Komentarji: