Ljubezen je zver z dvema glavama: o dramatiki in poeziji Urše Majcen
Recenzijo poezije in dramatike Urše Majcen je pridala kritičarka Neža Kokol.
Odpri galerijo
Neža Kokol (1998) je študentka arhitekturnega oblikovanja na akademiji Gerrit Rietveld v Amsterdamu, ob študiju pa se ukvarja s fotografijo in literaturo. FOTO: Matic Ačko
Svet, v katerem rože ne cvetijo, ure stojijo in lazarji na nebu ust dušijo besede – na videz fiktivno, a v resnici toliko bolj realistično delo Urše Majcen nam skozi iracionalne in nelogične podobe, prevpraševanja in ranljivosti vsakdana predstavi sliko življenja in posameznika v njem, ki je hkrati tuja in osebna, v abstraktnosti idej konkretna, predvsem pa kompleksna v številnosti pogledov, ki presegajo omenjene dualizme. Je mehka površina trave, na kateri se zlahka porežeš.
Z izrazitim osebnim tonom avtorica prepleta prevpraševanje lastnega obstoja z družbenim položajem v svetu tujih pričakovanj. V tem prepletu je jasno izraženo kritično stališče, s katerim se njeno delo izogne redukciji na izpovedno ter mu pridoda kompleksnost širšega, večplastnega konteksta življenja: izvila bi lovke / iz maternice / in rodila sonce // in pogoltnila svet. V dramskih besedilih in – predvsem – v poeziji Urše Majcen motivika telesnosti, identitete, odnosov in pričakovanj kot reka povezuje pritoke posameznih pesmi ter jih združuje v celoto, ki oživi v značajski raznolikosti – je ostra, odločna, mehka, ranljiva, ljubeča pa tudi tesnobna.
Izmuzljiv lirski subjekt, ki v pesmih iz nagovora sebe ali drugega prehaja v nagovor družbe, se marsikje dotika vprašanj in idej eksistencializma, vendar se njihovi izrabljenosti spretno izogne s prenosom v lastno stvarnost: led se ne bo več topil / ker sem sama // in polži ki lazijo skozi oči / so rjavi // nič več invazivna vrsta. Iskanje (lastnega) smisla ob tiktakanju ur – tako bioloških (ker si sama punčka / izruj materinskost / iz maternice) kot analognih (med sabo neusklajene ure tiktakajo čudno harmonijo) – prikazuje čas kot abstraktno in pasivno dejstvo ter hkrati kot podtalno silo, ki vodi življenje s precizno roko lutkarja.
Ure, ki po vzoru teatra absurda s kazalci po tihem krojijo zgodbo, se kot motiv pojavljajo tudi v dramskem besedilu Kozmonavt, hkrati ustvarjajo apokaliptično atmosfero ujetosti v vakuumu, kjer voda živahno mezi skozi streho ter špranje pod okni in vrati. V zgodbi Nikolaj, triinosemdesetletni igralec šaha, skozi lik kozmonavta sprevidi status quo lastnih strahov in tako naredi odločilen korak, ki mu omogoči premik – prevetri hišo in misli, rože pa končno zacvetijo. Kljub nedoločenosti in s tem preseganju konteksta kraja in časa se avtorica odloči za uporabo dialekta (Mogu bi me vidt!), ki osebe lokalizira, s tem pa poda določeno mero večplastnosti, ki je ponekod primanjkuje.
Urša Majcen se z dramami, kot je Beckettov Konec igre, ne spogleduje zgolj prek motivike časa, temveč predvsem skozi vlogo šaha in z njim značilno iracionalnimi dialogi, ki ohranjajo ritem izmenjave potez. Če je začetna scena igranja igre s samim sabo rahlo obrabljena, je dialog med Nikolajem in Magdo, ki to besedno zrcali, naravnost izvrsten: Star sem. / Utrujen. / Bolan. / Kosti ti razpadajo. / Šklepetajo. / Se spominjajo. / Obljub. / Da ostaneš. / Za vedno. Šah – mat.
Izjemno poetični dialogi delujejo kot plesni koraki, kar čudovito odseva tudi v avtoričini poeziji – osvobojena rim in ločil ustvarja ritem tako z obliko kot s pesniškimi sredstvi. Če nekatere pesmi z enokitično (čeprav občasno nepotrebno kačasto strukturo) izražajo urgentnost in zanos, druge s premori posnemajo ritem dihanja, zamišljenosti in bolečine.
Prodorna ostrina in premišljenost, ki najbolj zažarita v dialogih, pogosto ne prideta do izraza prav v krajših pesmih, kjer igra vsaka beseda za celoto ključno vlogo. Kljub udarnosti nekaterih pesmi, ki ohranjajo jasnost in globino (rekli so / da bom rodila svet // povrgla / sem pepel), druge delujejo hipno in nedodelano, zaradi česar obvisijo v zraku v neizpolnjenem potencialu (iz medprostorov kože / razbiram koščice / včasih sem imela telo).
Bojevitost verzov in kritičnost pisateljice do še zmeraj večinoma patriarhalne družbe in njenih diskriminatornih načel je toliko bolj poudarjena skozi implementacije raznih ponavljanj, hkrati z njimi ustvarja morečo atmosfero sanj, skorajda zakletev (ker ne upajo sami spat / ker ne upajo sami fukat /.../ pogoltni / kepo z jezika // pogoltni / svojo punčko // pogoltni / da je ne bo treba izruvat).
H koherentnosti vzdušja pripomorejo tudi spretno uporabljene metafore in prispodobe, katerih surrealnost prikazuje stvarnost kot nekaj instinktivnega, telesnega, mezečega iz globin neoprijemljive podzavesti: v prostornini prsnega koša / sem vzgojila lazarje // in pustila / da mi zalimajo jezik / na nebo ust. Zaključki Urše Majcen imajo pogosto prizvok nauka, slutnjo katarze in namig odgovora, ki se v svoji izmuzljivosti nikoli ne podreja pričakovani enoznačnosti.
Čeprav so v ozadju avtoričinega dela abstraktne in univerzalne teme, ki so od modernizma dalje ničkolikokrat navdihovale umetniška dela, jih Urša Majcen z izrazitostjo lastnega glasu, ki se v prepletu bojevitosti in ranljivosti zgolj okrepi, naredi za svoje. Priveže nam jih na roko kot helijev balon otroku, ki v lebdeči rdečini vidi čudovit preplet realnosti in čarovnije. Ali kot zapiše avtorica: Po sobi se razlije nežna vesoljska frekvenca. Skozi odprta vrata začne padati vedno več dežja. Sunek vetra se zažene v notranjost, pohištvo škripa, rože šelestijo, slike se zamajejo. Med zelenimi listi se razkriva vedno več cvetov.
Z izrazitim osebnim tonom avtorica prepleta prevpraševanje lastnega obstoja z družbenim položajem v svetu tujih pričakovanj. V tem prepletu je jasno izraženo kritično stališče, s katerim se njeno delo izogne redukciji na izpovedno ter mu pridoda kompleksnost širšega, večplastnega konteksta življenja: izvila bi lovke / iz maternice / in rodila sonce // in pogoltnila svet. V dramskih besedilih in – predvsem – v poeziji Urše Majcen motivika telesnosti, identitete, odnosov in pričakovanj kot reka povezuje pritoke posameznih pesmi ter jih združuje v celoto, ki oživi v značajski raznolikosti – je ostra, odločna, mehka, ranljiva, ljubeča pa tudi tesnobna.
Izmuzljiv lirski subjekt, ki v pesmih iz nagovora sebe ali drugega prehaja v nagovor družbe, se marsikje dotika vprašanj in idej eksistencializma, vendar se njihovi izrabljenosti spretno izogne s prenosom v lastno stvarnost: led se ne bo več topil / ker sem sama // in polži ki lazijo skozi oči / so rjavi // nič več invazivna vrsta. Iskanje (lastnega) smisla ob tiktakanju ur – tako bioloških (ker si sama punčka / izruj materinskost / iz maternice) kot analognih (med sabo neusklajene ure tiktakajo čudno harmonijo) – prikazuje čas kot abstraktno in pasivno dejstvo ter hkrati kot podtalno silo, ki vodi življenje s precizno roko lutkarja.
Ure, ki po vzoru teatra absurda s kazalci po tihem krojijo zgodbo, se kot motiv pojavljajo tudi v dramskem besedilu Kozmonavt, hkrati ustvarjajo apokaliptično atmosfero ujetosti v vakuumu, kjer voda živahno mezi skozi streho ter špranje pod okni in vrati. V zgodbi Nikolaj, triinosemdesetletni igralec šaha, skozi lik kozmonavta sprevidi status quo lastnih strahov in tako naredi odločilen korak, ki mu omogoči premik – prevetri hišo in misli, rože pa končno zacvetijo. Kljub nedoločenosti in s tem preseganju konteksta kraja in časa se avtorica odloči za uporabo dialekta (Mogu bi me vidt!), ki osebe lokalizira, s tem pa poda določeno mero večplastnosti, ki je ponekod primanjkuje.
Urša Majcen se z dramami, kot je Beckettov Konec igre, ne spogleduje zgolj prek motivike časa, temveč predvsem skozi vlogo šaha in z njim značilno iracionalnimi dialogi, ki ohranjajo ritem izmenjave potez. Če je začetna scena igranja igre s samim sabo rahlo obrabljena, je dialog med Nikolajem in Magdo, ki to besedno zrcali, naravnost izvrsten: Star sem. / Utrujen. / Bolan. / Kosti ti razpadajo. / Šklepetajo. / Se spominjajo. / Obljub. / Da ostaneš. / Za vedno. Šah – mat.
Izjemno poetični dialogi delujejo kot plesni koraki, kar čudovito odseva tudi v avtoričini poeziji – osvobojena rim in ločil ustvarja ritem tako z obliko kot s pesniškimi sredstvi. Če nekatere pesmi z enokitično (čeprav občasno nepotrebno kačasto strukturo) izražajo urgentnost in zanos, druge s premori posnemajo ritem dihanja, zamišljenosti in bolečine.
Prodorna ostrina in premišljenost, ki najbolj zažarita v dialogih, pogosto ne prideta do izraza prav v krajših pesmih, kjer igra vsaka beseda za celoto ključno vlogo. Kljub udarnosti nekaterih pesmi, ki ohranjajo jasnost in globino (rekli so / da bom rodila svet // povrgla / sem pepel), druge delujejo hipno in nedodelano, zaradi česar obvisijo v zraku v neizpolnjenem potencialu (iz medprostorov kože / razbiram koščice / včasih sem imela telo).
Neža Kokol (1998) je študentka arhitekturnega oblikovanja na akademiji Gerrit Rietveld v Amsterdamu, ob študiju pa se ukvarja s fotografijo in literaturo. FOTO: Matic Ačko
Bojevitost verzov in kritičnost pisateljice do še zmeraj večinoma patriarhalne družbe in njenih diskriminatornih načel je toliko bolj poudarjena skozi implementacije raznih ponavljanj, hkrati z njimi ustvarja morečo atmosfero sanj, skorajda zakletev (ker ne upajo sami spat / ker ne upajo sami fukat /.../ pogoltni / kepo z jezika // pogoltni / svojo punčko // pogoltni / da je ne bo treba izruvat).
H koherentnosti vzdušja pripomorejo tudi spretno uporabljene metafore in prispodobe, katerih surrealnost prikazuje stvarnost kot nekaj instinktivnega, telesnega, mezečega iz globin neoprijemljive podzavesti: v prostornini prsnega koša / sem vzgojila lazarje // in pustila / da mi zalimajo jezik / na nebo ust. Zaključki Urše Majcen imajo pogosto prizvok nauka, slutnjo katarze in namig odgovora, ki se v svoji izmuzljivosti nikoli ne podreja pričakovani enoznačnosti.
Čeprav so v ozadju avtoričinega dela abstraktne in univerzalne teme, ki so od modernizma dalje ničkolikokrat navdihovale umetniška dela, jih Urša Majcen z izrazitostjo lastnega glasu, ki se v prepletu bojevitosti in ranljivosti zgolj okrepi, naredi za svoje. Priveže nam jih na roko kot helijev balon otroku, ki v lebdeči rdečini vidi čudovit preplet realnosti in čarovnije. Ali kot zapiše avtorica: Po sobi se razlije nežna vesoljska frekvenca. Skozi odprta vrata začne padati vedno več dežja. Sunek vetra se zažene v notranjost, pohištvo škripa, rože šelestijo, slike se zamajejo. Med zelenimi listi se razkriva vedno več cvetov.
Neža Kokol (1998) je študentka arhitekturnega oblikovanja na akademiji Gerrit Rietveld v Amsterdamu, ob študiju se ukvarja s fotografijo in literaturo. Njeno delo je bilo med drugim objavljeno v revijah Mladina in Provinca, piše tudi literarne in filmske kritike za portal Koridor – križišča umetnosti.
