»Ljubi moji otroci, vi Slovenci!«

Josef Radetzky (1766–1858) kot branik interesov Avstrije in ­dunajskega dvora v dolgih desetletjih od Napoleona do nastopa Franca Jožefa I. in vznika­ Bachovega absolutizma po letu 1848 v tukajšnjih zgodovinskih­ knjigah ne sodi ravno med zim­zelene teme in v obvezen železni repertoar.

A je bil kot plemiški feldmaršal češkega rodu dovolj povezan s tukajšnjim prostorom, da so ga razi­skovalci preteklosti z različnih področij obudili v novi knjigi.

Bolj od feldmaršala, ki je bil s slovenskim prostorom povezan predvsem zaradi posesti v Tržiču in Ljubljani, ostaja tudi v tukajšnjih ušesih zapisana zimzelena koračnica, ki mu jo je v prevratnem in za avstrijski dvor težavnem letu 1848 posvetil Johann Strauss ml., knjiga Feldmaršal Radetzky in Slovenci, ki predstavlja novost v zbirki Thesaurus memoriae Zgodovinskega inštituta Milka Kosa pri ZRC SAZU (znotraj te sodi v serijo Opuscola), pa nagovarja kot timsko, interdisciplinarno čtivo o Radetzkem, ki se je – še preden je postal feldmaršal na čelu cesarske vojske – odlikoval že v bojih proti Napoleonu.

Predvsem v odločilni »bitki narodov« pri Leipzigu, ki je jeseni leta 1813 napovedala začetek Napoleonovega konca. Na našem ozemlju je sicer že leta 1805 ob neki vojni priliki z brigado premagal 270 kilometrov med Gorico in Mariborom v le petih dneh.

Josef Radetzky. Foto: Wikipedia

Mnogo kasneje se je v letih 1848 in 1849 v cesarstvu proslavil z uspešno obrambo avstrijskih interesov in nadvlado v italijanskih deželah, odločilna je bila bitka pri Novari marca leta 1849. A le za kako desetletje, saj so italijanske dežele kmalu zatem res postale italijanske. Leta 1859, le leto po smrti Radetzkega, so si Italijani s Francozi izborili priključitev Lombardije sprva k Sardinskemu kraljestvu in zatem novorojeni državi Italiji, regijo Veneto, Mantovo in večino Furlanije pa so Avstrijci končno izgubili leta 1866. Avstrijskega Lombardsko-beneškega kraljestva, ki si ga je po padcu Napoleona na Dunaju zamislil Metternich, je bilo konec.

Tržiški gospod ni bil dolgo

Življenje in vojna kariera feldmaršala, ki ga njegovi češki sonarodnjaki imenujejo Josef Václav Radecký z Radče, sta se odvijala v tem zgodovinskem okviru, s slovenske perspektive pa je zanimiva njegova vpetost v tukajšnji prostor, ki je precej izrazitejša od zgolj poveljevanja 17. pehotnemu polku »kranjskih Janezov« in jo v knjigi izdatno opisujejo Jana Babšek, Bojan Knific, Nataša Cigoj Krstulović, Janez Polajnar, Miha Preinfalk, Miha Štimac, Mojca Štuhec in Ines Unetič.

Leta 1798 je s poroko s še najstniško grofico Frančiško Romano Strassoldo vstopil v tukajšnjo mrežo plemstva. Strassoldi so bili prastara goriška plemiška rodbina, še pomembnejše povezave s tukajšnjim prostorom pa je dosegel prek nevestine matere, prav tako Frančiške Romane, ki je izhajala iz glavne linije turjaških Auerspergov.

Prek nje je postal tržiški graščak na tamkajšnjem Neu­hausu, kar ni bilo poceni. Tašča mu je ob prodaji leta 1807 za posest zaračunala zasoljeno vsoto 60.000 goldinarjev in tudi žena, ljubkovalno imenovana Fanny, se je v času njegove odsotnosti zaradi vojnih dogodivščin izkazala za negospodarno.

Pristala je v dolgovih, katastrofalni požar v Tržiču leta 1811 in številne negospodarne investicije samega Radetzkega v mestu in okolici, usmerjene v nerentabilno pridelovanje železa, uvajanje neprimerne pasme ovac ali ureditev ribnika, ki ni zadržal vode, pa so naposled povzročile, da tržiški gospod ni bil posebej dolgo. Že leta 1819 je za 70.000 goldinarjev prodal posest Josefu pl. Dietrichu, svojemu izrazito naklonjenemu upniku, ki je v želji, da bi si feldmaršal posest pridobil nazaj, leta 1826 s privolitvijo cesarja organiziral celo loterijo!

Neoklasicistični dvorec, ki ga je dal Radetzky na novo zgraditi po požaru in uničenju starega srednjeveškega Neuhausa, znanega z Valvasorjevih vedut, še stoji, a z zanemarjeno podobo že dolgo velja za tržiško sramoto, vidno od daleč. Radetzky je sicer v svojem času ambiciozno moderniziral tudi njegovo okolico do Pristave, s čimer se je, podobno kot kasneje v ljubljanskem Tivoliju, kjer mu je cesar leta 1851 dal v dosmrtno uporabo tivolski Podturn, današnji Mednarodni grafični likovni center vpisal tudi v razvoj urejanja parkov pri nas.

Konkretno v prehod iz baročnih geometrijskih shem k angleškemu, »naravnemu« oziroma krajinskemu vtisu zasaditve. V Tivoliju si je ob dvorcu omislil tudi preureditev predhodnice današnje Švicarije, ki jo je sicer že leta 1835 postavilo Kazinsko društvo. A Tivolskega dvorca ob obiskih Ljubljane, nazadnje je bilo to leta 1854, ni uporabljal za bivališče, raje je stanoval po gostiščih.

Knjiga je polna zanimivosti

Zanimiv je podatek, da so mu po tržiškem požaru, v katerem je umrlo 75 ljudi in zgorelo 151 hiš – govor je o času Ilirskih provinc – ponudili 6000 goldinarjev pomoči celo nasprotniki, Napoleonovi Francozi, ki niso imeli ničesar niti proti njegovim poskusom izboljšav lokalnega gospodarstva. A pomoči ni sprejel, čeprav je bil finančno na suhem. To vsoto je raje preusmeril v pomoč »tržiškim revežem«.

V knjigi nasploh ne manjka zanimivosti. Ena teh je, da se je med kranjskimi vojaki, ki so prejeli uro z njegovim posvetilom, znašel slikar Anton Karinger – ura je ohranjena v Narodnem muzeju Slovenije –, posebno poglavje pa je namenjeno tudi utrjevanju močnega in ob kasnejših ideoloških premenah ter novih risanjih državnih meja kajpak pozabljenega mita o ­Radetzkem.

Na vrhuncu mita je obveljal kar za »očeta Radetzkega« in Slovenija je 1. junija leta 1849, nekaj mesecev po bitki pri Novari, objavila poročilo vojaka, v katerem ta piše, da jih je feldmaršal naslavljal kar: »Ljubi moji otroci, vi Slovenci!« Ter nekaj zatem: »Mi pa zaupijemo da imamo kurajžo do vojske, in tud da čemo za našega Cesarja in našo deželo smert storiti. [...] Tako smo delali, da se je pod nami zemlja tresla; kugle so pa tak med nami žvižgale, kakor bi bičele rojile.«

Pod Radetzkim je v bitkah poginilo kar precej nesrečnih konj in kdaj je bil ranjen tudi sam, a je dočakal visoko starost enaindevetdeset let. Začetek konca njegovih zemeljskih dni je prinesel zdrs na parketu leta 1857. Po zlomu stegnenice je pristal na vozičku, slabo leto zatem pa je bila zanj usodna pljučnica. Umrl je v Milanu, knjiga pa prinaša tudi usode njegovih potomcev. Z enim teh, namreč enim pravnukov, naj bi se skrivnostno poročila celo neka Marija iz slamnikarske družine iz Domžal.

Historiat njegovih spomenikov

Med zanimivejšimi poglavji v knjigi je tudi opis historiata obeh njegovih spomenikov v Ljubljani, prvih, ki jih je kranjska prestolnica postavila kaki historični osebi. Seveda so ju odstranili takoj po prvi svetovni vojni in sta danes ohranjena v Mestnem muzeju Ljubljana. Prvi je »generičen« litoželezen odlitek kipa Adama Rammelmayerja iz leta 1850, narejen za spominski park Radetzkega v Kleinwetzdorfu v Spodnji Avstriji, in feldmaršala celopostavno prikazuje ob bitki pri Novari, kjer hrabri vojake z obljubo, da bo boj kratek.

Odlitek je bil sprva v Rotovžu, leta 1880 pa so ga postavili na pie­destal pred današnjim MGLC. Ta še danes ostaja prazen in se le občasno – nazadnje ob odprtju ravnokaršnjega 32. grafičnega bienala, ko ga je zavzel priložnostni kurent – znajde v vlogi umetniškega »odra«, nekako po zgledu znamenitega Četrtega podstavka (The Fourth plinth) s Trafalgarskega trga v Londonu, ki je po spletu okoliščin v viktorijanskih časih prav tako ostal nezaseden.

Drugi spomenik pa je njegovo domala dvometrsko bronasto poprsje, ki ga je Ljubljana naročila pri tedaj najbolj znanem dunajskem dvornem kiparju Antonu Dominiku Fernkornu. Ta ga je zmodeliral že leto po feldmaršalovi smrti, ob veliki manifestaciji avstrijskega domoljubja, habsburške cesarske oblasti in njene legitimnosti pa so ga v parku Zvezda odprli 19. marca 1860.

Kot so zapisali v Slovencu, slovenskega jezika ali slovenskih barv na dogodku ni bilo. Nekaj let pred koncem 19. stoletja so sicer Ljubljančani počastili feldmaršala še z njegovo ulico. Po njem so poimenovali dotedanjo cesto v Kravjo dolino.