Tiskane izdaje
Jutri bo okviru festivala Fabula v Cankarjevem domu nastopil švicarski pisatelj Lukas Bärfuss. Pogovor z njim bo sledil projekciji filma Dora ali spolne nevroze naših staršev, ki je nastal po njegovi literarni predlogi. Del pogovora bo zagotovo namenjen tudi njegovemu romanu Koala, ki je lani v prevodu Aleša Učakarja izšel pri založbi Modrijan.
Lukas Bärfuss, rojen leta 1971, je v slovenskem prostoru kar dobro znan, saj so naša gledališča že večkrat uprizarjala njegove drame, Seksualne nevroze naših staršev so bile denimo pred časom na odru celjskega gledališča. Drama, pozneje pretopljena v film, razkriva zgodbo duševno prizadete Dore (ime se navezuje na Freudovo študijo seksualne histerije).
Njena mati se po dolgem obdobju, ko je Dora na pomirjevalih, odloči, da je tega dovolj. Tako se Dora po nekaj letih tabletne omame, v kateri je redko govorila, se smejala ali izražala čustva, nenadoma prebudi in hoče polno zaživeti. Prebudi se tudi njen spolni apetit, kar jo naredi zelo ranljivo za pohotne moške apetite. Njena težnja po samostojnosti je po eni strani razumljiva, po drugi pa nevarna. Dora zanosi, kar povzroči čudno situacijo, saj si njena mati že dolgo želi zanositi, a brez uspeha, od hčere pa zahteva, naj naredi splav.
Mati poskuša zaščititi Doro, a postavi se vprašanje, kako daleč lahko gre pri tem. Dorino vedenje zamaje stabilen zakon njenih staršev in pokaže na družbeno hipokrizijo do duševno prizadetih, predvsem pri njihovi pravici do spolnega življenja. O drami pravijo, da je napisana v izčiščenem, jasnem in neposrednem slogu, o filmu, ki ga je režirala Stina Werenfels, v glavni vlogi pa igra Victoria Schulz, pa, da premišljeno hodi po tanki moralni liniji, ki jo ponuja zgodba.
V romanu Koala pisatelj obravnava bratov samomor. Čeprav nista imela tesnih odnosov, ga je njegova smrt pretresla in spravila na pot razmišljanja o njegovem življenju in smrti. Na neki način je bil upornik, saj ni živel po pričakovanjih kapitalistične družbe – bil je neambiciozen, neaktiven, niso ga privlačili kariera, potovanja in družinsko življenje, ni hlepel po uspehu in denarju.
Pisatelj na bratovem primeru ugotavlja, da so tisti, ki zavračajo kapitalistično zahtevo po produktivnosti, izločeni. Bratovo življenje poveže s koalo, drevesnim vrečarjem, ki veliko časa prespi, je asocialen in se hrani s strupenimi evkaliptusovimi listi. Srečanje s človekom, ki si z veliko delovno vnemo poskuša prisvojiti prostor in naravo, skorajda pripelje do iztrebljenja te pasivne živali. Z Lukasom Bärfussom smo se pogovarjali o njegovem romanu.
Ne zanikate, da je roman Koala vsaj delno avtobiografski, da ste ga začeli pisati po tem, ko je vaš brat naredil samomor. Ali vas je njegova smrt tudi razsvetlila?
Težko bi rekel, da je karkoli, povezano z lučjo, primerno v tem kontekstu. V resnici je to bilo dokaj temno potovanje v zgodovino človeškega nasilja. Čeprav imate po svoje prav, saj je bratova smrt zares spremenila moj pogled, zatemnila ga je. Dolgo je trajalo, da sem ponovno našel veselje vsakodnevne svetlobe.
Je bratov samomor spremenil vaš pogled na smrt?
Nisem prepričan. Smrt me ne obremenjuje, čeprav razmišljam o njej. To, da bo moj konec nekega dne prišel, je gotovo. Toda polbratova smrt me je zagotovo radikalizirala v smislu, da si ne dovoljujem več strahu, ki bi mi preprečeval početi stvari, o katerih menim, da so pomembne. Življenje je kratko, le strast, ljubezen in predanost so pomembne.
Vidite v bratu upornika proti družbi? Ali v resnici ni bil tako pasiven, kot se je zdel?
Bil je pasiven, ampak hkrati tudi upornik. To, da rečeš ne, je zelo močna izjava. Spomnimo se na Melvillovega Bartlebyja, ki je govoril, da raje ne bi. Ta kratka izjava lahko zruši tudi najbolj močen sistem. Morda se tudi revolucije začnejo z zavrnitvijo. Če nočeš delati stvari, ki ti jih narekuje družba, se boš kmalu znašel v hudem boju.
Kako sta koala in avstralska zgodovina vstopili v vašo zgodbo?
Bilo je 12. aprila 2012 okoli 15. ure v majhni vasi Arboras v Franciji, kjer sem bival s prijatelji. Med pogovorom o mojem pokojnem bratu mi je prišlo na misel ime koala. V trenutku sem vedel, da moram slediti stopinjam te nenavadne živali. In to sem tudi naredil.
Vašemu bratu so pravili Koala. Ali res verjamete v reklo nomen est omen?
Ne da verjamem, vem, da drži.
Je samomor za vas filozofsko vprašanje?
Je. Vendar ni več edino in najpomembnejše. Obstajajo tudi boljša vprašanja, denimo, kako lahko življenje, ki nima smisla, spremenimo v nekaj dragocenega, edinstvenega in lepega.
Je ta knjiga pomirila vašega duha, ste skoznjo našli odgovore na vprašanja o življenju in smrti?
Sploh ne, bilo je ravno obratno. Če hočeš rano proučevati, jo moraš pustiti odprto in krvavo. V nasprotnem primeru boš videl le brazgotino. Če res hočeš najti tolažbo, ne smeš napisati knjige, ampak raje obiščeš prijatelja ali zdravnika. Nikoli nisem iskal odgovorov, temveč vprašanja.
Ali vidite v tej knjigi bratov spomenik?
To ni bil moj namen, ampak najbrž imate prav.
