Tiskane izdaje
Maja Haderlap bo novo zbirko predstavila v četrtek v Konzorciju. Prejšnji teden, med štiridnevnim slovenskim gostovanjem na Dunaju, je našla čas za pogovor ob kavi v kavarni stare šole Café Ritter.
Kaj vam pomenijo gostovanja in nastopi, kakršne je te dni lahko doživelo dunajsko občinstvo? Ima stik pisatelja z bralci kak smisel?
Stik pisatelja z bralci je osnovnega pomena. V zadnjem desetletju smo priča razvoju, ko postaja vse bolj jasno, da si mora literatura tudi s promocijo in javnimi nastopi pisateljev in pisateljic zagotoviti del pozornosti. To je pač posledica medijske dobe. Z literarnimi nastopi se med bralci in pisateljem vzpostavi nekakšna čutna vez, zato so imela literarna branja zadnji teden na Dunaju res smisel.
Literarni nastopi seveda niso vse, ker so že po naravi omejeni. Pri meni so se pred časom, po izidu romana Angel pozabe, vprašanja na nastopih začela ponavljati, zato sem si zgradila nekakšen repertoar odgovorov, kar me je po svoje spet bremenilo. Vprašanja v Franciji ob izidu francoskega prevoda pa so me presenetila, ker so izhajala s precej drugačnih vsebinskih vidikov kot na primer v nemško govorečem prostoru, kjer je bila v ospredju politična tematika. Ta izkušnja je bila lepa.
Zdaj se, če sem prav slišal, odpravljate v New York?
Da, septembra bo izšla moja knjiga v založbi Archipelago Books v New Yorku – Angel pozabe, Angel of Oblivion, bo izšel v prevodu Tess Lewis. Povabljena sem za dva meseca kot gostujoča pisateljica, writer in residence.
Bo bivanje v rezidenci čas za mir ali nemir?
Imela bom nekaj literarnih nastopov. Pripravljam nov tekst, sploh pa si želim novih vtisov. Rada bi tudi izboljšala svojo angleščino. Če tako pomislim, bo časa kar premalo.
Po velikem pompu, če lahko tako grobo rečem, z Angelom pozabe ste povedali, da ste dve leti govorili o Koroški, da ste pravzaprav dve leti služili knjigi in da se morate vrniti k sebi.
Želela sem si tišjega govora. Hotela sem se tudi povezati s svojimi literarnimi začetki.
Ste šli k sebi tudi s spomini?
Spomini so pravzaprav moja identiteta. S pesmimi sem skušala zaznamovati svojo notranjo kulturno topografijo, prostore, v katerih se gibam, v katere miselno zahajam.
Je še tako, kot ste rekli pred leti, da ste si oba jezika, nemškega in slovenskega, morali prisvojiti? Z zbirko Dolgo prehajanje ste čisto do konca le v enem jeziku. Ali se motim?
Za oba jezika sem se morala boriti, ker v naših krajih ženski govor še vedno ni sam po sebi umeven. S pesmimi se mi dogaja isto, kot se mi je dogajalo z Angelom pozabe, ko sem v bistvu pisala slovenski roman v nemškem jeziku. Zdaj, ko so pesmi prevedene v slovenščino, imam vse bolj občutek, da so to slovenske pesmi.
Z vrnitvijo ali prevodom v slovenščino se mi zdi, da sem bila tam že ves čas, četudi pišem oziroma ustvarjam v nemščini. Ker sem vključena v nemški kulturni prostor, zase ne vidim druge poti in v sebi gojim željo po nekakšni simbiozi. Prostor, v katerem sem odraščala, je bil do nedavnega obseden z željo po razmejitvi. Toda jaz se nočem deliti na dva kosa. Sem, kar sem, nekakšen zaraščen dvojček.
Vsi, no, vsaj večina še zmeraj izhaja iz prepričanja, da mora imeti identiteta samo en obraz, a jih ima več. Tudi moje pesmi govorijo o tem, zdi se mi, da na katero od vprašanj bolj poglobljeno odgovarjam s pesmijo.
Beseda prehajanje iz naslova zbirke konotira počasno odlepljanje od nečesa, morda hojo, ki ohranja spomin na prehojeno, morda – lahko me zavedete, ker knjige še nisem prebral – neko temeljno negotovost o tem, kaj bo – če bo – prišlo po opravljenem prehodu, ali pa bo prehajanje večno trajalo in se ne bo nikdar končalo ... Najbrž vam ne gre za banalno opisovanje prehajanja iz jezika v jezik?
Ne, nikakor, to bi bilo preveč enostavno. V Dolgem prehajanju gre za več vrst prehajanja, gre za več načinov transformacij, ki so usmerjene tudi v čas in prostor. Prehod ne pomeni, da vse odvržeš od sebe, ampak da se naučiš tudi vračanja, da gradiš prehode.
Kako bi bralcu na kratko predstavili Dolgo prehajanje?
To mi ne bo uspelo. V zbirki razvijam teme, 'moje' teme, ki so se kazale tudi že v zgodnjih slovenskih zbirkah.
Prve ocene zbirke hvalijo vašo umetnost miniaturnih pesniških zgodb. Je to vaš primarni pesniški način, malo zgodbarstvo? Tudi o Angelu pozabe ste rekli, da ste ga hoteli lirizirati, poetizirati, popesniti.
Mogoče sem že ves čas vadila prehajanje ene literarne zvrsti v drugo, kaj vem. Sicer pa so pripovedne pesmi na začetku evropske literature.
O 'poetiki periferije', zveza je sposojena od Ingeborg Bachmann, in o pisanju na jezikovnem robu ste povedali že veliko. Kaj je novega zdaj?
V zadnjih letih sem bila zaradi teh vprašanj izzvana iskati odgovore in domišljam si, da sem jih premislila in vem zdaj o vsem tem povedati več in natančneje kot prej. Predvsem se mi zdi, da sem manj defenzivna kot na začetku.
