Marcelova leta z Donaldom Trumpom

Ne gremo sicer nikamor, a tja gremo hitreje kot kadarkoli: Knjiga esejev Marcela Štefančiča, jr je presek skupnih imenovalcev našega časa.

Objavljeno
26. september 2017 14.16
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Pozorne bralke in dolgoletnega bralca Marcela Štefančiča, jr. izvolitev Donalda Trumpa za ameriškega predsednika ne bi smela presenetiti.

Obsesivno-kompulzivni analitik in opisovalec vsega ameriškega je (ne)hote vrsto let napovedoval­ volilno zmago »kralja vseh trolov«.­ V svoji novi knjigi se Štefančič, jr. v publicističnem deliriju sprehodi prek očitnih vzrokov in (že) očitnih posledic.

Ne gremo sicer nikamor, a tja gremo hitreje kot kadarkoli: moja leta s Trumpom (UMco) je zbirka vrhunskih esejev o postresnici, postpolitiki in postzgodovini, ki – v knjižni obliki – preprosto ne bi mogla imeti boljšega, bolj natančnega tajminga.

Neustavljivo produktivni Štefančič, jr. je v svoji 82. knjigi (!!!) mojstrsko strnil vso kompleksnost in preprostost časa, prostora in konteksta, ki sta na tron najvplivnejše svetovne države postavila, če si izposodimo le nekaj Marcelovih lucidnih opisov, marmeladnega nihilista, infantilnega tirana, teatralnega ustrahovalca, obscenega antipolitika, stand up apokaliptika, šovinističnega fantazista, nefiltriranega poeta lumpenrasizma, antiintelektualističnega jokla in paranoidnega pridigarja z mentaliteto prodajalca rabljenih avtomobilov, ki antropologinjo Jane Goodall spominja na »šimpanze in njihove dominacijske rituale«. »Če ne bi bil izvoljen v Ameriki, bi lahko kandidiral v Turkmenistanu. Ali pa Tadžikistanu. Weimarsko Nemčijo je zamudil,« Štefančič, jr. ne pušča dvoma.

Diktatura niča

Ne gremo sicer nikamor, a tja gremo hitreje kot kadarkoli je – po Črni knjigi kapitalizma (UMco, 2017) – temeljna Štefančičeva knjiga, saj natančno, zanj celo presenetljivo faktografsko (po)pisuje razloge, ki so omogočili vzpon »kandidata Las Vegasa« in »mandžurskega kandidata«, ki je »svoje vernike z lažmi, manipulacijami in konspirologijo mamil v svojo verzijo 'džihada' – tako kot Islamska država svoje vernike mami v svojo verzijo džihada«.

Obe verziji džihada, Trumpova in islamistična, poudarja Štefančič, jr., temeljita na očiščenju: »Islamska država bi počistila vse nevernike, šiite, Jude ipd., Trump pa bi počistil vse Mehičane, ilegalne priseljence, muslimane in tako dalje. Ko bo Bližnji vzhod očiščen, bo Kalifat spet velik. In ko bo Amerika očiščena, bo spet velika. Trump ima z duhovnimi očeti radikalnega islama več skupnega kot večina muslimanov, ki jih ne bi pustil v Ameriko.«

V esejih, ki se hkrati berejo kot znanstvenofantastični strip, starodobna kriminalka, forenzično poročilo o zločinu nad ostanki človeškega intelekta in pretresljiva novinarska reportaža iz zaprtega oddelka največje svetovne institucije politične, družbene, kulturne in ekonomske demence, je Marcel tokrat zelo natančen. Zdi se, da še nikoli ni brodil po bolj domačem, bolj razi­skanem, a hkrati še nikoli bolj ­toksičnem terenu.

Ker je Marcelu vse tako jasno, vsem nam bi moralo biti, in to že zdavnaj, se bralcu, v katerem tiktakajo še zadnji drobci malomeščanske naivnosti, ob branju njegovih let s Trumpom, neposrednim prenosom resničnostnega šova, ki (dobesedno) potaplja svet in jedrsko vojno »obravnava« kot izbiro deserta, preprosto mora dokončno zmračiti.

Vse, kar ve, je Trump pobral v smeteh

»Trump je vse, kar ve, pobral v smeteh, pri patologiji tabloidnih tračev, teorij zarote, resničnostnih šovov in spletnih forumov, teh naglih sodišč, teatrov vsakdanje krutosti, junaške anonimnosti in oportunistične primitivnosti. Ni predsodka, ki ga ne bi ljubil. In pravna država mora služiti predsodkom. Pravno državo pač razume tako, kot jo razumejo vsi anonimni ljudje, ki se zbirajo na spletnih forumih – kot naglo sodišče. Toda predsodki pogosto vodijo v tragedije – in katastrofe,« o človeku, ki, osvobojen dvoma, občutka krivde, sramu, empatije in česarkoli etičnega ali človečnega, pooseblja klavrni antihumanizem digitalne dobe, bodimo iskreni, stanje duha omejene večine oziroma diktaturo idiotizma, zapiše Trumpov vestni kronist Marcel Štefančič, jr.

Trump je trol, ki si izmišlja svojo realnost in celotno Ameriko spreminja v resničnostni šov. Stvar evolucije? Vsekakor ne revolucije. Spletni prostor svobode so namreč ugrabili in posilili troli – retardirani lažnivci. »Veliko laganja, veliko konspirologije, veliko sovraštva, pa je.

Trump je natanko to,« trdi Štefančič – predsedniški kandidat spletne nacije, predsedniški kandidat nacije spletnih forumov, »teh inkubatorjev trumpizma, teh naglih sodišč, teh dolgih naštevanj tistih, ki bi jih bilo treba takoj pobiti, zapreti ali izgnati, teh teatrov vsakdanje krutosti, junaške anonimnosti, oportunistične primitivnosti, seksualne potence in patološkega narcizma, teh ognjemetov nestrpnosti, sovražnega govora, agresivne dezinformiranosti, nativistične vzvišenosti, rasizma, multifobičnosti, vulgarne alergičnosti na dejstva, detajle, intelektualce, ekologijo, feminizem in politično korektnost ter obscene prepričanosti o svojem prav in svoji nezmotljivosti, teh zbirališč trolov, ki govorijo na osnovnošolski ravni, ki svoje mnenje ponujajo kot politično rešitev in zahtevajo katarzo«.

»Ko pogledate skozi oči teh dementnih, konspiroloških lunatikov, vidite svet, kot ga vidi Trump. To je svet, v katerem manjšine vladajo večini, priseljenci pa domačinom. Svet, v katerem je Amerika vse manjša. Svet, v katerem kristjani ne morejo več dihati. Svet, v katerem Belo hišo vodijo alieni, ki hočejo razorožiti pošteno, domoljubno ljudstvo. Svet, iz katerega je treba vse tujke in tujce izgnati. Svet, v katerem so ljudje žrtve nenehnih in stalnih zarot. Svet, ki ga lahko reši le diktator,« je v svojem slogu pronicljiv Marcel, ki vidi Trumpa kot »poster boya« novega primitivizma, ki resda krade fašistom, komunistom in sultanom, »toda danes boste težko našli avtokrata ali sultana, ki bi bil tako obseden s kultom svoje ­osebnosti«.

Vaje v slogu z vsebino

Marcel seveda – kot vedno – izvaja vaje v slogu, a z ogromno vsebine. Podobno kot to počne Naomi Klein, ki se ji je v njeni zadnji knjigi No is not enough (Ne ni dovolj), ki bo izšla tudi v slovenskem jeziku, »zgodilo« točno to, kar se je zgodilo Marcelu. Uresničile so se (ji) vse prerokbe. Čisto vse. Tako Naomi Klein kot Marcel Štefančič, jr. – le da slednji z bistveno več humorja in skoraj brez terensko pridobljenih dejstev – sta z več desetletij trajajočim opazovanjem drobovja ameriške družbe že davno boleče natančno napovedala njeno sedanjost in prihodnost. Napovedala sta tudi (oziroma predvsem) Donalda Trumpa, poosebitev (ne le) moderne Amerike, najbolj natančno metaforo današnjega in tudi jutrišnjega sveta.

»Neoliberalizem – veliki zanikovalec in zaničevalec družbe – je ljudi tako odtujil, tako jih je deklasiral in ponižal, tako jim je razbil in raztrgal vse vezi, da jih skupaj drži le še lažni občutek skupnosti in pripadnosti, ki ga nudijo fake news. Identitetna skupnost, ki jo povezujejo fake news, je edina skupnost, ki jim je še preostala. Zaupajo le še ljudem, ki se strinjajo z njimi – in ki s tem afirmirajo njihovo identiteto.« To je smrtno nevarno. To je … vojna napoved.

Ko Štefančič citira Antonia Gramscija, boleče in nepovratno, kot sinjski alkar, zadene v sredico. »Ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči čas pošasti.«