Marko Vidojković: »Slovenija je bila motor Jugoslavije«

O življenju v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji leta 2017
Objavljeno
26. marec 2019 10.00
Posodobljeno
26. marec 2019 10.45
Marko Vidojković je vztrajen kulturni in družbeni aktivist.
Foto Zdenko Matoz
Srbski pisatelj, družbeni aktivist in kitarist v skupini Crveni vetar Marko Vidojković je avtor pred kratkim v slovenščini izdane knjige Res vam hvala, o tem, kako Jugoslavija ni razpadla.
Zgodba gre nekako takole: Socialistična federativna republika Jugoslaviji je postala tehnološka, znanstvena, športna, vojaška in politična velesila, polna srečnih ljudi. Potem pa se nekega dne začnejo pojavljati ljudje iz druge časovne dimenzije, ki živijo na istem območju, a v drugem času, ko Jugoslavije ni več. Z Markom Vidojkovićem, ki je te dni na pisateljski rezidenci v Novem mestu, smo se pogovarjali o socializmu in nacionalizmu, razvoju in zaostalosti ter večnem boju za svobodo in demokracijo.
 

V romanu na neki način pišete o tem, kaj bi bilo, če bi Jugoslavija obstala.


»Proti Slobodanu Miloševiću sem se boril že kot anonimni študent prava. Danes, kot javna osebnost, imam še večjo odgovornost, da spregovorim.«
Mislim, da je bilo nemogoče, da bi Jugoslavija obstala, zato je moja knjiga znanstvena fantastika. Socialistična Jugoslavija je morala razpasti, saj so po padcu berlinskega zidu, razpadu Sovjetske zveze in s padcem komunizma tudi takratni partizani oziroma nosilci tistega duha, v katerem je nastala socialistična Jugoslavija po drugi svetovni vojni, izgubili verodostojnost.
Ko je ideja internacionalnega socializma izginila, so ostali le nacionalizmi. Ti so se v SFRJ potuhnili, v osemdesetih letih pa so se začeli vse bolj širiti in zaradi vseh teh negativnih silnic je izbruhnila vojna.
Želel bi si, da bi Jugoslavija še naprej obstajala kot meščanska demokracija, v federaciji ali konfederaciji, ali pa vsaj, da bi mirno razpadla. A to, kar si želim jaz, nima nobene zveze s tistim, kar se je res zgodilo.

image
Marko Vidojković
Res vam hvala
prevod Dušan Čater
založba VBZ

 

Naslov se zdi nekoliko ciničen. Res vam hvala, ker ste uničili našo skupno državo?


Ali pa res vam hvala, ker ste prišli skozi časovne portale in rešili vse naše probleme (smeh). Da, to je moje sporočilo komunistom, ki so se večinoma spreobrnili v nacionaliste. Kar zveni paradoksalno. Še vedno so tu, saj so tisti, ki so razdirali Jugoslavijo, tudi največ profitirali.
 

Verjetno niti nikoli niso bili pravi komunisti. Bili so …


Nacionalsocialisti … (smeh)
 

Vaša SFRJ leta 2017 je visokotehnološko razvita srečna in svobodna država, v kateri pa je še vedno treba biti previden, kaj rečeš?


Pri komunistih je vedno tako. Danes tako imenovane službe državne varnosti delajo bolj uspešno in odločno kot kdaj prej. Pozoren bralec bo opazil, da sem napisal krepko parodijo, saj v romanu nastopajo predvsem visokotehnološka podjetja, ki večinoma ne obstajajo več. Nerazvita območja v Bosni in Srbiji so v mojem romanu opisana kot tehnološko dovršeni centri. Ta kontrast med fantazijo in dejanskostjo me je zabaval.
Pisal sem predvsem fantazijo o Srbiji, saj tam živim, se pa še dobro spomnim Jugoslavije. Očitno sem dobro ocenil, kaj ta narod potrebuje, saj se knjiga odlično prodaja. Ljudje v moji državi so precej nesrečni in želel bi si, da bi se težave, ki so se nabrale v zadnjih tridesetih letih, hitro rešile. Življenje je namreč le eno in kratko, toda hitra rešitev za nastalo situacijo je možna le v znanstveni fantastiki.
 

V vaši srečni Jugoslaviji ni več nacionalizma, ker so vsi narodi enakopravni. A en narod je bolj enakopraven od drugih?


V knjigi je socialistična Jugoslavija razvita država, ravno obratno kot v realnosti. In Slovenija je, ker je v moji zgodbi vse obrnjeno, najmanj razvita. Čeprav dobro vemo, da je bila nekoč motor Jugoslavije. Če se odpravite na pot iz Makedonije v Slovenijo, je opazno, da se je samo Slovenija normalno razvijala naprej. Od vseh nekdanjih republik in pokrajin, ki so postale države, se v Sloveniji najbolj normalno živi.
V moji zgodbi so srbo-komunistični elementi v službi državne varnosti prevzeli popoln nadzor nad državo. In pregnali predstavnike drugih narodov, predvsem Hrvate, iz zveznih organov. Ta država je urejena zelo centralistično.
 

Vendar to socialistično »idilo« kmalu začnejo uničevati nacionalisti, ustaši in četniki. Nacionalizem ima na Balkanu vedno veliko odjemalcev?


V SFRJ se nenadoma začnejo pojavljati osebe, ki jih tam že več kot dvajset let ni več. Ustaši in četniki s tetoviranimi nacionalističnimi simboli. Jugoslovanom najprej ni jasno, kaj se dogaja, saj je služba državne varnosti take ljudi v preteklosti že eliminirala. A kmalu spoznajo, da gre za ljudi, ki prihajajo iz druge časovne dimenzije, prihajajo iz časa, ko je Jugoslavija že razpadla. Ne iz preteklosti, ampak iz prihodnosti.

image
Protesti v Beogradu proti predsedniku Aleksandru Vučiću in njegovi vladi
Foto: Reuters

 

Bili ste del študentske generacije, ki je zrušila Slobodana Miloševića. Protesti so spet aktualni, tokrat proti Aleksandru Vučiću.


To so isti ljudje, ki so nas popeljali v prepad v devetdesetih in so tudi v veliki meri krivi za bombardiranje Beograda leta 1999. Vse je enako, le Slobodana Miloševića ni. Če bi bil še živ, bi bil gotovo spet na oblasti. Življenje je le eno in boj je neprekinjen. Ni upanja, da se bo čez nekaj časa vse uredilo. Vseskozi moramo biti pozorni, še posebej v Srbiji, ki ima res veliko težav. Od leta 1987, ko ji je začel vladati Milošević, je šlo vse samo navzdol. Imeli smo celo kratko obdobje demokracije, zdaj pa imamo avtokracijo, ki je nedavno prešla v diktaturo. Zapirajo politične nasprotnike, tega ne počne le policija, temveč tudi člani Srbske napredne stranke. Proti temu režimu se borim, odkar so prišli na oblast. Zdaj mi je celo nekoliko žal, ker sem bil tako kritičen do vlade Borisa Tadića in Vojislava Koštunice, saj je bila še najbolj demokratična, tisto, kar je sledilo, je bila vrnitev v preteklost. Vučić državo vodi tako, kot bi jo Milošević.
 

Kakšen odnos mora imeti umetnik do svojega naroda, do oblasti in do opozicije?


Ne le umetnik, vsaka javna osebnost ima veliko odgovornost. Državljani, ki so v težavah, ki živijo slabo, pričakujejo, da bo kdo povzdignil glas tudi zanje. Proti Slobodanu Miloševiću sem se boril že kot anonimni študent prava. Danes, kot javna osebnost, imam še večjo odgovornost, da spregovorim. Sicer pa ne morem biti tiho, tudi če bi hotel. Do konca te oblasti bom njen največji nasprotnik.
V bolj demokratičnih okoljih lažje več ljudi spregovori o krivicah in napakah oblasti. Demokrate je lahko kritizirati, saj se ti ne bodo maščevali. Ti novi radikalci, ki jih vodi Aleksander Vučić, pa se lahko maščujejo tako, da te spravijo ob službo, te uničijo. Uvedejo cenzuro, prepovejo tvoje knjige, tu so tudi grožnje in fizično nasilje. Zato morajo v takih razmerah javne osebnosti zbrati pogum in dvigniti glas proti represiji.
 

Čeprav je vaš roman bolj alegorija kot znanstvena fantastika, je hkrati tudi analiza balkanskega vsakdanjika.


Da, predvsem srbskega. Zdaj ko sem nekaj časa v Sloveniji, vidim, da je iz Jugoslavije lahko izplavala država, v kateri stvari delujejo, da se lahko oblikuje družba, v kateri skrbijo za državljane in naravo. Tudi jaz sem v romanu ustvaril državo Jugoslavijo, ki je diametralno nasprotna sedanji Srbiji, deželi obupanih ljudi, ki jim ni mar za domovino, ki se v svoji bedi in revščini sovražijo, sovražijo tudi državo, ki zanemarja tako okolje kot ljudi.