Marquezovo potovanje v komunistični nadrealizem

»Železna zavesa ni ne zavesa­ ne železna. To je rdeče-belo, kot izveski za frizerske salone,­ pobarvana ograja iz kolov.« Tako začne svoj kratki potopis­ po ljudskih demokracijah Vzhodne Evrope Gabriel García Márquez. Prevod knjige je izšel v potopisni zbirki Cankarjeve založbe S poti.

O Márquezu je znano, da je imel levičarska nagnjenja in bil podpornik kolumbijske komunistične stranke. Njegova želja, da bi se na lastne oči prepričal, kakšno je živ­ljenje v komunističnih državah, se torej zdi razumljiva. V Vzhodno Evropo je odpotoval leta 1957, v več ločenih obiskih je bil v Vzhodni Nemčiji, na Češkoslovaškem, Poljskem, v Sovjetski zvezi in Madžarskem. Z njim sta potovala še Francozinja indokitajskega rodu Jacqueline, a ta samo po Vzhodni Nemčiji, in klateški Italijan Franco.

V koncentracijskem taborišču je bil srečnejši

Prvi cilj je bila Vzhodna Nemčija, ki pa ga je z bedo in žalostjo popolnoma razočarala. Do Berlina se tričlanska Márquezova ekipa sicer vozi po mogočni avtocesti, ki jo je zgradil Hitler, a po tej opusteli cesti se zdaj poleg njih premikajo le še ruski vojaški konvoji.

Na obcestnih plakatih so namesto oglasov karikature predsednika Konrada Adenauerja s telesom hobotnice, ki z lovkami stiska delavstvo. Tudi državne restavracije Márquez ne more pozabiti, predvsem zato, ker je polna žalobnih, razcapanih ljudi s pobitimi obrazi. »To so bili izžeti, zagrenjeni ljudje, ki so brez vsakega navdušenja goltali veličastno porcijo mesa in ocvrtih jajc.«

V Berlinu hitro ugotovi, da si tu stojita nasproti dve miselnosti. Zahodni Berlin se mu kaže kot »orjaška agencija kapitalistične propagande«, Vzhodni Berlin pa je še vedno porušen, z ubornimi trgovinami, dolgimi vrstami, počasno postrežbo, nemogočo kavo z okusom po cikoriji in nesrečnimi ljudmi. »Nerazumljivo se nam je zdelo, da je ljudstvo Vzhodne Nemčije, ki je prevzelo oblast, proizvodna sredstva, trgovino, banko, komunikacije, vseeno žalobno, najžalobnejše ljudstvo, kar sem jih kdaj videl.«

Eden od teh ljudi Márquezu pove: »V koncentracijskem taborišču sem jedel slabo, a sem bil srečnejši, kot sem tu.« Latinskoameriški študenti, ki jih sreča, mu zatrjujejo, da to ni diktatura proletariata, temveč diktatura komunistične skupine, ki poskuša natančno slediti sovjetskim izkušnjam.

Ženske tako lepe kot v Parizu

Na Češkoslovaško pridejo po dolgi in naporni vožnji z vlakom in podoba, ki jo ponuja ta država, je čisto drugačna. Lokali so urejeni, ljudje oblečeni v kakovostna oblačila, ženske so tako lepo urejene kot v Parizu, Praga je živahno in veselo mesto. Kolumbijski pisatelj opaža, da »se ljudje v Pragi odzivajo kot v katerikoli kapitalistični državi«. Preseneti pa ga, kakšna dragocenost so za ženske najlonke in koliko pozornosti pri Čehih zbujajo kavbojke.

Potem se z vlakom odpelje proti Poljski. Skozi okno vlaka opazi, da so stroji na poljih v tej državi redki in da kmetje obdelujejo zemljo na zastarel način. V Varšavi so trgovine tako uborne kot v Vzhodni Nemčiji, knjigarne pa razkošne in polne knjig.

Očitno Poljaki z branjem zapolnijo vse praznine življenja, ugotavlja nobelovec. Ulice so polne ljudi, ki zapravljajo čas ob ogledu izložb, v katerih ponujajo nove predmete, ki so videti kot stari, redovnikov in redovnic je toliko kot v Vatikanu. Márquez opaža, da so Poljaki sicer revni, zlomljeni pa ne, revščini kljubujejo z vztrajnostjo, ki je v Vzhodni Nemčiji ni opaziti. Očitno je tudi, da so protivladno in protisovjetsko usmerjeni.

Največja vas na svetu

Glavni cilj njegovega reporterskega poželenja je Sovjetska zveza, a ima težave s pridobitvijo vizuma. Nazadnje se mu ponudi priložnost za obisk mladinskega kongresa v ­Moskvi in se, čeprav je nekoliko skeptičen, odloči za potovanje. Očarajo ga luksuzni vlaki, ki so kot potujoči hoteli, presenetijo neskončna polja pšenice v Ukrajini in nasploh razsežnost sovjetskega kolosa. V naslov svoje reportaže zapiše: ZSSR: 22.400.000 kvadratnih metrov brez enega samega oglasa za kokakolo. Moskvo razglasi za »največjo vas na svetu«, po njegovem mnenju ni narejena po meri človeka in je izčrpavajoča, zastrašujoča, brez dreves, trgovine so redke, izložbe uborne, ljudje vsi enaki, oblečeni v slabo ukrojene obleke in čevlje slabe kakovosti.

Bolj od mladinskega festivala, na katerem spet trči ob sovjetsko kolosalnost, ga privlači svobodno blodenje po mestu. Tako se mu izriše podoba »Sovjetske zveze, ki obtiči pri drobnih birokratskih težavah, zbegana, osupla, s strašnim manjvrednostnim kompleksom do Združenih držav.« Ljudje so slabo seznanjeni z novicami, saj imajo radijski sprejemniki en sam gumb, časopisi pa le eno frekvenco: Pravdo. Ta časopis na naslovnici objavlja skrajno dolgočasna poročila, recimo z osemvrstičnim naslovom opremljen članek Celotno besedilo poročila o agrikulturi.

Márqueza zelo vznemirja Stalin. Ne dvomi o tem, da je bil diktator, njegov sistem je bil temeljito popisan v Kafkovih delih, zanima pa ga, kakšno mnenje o njem imajo sovjetski ljudje. Nekateri so odprto kritični, drugi se o njem izražajo bolj previdno.

Na koncu se s prijateljem odločita za obisk Leninovega in Stalinovega mavzoleja. Za ta podvig potrebujeta kar devet dni, kajti vrste so dolge, birokratske ovire pa visoke. Lenin se mu zdi še najbolj podoben voščeni lutki, Stalin pa je »pogreznjen v sen brez slabe vesti«. Kljub vloženemu trudu ugotavlja, da si določenih stvari v Sovjetski zvezi ne more dokončno pojasniti, ta država zanj ostane nekoliko skrivnostna.

Nazadnje je v knjigi popisan obisk Madžarske, in sicer deset mesecev po sovjetski intervenciji leta 1956. V Budimpešti atmosfera ni prijetna, mesto je pod vojaškim nadzorom, fotografiranje prepovedano. Budimpešto Márquez razglasi za zasilno mesto. »Slabo oblečena, potrta in vase pogreznjena množica stoji v neskončnih vrstah za najnujnejše izdelke. Trgovine, ki so bile uničene in izropane, še zmeraj obnavljajo.« Toda kolumbijski pisatelj ugotavlja, da je zametek protisovjetske vstaje še živ.

Lucidni opisovalec

Márquzovo potovanje je zanimivo potovanje v času. Danes se vse skupaj zdi že zelo oddaljeno, pa čeprav smo nadrealizem komunizma mnogi slovenski bralci doživeli tudi na lastni koži, čeprav morda v nekoliko mehkejši obliki kot marsikje za železno zaveso.

Pisatelj je pozneje v intervjujih povedal, da je to potovanje precej spremenilo njegovo politično prepričanje. Sprevidel je namreč, da te države v resnici niso socialistične in da nikoli ne bodo. V njih je po njegovi oceni prevladoval sistem, ki jim ga je vsilila Sovjetska zveza prek dog­matičnih lokalnih komunističnih strank.

Priznati mu je treba, da je pozoren opazovalec in luciden opisovalec. Vedno se mu uspe približati lokalnemu prebivalstvu, vedno opazi drobne stvari, ki veliko povedo, vedno je komunikativen in okreten, pravi novinar. Bralca morda nekoliko moti, da knjiga ne popisuje strnjenega potovanja, temveč gre v resnici za več potovanj, a to ni nikjer omenjeno. Knjiga namreč ni bila napisana kot celota, temveč je zbir reportažnih novinarskih člankov, ki jih je pisatelj objavil v neki reviji, ki je izhajala v Bogoti.