Tiskane izdaje
O nigerijsko-ameriški pisateljici Chimamandi Ngozi Adichie se je zadnje čase govorilo kot o glasnici feminizma, k čemur je veliko prispevala njena esejistična knjiga Vsi moramo biti feministi. Nepričakovano je postala svetovna uspešnica, med drugim so jo razdelili vsem šestnajstletnicam na Švedskem, delček njenega govora s konference TEDx o tem je Beyoncé vključila v pesem Flawless.
Morda je še bolj kot manifestativna dejanja zanimivo opazovati, o čem govorijo liki v prozi Chimamande Ngozi Adichie. Po Amerikanki in Polovici škrlatnega sonca je zdaj v slovenščino preveden njen romaneskni prvenec Škrlatni hibiskus, ki je v izvirniku izšel leta 2003, v slovenskem prevodu Gabriele Babnik pa nedavno pri založbi Sanje. Odpira več tem, a govori tudi o vlogi žensk v patriarhalni družbi, boju za njihovo samouresničitev v tradicionalnem okolju, ki ga za povrhu pretresajo politična nestabilnost in ekonomske težave.
Osrednji lik je petnajstletno dekle Kambili. Zgodbo spremljamo z njene perspektive, ki je po eni strani omejena z otroškim razumevanjem sveta, po drugi pa s strahom in molkom. Kambili namreč živi v družini, ki jo zaznamujeta očetova strahovlada in nasilje.
Življenje družine je na videz popolno in privilegirano – so materialno dobro preskrbljeni, otroci hodijo v dobro misijonarsko šolo ..., a počasi se razkrije, da ni vse zlato, kar se sveti. Oče, sicer bogat katoliški poslovnež, je verski fanatik, ki terorizira družino. Od otrok zahteva popolnost v šoli, doma izvaja strogo versko in študijsko disciplino, prepoveduje jim govoriti igbojsko in podobno. Če kršijo očkova pravila, jih kaznuje s pretepanjem ali tako, da jim poliva noge z vrelo vodo. Kambili, Jaja in njuna mati Beatrice živijo med visokimi zidovi, v zadušljivem ozračju, v molku.
Hiša tete Ifeome
Zadeve v romanu krenejo svojo pot, ko se zgodi državni udar in očka dovoli Kambili in Jaju, da gresta za nekaj dni iz rodnega Enuguja na obisk k teti Ifeomi v Nsukko. Tam otroka odkrijeta drugačen, veliko bolj liberalen svet. Pri teti krščanska pravila še zdaleč niso tako stroga, med molitvijo pojejo, police so polne knjig, vsak lahko govori, kar misli, itd. Hiša tete Ifeome, ki je univerzitetna predavateljica ter zelo emancipirana in neodvisna ženska, odmeva od smeha in veselja.
Kambili in Jaja tu preživita nekaj časa z dedkom, očetovim očetom, ki ni sprejel katoliške vere in sledi tradicionalni igbojski veri, kar ima pozneje hude posledice. Očetov verski ekstremizem je tako velik, da jima ne dopušča stika s »pogani«, za kar ima svojega očeta. Drugačen svet počasi razpiha molk otrok in v njiju prebudi uporništvo.
Zadeve se zapletejo tudi zato, ker oče pade v nemilost pri oblasteh, saj njegov časopis izraža prodemokratična in opozicijska stališča. Očetov lik je precej kompleksen. V odnosu do družine je versko blazen tiran, na širšem polju pa politično aktiven in uporniški do skorumpirane oblasti.
Svojo družino do popolnosti nadzoruje, v imenu religije dela grozne stvari, kar ne pomeni, da ne zna biti tudi prijazen in dobrodelen. Nekateri v njem vidijo poosebitev neokolonializma, saj katolicizem prakticira v skladu z diktatom belih duhovnikov in ne v skladu z afriško tradicijo in biblično zapovedjo. To se še posebej kaže v njegovem neetičnem odnosu do očeta pa tudi do vseh drugih družinskih članov.
Zato pravijo, da je to roman, v katerem se mešajo najstniške travme in problemi družinskega nasilja s postkolonialnimi nigerijskimi travmami. Ime Škrlatni hibiskus je roman dobil po cvetočem grmu, ki simbolično predstavlja razcvet najstnikov, ki se po očetovi smrti postavljata na lastne noge. Na splošno je v tem delu veliko afriškega kolorita, opisov afriške vegetacije, hrane in drugega.
Če smo začeli z ženskim vprašanjem, še končajmo z njim, čeprav to ni edina tema romana. Za epilog zgodbe poskrbi ženska, ki se v romanu kaže kot submisivna, tradicionalna in pripravljena na odrekanje osebni svobodi v zameno za materialno ugodje, ki ji ga nudi njen tiranski mož. Moža po tihem umori, kar je zelo radikalno dejanje ženskega upora v zasebni sferi in gre z roko v roki z uporom tete Ifeome v javni sferi.
