Tiskane izdaje
Krožni avditorij Štihove dvorane Cankarjevega doma se je danes zapolnil do zadnjega kotička. Občinstvo, predvsem ženskega spola, se je zbralo, da bi prisluhnilo pogovoru z eno najuspešnejših hrvaških pisateljic Slavenko Drakulić. Tema pogovora je bila 8. marcu primerna – nov biografsko-fiktivni roman o feministični ikoni prejšnjega stoletja Milevi Marić Einstein.
Ksenija Horvat, ki je večer vodila, je v uvodu omenila retradicionalizacijo evropske družbe in gostjo povprašala po njenih opažanjih, saj živi na različnih koncih Evrope. »To je velika tema in ji v enem večeru ne bomo prišli do dna,« je odgovorila Slavenka Drakulić, ki se je v Cankarjev dom vrnila po petnajstih letih. »Švedske, od koder prihaja moj tretji mož – pač mi ni šlo z našimi domačimi – ne moremo primerjati s Hrvaško ali Slovenijo, ki, kot kaže, še nista niti izšli iz patriarhata. V 21. stoletju res nismo pričakovali vračanja k tradicionalizmu. Ko v družbi prevladata konservatizem in nacionalizem, je spet na udaru demografija in z njo ženske. Ženske imamo to (ne)srečo, da smo sposobne rojevanja, ampak žensko telo nikoli ni samo njeno, je tudi moževo, od naroda in nacije,« je govorila Drakulićeva, preden se je posvetila Teoriji žalosti in zgodbi Mileve Marić, ki ji je zgodovina namenila stransko vlogo, podobno pač kot številnim ženskam, ki so stale ob pomembnih možeh.
»Bila je srečna, pravzaprav, ker je imela podporo očeta in je izhajala iz premožne družine, ki ji je omogočila šolanje,« je za uvod v zgodbo povedala Drakulićeva. Mileva Marić je v času, ko dekletom to ni bilo dovoljeno, na kraljevi gimnaziji v Zagrebu obiskovala ure fizike in bila pozneje edina študentka matematike in teoretične fizike v svojem letniku na edini šoli v Evropi, Politehniki v Zürichu, kjer so v tistem času lahko v nemščini študirale ženske.
Tam je spoznala bodočega moža Alberta Einsteina. Ona, šepava podeželanka z Balkana, dekle, za katero se fantje niso zmenili, on, vase zaprt čudak, ki so se mu zavoljo izjav in obnašanja posmehovali. Pogovarjala sta se o kvantnih delcih, fotonih in filozofiji. Pozneje ji je priznal, da je bil obseden z njo, saj do tedaj še ni spoznal ženske, ki bi bila tako izobražena, prepričana vase in v pogovoru enakopravna z moškimi. Stala mu je ob strani kot sodelavka pri razvijanju revolucionarne teorije relativnosti in pomagala pri matematičnih dokazih ‒ v tem je bila boljša od njega – ter za svojega moškega, znanost in višje cilje žrtvovala samo sebe.
Potem je prejela usodno pismo. Tisto s pogoji, ki ji jih je postavil Albert, ko se je že videval s svojo sestrično in bodočo soprogo Elso. »Odpovedala se boš vsem osebnim odnosom z mano, če ne bodo neizogibni iz družabnih razlogov. Še posebej se boš odrekla mojemu druženju s tabo doma ...« Samozavestno in vedro dekle, ki se želi ukvarjati z znanostjo, je v desetih letih postalo služkinja, ki mora skrbeti za umazano perilo.
Če, če, če
Kaj je šlo narobe? Kakšno bi bilo njeno življenje, če ga ne bi srečala? Če bi diplomirala? Če ne bi dala svoje prvorojenke v posvojitev, kjer je še ne dveletna umrla za škrlatinko? Če je ne bi zajela globoka depresija, ki je zaznamovala drugi del njenega življenja, življenja brez Alberta? S temi vprašanji se je Drakulićeva ukvarjala v biografsko-fiktivnem romanu, ki obsega dve desetletji čustvenega življenja Mileve Marić, katere zasebna vojna z Albertom je divjala vzporedno s tisto bolj usodno in krvavo v Evropi. Po štirih letih je Mileva kapitulirala in podpisala dokumente o ločitvi.
V kronologiji duševne bolečine, neprekinjenem toku misli, ki skačejo iz sedanjosti v spomine, se je pisateljica skozi citate najdene korespondence med zakoncema Einstein poglobila v ranjeno psiho ženske, ki išče odgovore za svoj propad in premleva scenarije, ki bi se utegnili zgoditi, če bi ravnala drugače. Prvoosebni monologi skačejo v besedo vsevedni naratorki, shizofreno, kakršna je bila tisti čas moderna diagnoza za ženske bolezni, ob histeriji, melanholiji in še ne docela razumljeni depresiji, ki je zajela Milevo.
Zgodba ni le osebna izpoved zanimive ženske, ki danes velja za feministično ikono, pač pa jo je mogoče brati v duhu feminističnih študij razmerja moči med spoloma. Spregovori o teži, ki jo nosi ženska ob močnem, genialnem moškem, o razmerju med intelektualno enako sposobnima osebama, na kateri pa drugače delujejo sile sistema in družbenih norm.
