Med vero v čudežnost božiča in problematizacijo kiča

Privlačen literarni motiv: Mnogi slovenski pisatelji so nekoč pisali božične zgodbe.
Objavljeno
24. december 2014 13.53
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Božič je s podobjem in simboliko privlačen literarni motiv.­ Danes vsaj v Sloveniji­ ni razširjen.­ Je pa doživel izjemno upodobitev v knjigi kratkih zgodb Maruše Krese Vsi moji božiči (Mladinska knjiga, 2006). Božiči­ so pisateljici­ izhodišče, s katerega opisuje svoje življenje.­ To niso kičasti božiči z voščilnic, temveč božiči­ z napako – spodleteli, nelagodni, nesmiselni, izgubljeni.

Takole začne (zdaj že preminula) Maruša Krese svojo knjigo: »Pravzaprav bi lahko že zdavnaj umrla. Pravijo. Hodim po berlinski ulici. Izložbena okna se svetijo, kot da so trgovine poslednjič odprte, kot da bo res jutri konec sveta, kot da ljudje še nikdar v življenju niso ničesar kupili. Solze mi tečejo po obrazu. Vsi moji božiči, vse moje življenje, vsi moji otroci, vse moje noči, ko sem pekla in šivala darila. Vse to veselje ob darilih, vse te male bolečine, ko so paketi odprti, vse to čakanje ob svečah na božičnem drevesu in vsa ta vprašanja s pogledom v prazno: 'Le kaj bomo sedaj?'«

Gre za ubeseditev ambivaletnega občutka okrog božiča: navzven blišč, pojoče lučke in angelčki, potrošniška mrzlica in obljuba čudeža, v srcu pa praznina in dvom, kaj s tem praznikom pravzaprav početi. Kot bomo videli, je to precej novodoben pogled na božič, pa tudi precej slovenski. Anglosaški svet božič še vedno postavlja na piedestal.

Koledarska zgodba

Kako je z božičnimi motivi v starejši slovenski literaturi, smo povprašali profesorja slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani Mirana Hladnika. »Leksikonskega opisa božične zgodbe v slovenščini še nimamo, imamo samo opis božične igre in božične pesmi, ki govori o Kristusovem rojstvu. Bolj nam je poznan pojem koledarska zgodba, ki združuje božične in velikonočne zgodbe ter zgodbe ob dnevu mrtvih.

Ime je koledarska zgodba dobila po prvotnem mestu objave. Iz koledarjev (npr. Koledarja Mohorjeve družbe) se je razširila v božične in druge praznične priloge ali v feljtonske rubrike dnevnega časopisja, pri nas so bili to Slovenec, Domoljub, Slovenski narod, Edinost itd. Ugibamo, da je v slovenščini nekaj sto božičnih pripovedi, izvirnih, prevedenih in anonimnih.

Svetovno znani pisci božičnih zgodb, povesti, slik, črtic in podobnega so Charles Dickens, Fjodor Mihajlovič Dostojevski, Hans Christian Andersen. Imena domačih piscev božičnih zgodb nam danes ne povejo nič, od tistih, ki se jih spomnimo iz šole, pa so se v žanru preizkusili Lea Fatur, Fran Saleški Finžgar, Janez Jalen, Zofka Kveder, Fran Milčinski, Ivan Pregelj, Gustav Strniša, Josip Vandot,« pravi Hladnik.

In kaj je o božičnih zgodbah, nekaj jih je napisal tudi sam, zapisal Ivan Cankar? Po njegovem mnenju so to »ganljive, s solzami namočene pripovedi, ki jih ob praznikih objavljajo vsi časopisi po vrsti, liberalski in katoliški, spadajo pa med šund, ker so ostudne, gnusne, kilave, hinavske in zlagane, saj dobrotljivost in sočutje samo hlinijo. V božičnih zgodbah naletavajo snežinke, kažejo revnega in lačnega otroka pred razsvetljeno vabljivo izložbo, domov se vrne spokorjeni izgubljeni sin ali hči, bogataš obdari reveža« ...

Cankarjev opis Hladnik dopolnjuje z naslednjimi motivi: raztrgana beračica odloži­ dojenčka pred vrata bogatega doma, osamljen starček zaspi ob peči in sanja o minulih časih, med glavnimi osebami se pojavijo še sirota, vojak, trpeča mati, pijanec. Sugestivno v božični zgodbi deluje praznično vzdušje, idilične, sanjske ali fantastične podobe se družijo s podobami socialne bede in nepravičnosti, ki ju vsaj za kratek čas odpravi božje usmiljenje, kar naj delujejo poučno in vzgojno, pravi Hladnik.

Dickens – pisatelj, ki si je izmislil božič

Pa poglejmo še nekaj tujih primerov pisanja o božiču. Novela Božična pesem Charlesa Dickensa je eno najbolj priljubljenih del literature 19. stoletja. Nekateri viri navajajo, da je njena velika popularnost pomagala ustoličiti božič kot glavni praznik viktorijanske Anglije. Ko jo je Dickens leta 1843 napisal, je bil že slavni pisatelj, a je kljub temu imel finančne težave.

Zavedal pa se je, da so mnogi drugi še veliko revnejši. Obisk sivega industrijskega Manchestra ga je spodbudil, da je zapisal zgodbo o pogoltnem bogatašu Ebenezerju Scroogeu, ki izkorišča ljudi, a ga obisk duhov na božič spremeni v prijaznega, dobrosrčnega človeka. Zgodba ima pozitivno sporočilo, obsoja pogoltnost in pozdravlja človečnost, iz božiča pa dela vesel praznik.

Deklica z vžigalicami, pravljica Hansa Christiana Andersena, se ne dogaja na božični, temveč na novoletni večer, a odlično ponazarja boj med dobrim in zlom, temo in svetlobo, nebesi in zemljo. Na zemlji je majhna, uboga, prezebla deklica, ki nima drugega kot šop vžigalic, s katerimi se poskuša pogreti. Toda v plamenu vžigalic se pojavi vizija pokojne babice, njen duh, ki jo popelje v nebesa in odreši zemeljskih tegob.

Božič se pojavi tudi v kriminalkah. Ena najbolj znanih je Božič Hercula Poirota Agathe Christie. Na božičnem družinskem srečanju je ubit stari gospod Lee, škrt, samoljuben tiran, ki je vse življenje varal ženo in zaplodil nezakonske otroke. Primer je še posebej težak, ker se umor dogodi v zaprti sobi, prevzame ga pa Hercule Poirot. Božič je tu uporabljen kot priložnost, da se zbere na kupu velika disfunkcio­nalna družina z vsemi težavami in sovraštvi vred, sicer pa je božič le ozadje za zgodbo.

Kako se izogniti božiču Johna Grishama je satirična obdelava božične tiranije. Srednjeletni ameriški par se želi izogniti božičnemu praznovanju, gneči, zapravljanju, dolgočasnim zabavam in se namesto tega odloči odpotovati na Karibe. To je zgodba o božični norosti in pritisku družbe, da se je moraš udeležiti.

Čudež na 34. ulici Valentina Daviesa se ukvarja z vero v Božička in komercialnim izkoriščanjem božiča. V ospredju je starec, ki igra Božička v reklamni kampanji trgovske verige, a hkrati verjame, da je Božiček. Ker prevlada prepričanje, da je nor, mu celo sodijo na sodišču. Na koncu na sodišču zmaga vera v Božička in čudežnost božiča.

Božič seveda nastopa tudi v lahkotnih ljubezenskih romanih. Primer je Zimski solsticij Rosamunde Pilcher. V ospredje postavi šestdesetletno Elfrido Phipps, ki ljubi svoje novo življenje v vasi Hampshire. Toda sosedom se zgodi strašna tragedija, v kateri sta mrtvi Oskarjeva žena in hči, ženini otroci iz neke druge zveze pa ubogega vdovca Oskarja vržejo iz hiše. Pod okrilje ga vzame Elfrida, ki z njim odpotuje na Škotsko. Božič seveda pokaže svoj magični urok in med osrednjima likoma se vname ­ljubezen.

Tematizacija božiča je, kot je razvidno iz zapisanega, pestra in zanimiva. Nekatere zgodbe so samo postavljene v božični čas, druge so kičaste božične razglednice z vso božično scenerijo: snegom, metežem, božično smrečico, darili, jelenjadjo in Božičkom­ na saneh, sladkarijami in božičnimi­ lučkami, njihov namen pa je utrjevanje prepričanja o čarobni moči tega praznika. Tretje prinašajo veselo božično oznanilo, da so pozabljeni vsi spori, da zlobni postajajo dobri, lačni pa siti. Četrti tip zgodb pa opozarja ali se norčuje iz božične norije in zapravljanja.