Meta Kušar: Uživam kakor bivol v blatu!

Veronikina nagrada pesnici, esejistki in ustanoviteljici sklopa glasbeno-literarnih performansov Prestol poezije.
Objavljeno
25. avgust 2015 16.47
LJUBLJANA SLOVENIJA 7.9.2012 META KUSAR FOTO JOZE SUHADOLNIK
Peter Rak
Peter Rak

»Štejem si v dobro, da sem prvo nagrado za poezijo dobila pri triinšestdesetih letih, kajti lahko je sploh nikoli ne bi,« je nekoliko ironično pokomentirala Veronikino nagrado Meta Kušar.

Za zbirko Vrt

Veronikina nagrada je ena izmed najpomembnejših literarnih nagrad pri nas, praviloma jo podeljujejo za najboljšo pesniško zbirko leta. Meta Kušar je pred tremi leti prejela Rožančevo nagrado za esejistično zbirko Kaj je poetično ali ura ilegale. Kljub šestim pesniškim zbirkam, ki so bile prevedene v številne tuje jezike, je to njena prva nagrada za pesniško ustvarjanje. Prejela jo je za pesniško­ zbirko Vrt.

Gre tukaj za arbitrarnost in nedomišljenost pri podeljevanju tovrstnih nagrad ali je morda v ozadju kaj drugega, morda tudi njena ostra in neposredna kritika družbenih razmer, ki se ne sklada s prevladujočimi trendi? »Velikokrat sem mislila, da je neko prekletstvo na meni. Pri meni se dejansko nič ne sklada s prevladujočimi trendi, ampak umetnost imamo vendarle zato, da bi postali drugačni. Drugače je s tujci, ki me od začetka znajo brati,« pravi Meta Kušar.

Veselje s Tagorejem

Zanjo je značilna sinteza intelektualne pronicljivosti in poetične meditativnosti, ki jo lahko zasledimo le pri redkih avtorjih, večinoma so družbeni konformisti ali pa se poskušajo distancirati od realnega sveta in se umaknejo v zasebnost ali celo osamo. Kot poudarja, spada v generacijo, ki je rasla v sedemdesetih, svinčenih in vznemirljivih časih, upor je zanjo tako pomemben kakor ljubezen. Sicer pa je po njenem treba individuum, ki daje piti in jesti človeku, negovati in mu ne odtegovati življenja z distanciranjem in osamo.

Nekateri so nad nagradami precej vzvišeni, sama je bila zelo vesela tako Rožančeve kot sedanje Veronikine nagrade. Ob priznanju in s tem potrditvi kakovosti so nagrade po njenih besedah pomembne tudi zato, ker te ljudje bolj berejo, in to ne samo nagrajenih knjig, temveč tudi druge. Nagrada prav tako dvigne zavest o tvojem delu v javnosti, kar je lepo in prijetno, saj »ne pišemo za svoje sestrice in bratce«. Ali kot bi rekla s Tagorejem: Uživam kakor bivol v blatu!