Tiskane izdaje
Michael Biggins (1954) je predavatelj na Washingtonski univerzi v Seattlu ter vodja oddelka za ruske in vzhodnoevropske zbirke univerzitetne knjižnice. Prevedel je številne slovenske avtorje: Vladimirja Bartola, Borisa Pahorja, Draga Jančarja, Florjana Lipuša, Tomaža Šalamuna, Aleša Debeljaka, Lojzeta Kovačiča, Katarino Marinčič, Borisa A. Novaka, Mateta Dolenca, Alojza Ihana, Daneta Zajca, Vena Tauferja, Svetlano Makarovič, ter napisal vrsto strokovnih in znanstvenih prispevkov o slovenski literaturi za ameriške revije.
Kakšno srečno naključje vas je pripeljalo do prevajanja iz slovenščine?
Kot študent sem sanjaril, da bi postal književni prevajalec iz nemščine ali ruščine, zlasti kadar sem med branjem objavljenih prevodov najljubših pisateljev odkrival skladenjske nevšečnosti ali napačne prevode. Že takrat sem bil prepričan, da bi stvari, ki sem jih tako cenil v izvirniku, znal veliko bolje prevesti, ampak pot do uveljavljenega prevajalca iz nemške ali ruske literature je bila kar dolga. Spotoma, se pravi leta 1979, sem se kot podiplomski študent slavistike prvič srečal tudi s slovenskim jezikom in slovensko literaturo ter se počasi zavedel, da je ta občudovanja vredna in pot do nje prevajalsko skoraj popolnoma prosta.
Kako se je nadalje razvijala vaša prevajalska pot?
Naprej prav počasi in prek posameznih krajših obdobij intenzivne dejavnosti, kot denimo od leta 1986 do 1988, ko sem v Ameriki spoznal Tomaža Šalamuna in sva sodelovala pri njegovi drugi zbirki pesmi v angleškem prevodu. Leta 1993 so me izvohali uredniki ameriške založbe Harcourt in mi ponudili, da zanje prevedem Nekropolo Borisa Pahorja, do nje so prišli prek francoskega prevoda. Temu je sledilo nekaj prevajalsko neaktivnih let, dokler se mi leta 1996 ni ponudila možnost, da hkrati prevedem dva romana Draga Jančarja, prav tako na ponudbo neke ameriške založbe. Potem spet molk, leta 2003 pa me je na univerzi po naključju obiskal lastnik neke neodvisne seattelske založbe in me kot knjižničarja in slavista vprašal, ali mu lahko pomagam poizvedeti o morebitnih književnih prevajalcih iz slovenščine v Ameriki, ker je hotel objaviti Bartolovega Alamuta v angleškem prevodu.
Seveda sem mu takoj povedal, da je njegova poizvedba uspešno končana, kar ga je osupilo. Šele leta 2010, ko sem se udeležil prvega prevajalskega seminarja Javne agencije za knjigo, se je začelo zdajšnje najdaljše obdobje, ki neprekinjeno traja kar šest let. Tokrat čutim, da sem si nabral pravega ustvarjalnega zagona, tako da upam, da bo to obdobje res zadnje, se pravi, da bo trajalo v nedogled.
V Sloveniji niste prav pogosto. Kaj vas je zdaj pripeljalo sem?
Osrednji namen mojega letošnjega trimesečnega obiska so raziskave v rokopisni zbirki Nuka in po drugih slovenskih arhivih. Zbiram namreč material za literarizirano biografijo Vladimirja Bartola. Mislim, da od vseh slovenskih pisateljev prve polovice prejšnjega stoletja ravno Bartolovo življenje in ustvarjalna pot ponujata največ možnosti za pestro biografijo, in sicer zato, ker je stremel k vrhunski ustvarjalnosti v svetovnem merilu, ker je poskušal posredovati takratne intelektualne tokove slovenski javnosti, ker je ustvarjal v zanimivi umetniški ter bohemski srenji, pa tudi zato, ker so Slovenci v njegovem času živeli pod kar štirimi ali petimi imperiji, od večkulturnega avstrijskega Trsta, prek prve Jugoslavije, fašizma in nacizma, do druge Jugoslavije. Po mojem je bil Bartol dolgo spregledan svojevrsten modernist, ki si po pravici zasluži ugledno mesto v zahodnem modernističnem kanonu. Do zdaj je to preprečevala jezikovna ovira.
Kako vam gre delo od rok?
Kljub obilici gradiva v Bartolovi zapuščini še vedno manjka večji del najpomembnejših virov, se pravi Bartolovih pisem prijateljem, znancem, družini. Razpošiljal jih je naokrog, kopij pa ni obdržal zase. Obstajajo le pisma njegovih dopisovalcev, ki so naslovljena nanj, iz katerih je mogoče dobiti le delen vtis o korespondenci. Iz njih je razvidno, da je pisatelj nekaj časa po vojni spodbujal dopisovalce, naj zberejo njegova pisma, jih pretipkajo in mu jih pošljejo nazaj, seveda za zapuščino. Žal pa je videti, da mu iz različnih razlogov niso mogli iti na roko.
Po Bartolovi smrti je njegova življenjska sopotnica Dragica Bartol poskrbela, da je šlo vse ohranjeno gradivo v zapuščino, ki jo je izročila Nuku v dveh večjih delih v letih 1972 in 1995. Če bi bilo mogoče priti do morebitne zapuščine igralke Nade Gabrijelčič, Marjane Savinšek, žene Jakoba (Slavka) Savinška, višjega svetnika na jugoslovanskem ministrstvu za finance v Beogradu, ali pa Avstrijke Christe Schaar, ki je imela mamo Slovenko, bi morda odkrili neprecenljivo novo gradivo za osvetlitev Bartolovega najbolj ustvarjalnega obdobja.
Kakšen je pogled na slovensko literaturo z ameriške perspektive? Obskurnost, eksotika ali še kaj drugega?
V Ameriki še vedno ni niti reprezentativnega, kaj šele celovitega pogleda na slovensko literaturo, tako da oznaki 'obskurna' in 'eksotična', ki ju predlagate, kar veljata. So se pa do neke mere uveljavili posamezni slovenski pisatelji in pesniki, predvsem Šalamun, v manjši meri še Bartol, Pahor in Jančar.
Upoštevati je treba, da je Amerika dežela zloglasnih 'treh odstotkov', saj so menda le trije odstotki novoobjavljenih leposlovnih del prevedeni iz tujih jezikov. Kot velik, samozadosten, kar avtističen imperij si neradi damo kaj dopovedati od drugih kultur. Seveda malo pretiravam, zlasti na obeh obalah in tudi v večjih krajih srednje Amerike je ogromno inteligentnih ljudi, ki so zelo odprti, kar hlepijo po kulturnih 'novostih' iz sveta.
Po Ameriki so zelo razširjeni ljubiteljski bralni krožki, na katerih ljudje radi sežejo tudi po tujem leposlovju, zlasti kadar pozitivne ocene splavijo knjige na vrh literarnih lestvic v revijah, kot so New Yorker ali New York Review of Books. Menim, da bosta naslednji dve knjigi, ki bosta izšli v angleškem prevodu konec tega oziroma na začetku prihodnjega leta – Jančarjeva To noč sem jo videl in prva knjiga Kovačičevih Prišlekov – dobri kandidatki za tovrstna društva. Stavim, da bi ena prava uspešnica z izrazito slovenskim pripovednim okvirom zmogla preusmeriti splošno pozornost tudi na druge objavljene prevode slovenske literature.
Kako lahko majhna literatura sploh prodre v Ameriko?
Treba je razlikovati med majhno državo in majhno literaturo. Slovenija je majhna država, njena literatura pa nikakor ni majhna. Nasprotno, glede na velikost naroda in države je kar ogromna, raznolika, svojevrstna in vredna pozornosti. Prodor je samo vprašanje razpoložljivosti delovne sile za prevode in volje ameriških založnikov, da jo vključijo v svoje načrte.
V zadnjih dveh desetletjih se je znatno razširila mreža manjših neodvisnih založb, specializiranih za svetovno literaturo. Ameriške založbe, kot so Archipelago Books, Open Letter Books, Ugly Duckling Presse, Dalkey Archive Press, New York Review Books, Zephyr Press, BOA Editions in podobne, so zaslužne za nagel porast ponudbe prevodne literature v ameriških knjigarnah. Rekel bi, da je zdaj pravi čas, da stisnemo z vsemi močmi in zasujemo založbe z najboljšimi slovenskimi deli v izvrstnih prevodih.
In Šalamun, kaj je spodbudilo njegov uspeh v ZDA?
Vzrokov je več, eden od njih je Šalamunova duhovna sorodnost izročilu ameriške poezije, od Walta Whitmana, prek Franka O'Hare in Wallacea Stevensa, do Johna Ashberyja in drugih sodobnih pesnikov, vključno z mladimi. Ameriška poezija mu je dajala energijo, zrak in prostor, ki jih je nujno potreboval, da se je lahko razvijal kot slovenski pesnik, ki se ni hotel in mogel držati domačih zgledov. Hkrati je sam obdarjal ameriško poezijo z neko precejeno modrostjo zgodovinskih izkušenj, od katerih je ta najpogosteje odrezana. Zanj je vse to bila ogromna naložba časa in napora. Kar nekajkrat je prepotoval vso deželo, včasih za dalj časa obtičal v najbolj neverjetnih krajih, spoznal na stotine ameriških pesnikov in še toliko več študentov poezije. Na koncu je ravno toliko obogatil Ameriko, kot je Amerika njega.
Kakšna je bila Slovenija leta 1980, ko ste jo prvič obiskali?
V Slovenijo sem prvič prišel nekaj tednov po Titovi smrti. Živo se spomnim hrupnih povork enako oblečenih mladostnikov z jugoslovanskimi zastavami v rokah, ki so divjale po Ljubljani in skandirale: 'Mi smo Titovi, Tito je naš!' ali pa prepevale 'Druže Tito, mi se ti kunemo'. Pa vonja po kurjavi na premog in kmečkih dvoriščih, ki me je spremljal, ko sem šel po Titovi cesti proti Ježici, kjer sem prvih nekaj dni taboril v šotoru. In neskončno dolgih, dolgočasnih rumenih pročelij kasarn Jugoslovanske ljudske armije za Bežigradom in v centru, na Taboru, mimo katerih sem hodil vsaj dvakrat na dan, na Filozofsko fakulteto ali v staro mesto in nazaj. Tu pa tam sem, recimo na osamljenem gostilniškem dvorišču, naletel na kakega starejšega gospoda, ki je bridko godrnjal, kako so ga komunisti pred desetletji razlastninili ali mu storili kako drugo krivico.
In Ljubljana danes?
Težko je primerjati tisto obdobje z današnjim, saj so okoliščine mojih sedanjih obiskov čisto drugačne. Zdaj sem veliko bolj povezan s slovenskimi prijatelji, vsak nov obisk ima tudi natančno določene cilje, tako da se moje bivanje v Sloveniji skoraj ne razlikuje od življenja v Seattlu.
