Michel Houellebecq ali provokacija»brez provociranja«

Pisatelj Michel Houellebecq in spet provokacija, menda »brez provociranja«. Medtem ko njegov­ novi roman Soumission (Podrejenost, založba Flammarion), odkar so ga napovedali­ v začetku decembra, vnaprej označujejo za provokacijo, pisec zagotavlja, da njegov namen ni bil buriti duhove. Danes bodo roman postavili na police knjigarn.

Fikcija je politična, zato ne preseneča, da vznemirja javnost, še preden bi lahko širok krog bralcev segel po knjigi. Mediji in socialna omrežja so polni Michela Houellebecqa, a pri njem je vedno tako, vsako novo delo je težko pričakovan otrok.

Podrejenost tokrat vnaprej berejo – predvsem politično; o vsebini romana kot »nemogoči hipotezi v možnem kontekstu« so se razpisali, na primer, v spletnem Mediapartu, pri Libérationu so pisateljevemu šestemu romanu minuli konec tedna namenili naslovnico in kar šest časopisnih strani.

Čeprav gre za fikcijo in avtor ni politolog, sprašujejo za mnenje o verjetnosti »hipoteze« neliterarne strokovnjake. »Njegovemu ­scenariju sem se precej nasmejal,« je pred dnevi za AFP povedal Philippe Braud, profesor politične socio­logije na Sciences Po. »Houelle­becq je provokator in velik pisatelj, je karikaturist, ki spravlja v smeh ali vzbuja ogorčenje.« Toda roman Podrejenost, trdijo nekateri, je hkrati dober približek tega, kar se dogaja v Franciji.

Francija leta 2022

Francija leta 2022, stanje povečanega strahu in predsedniške volitve. Po tretjem krogu – drugi je bil zaradi incidentov na voliščih razveljavljen – jih dobi kandidat zmerne in pred leti ustanovljene Muslimanske bratovščine, velika poraženka je skrajna desničarka Marine Le Pen.

Ni nepomembno, da zmagovalca Mohameda Ben Abessa, »inteligentnega in vizionarskega politika«, skupaj podpirata tradicionalni tekmici: Socialistična stranka na levici in Zveza za ljudsko gibanje (UMP) na desnici. Politično povsem pobiti in na tleh se povežeta proti Le Penovi in njeni Nacionalni fronti. Izbereta raje »kugo kot kolero« in odpreta pot »Evropi, ki jo simbolizira zelena barva« in »gravitira proti Sredozemlju«.

V njej, kjer so premierske vajeti zaupane sredinskemu Françoisu Bayrouju iz Demokratičnega gibanja, se počasi vse spreminja. Muslimani prevzamejo nadzor nad šolo, ki zlagoma prehaja v zasebne roke in v kateri prevladujejo učitelji, spreobrnjeni v islam (tega je Houellebecq leta 2001 označil za »idiotsko« religijo).

V pisateljevem literarnem svetu se tudi dogaja, da čedalje več žensk ostaja doma in ne hodi več na delo, še oblačiti se začnejo drugače – čez hlače nosijo podaljšane tunike –, v njem se postopoma znižujejo brezposelnost in prav tako davki, zato kmalu zadiši po socialnem miru; celo v četrtih, ki so bile še pred časom nadvse problematične in po francosko občutljive, je sčasoma začutiti več pomirjenosti in ­spokoja.

Pospešena zgodovina

Pisatelj je, kot je povedal v intervjuju s Sylvainom Bourmeaujem (za Paris Review oziroma Mediapart), resda »pospešil zgodovino« in »jo zapeljal v smer, ki se mu zdi verjetna«, ni pa bil njegov namen »provocirati« ali kar tako vznemirjati: ne politično ne religiozno, niti menda ni hotel zbadati žensk ali koga drugega.

Naj se nekateri že zdaj še tako bojijo »drugačnih« muslimanov, bo po njegovem prepričanju trajalo desetletja in desetletja in še, da bi lahko prevzeli oblast v Franciji. Ni pa se mogoče slepiti, da se Francija (oziroma Zahod nasploh) korenito spreminja, kar je opazil takoj, ko se je po več letih vrnil iz Irske. Ne, satire ni hotel napisati, se pa v romanu zavestno igra s strahom ...; čeprav ni nujno jasno, koga se je bati v njegovi literarni Franciji.

Knjigo – v kateri je glavni junak 44-letni François, profesor na Sorboni in specialist za Huysmansa – se da brati na ničkoliko načinov, saj je, kakor jo razumejo pri Libérationu, na primer, lahko islamofobična in hkrati islamofilska, v njej je razbrati mizoginost in mačizem ter še marsikaj. Avtor sam poudarja, da je ni mogoče označevati za knjigo črnogledih napovedi, kajti kar se dogaja v njej, niti ni tako slabo. Pripoveduje jo v prvi osebi, zgodbo pa postavi na univerzo.

O slogu

Bralci lahko pričakujejo, da jih bo Houellebecq mestoma, predvsem na začetku, tudi nasmejal, humor in ironija sta pač njegov slog. Junakom rad polaga v usta prav tisto, česar ne mara, in tako, kakor je za (France TV) povedal Bruno Viard, strokovnjak za Houellebecqa in profesor literature na Université de Provence, tudi duhovito slika mizerijo današnjega človeka, tegobe vsakdanjika in nespodobnosti moderne družbe in politike. In prav zato zveni precej žalostno.

Sodobna politika je prazna, debate so plehke, oportunizem je skupni imenovalec, ob njem pa še pomanjkanje vizije in perspektiv, navdušenja in idej.

Tradicionalni politični prostor je razstavljen in votel, zato ne more šokirati, da v realnosti padajo na plodna tla ideje Marine Le Pen, v Houellebecqovi fikciji pa vizionarstvo politika muslimana. Medtem ko Viard še verjame, da je Podrejenost »zelo dobra knjiga«, ki sledi tradiciji naturalističnega romana 19. stoletja, je, kot tudi pri drugih Houellebecqovih delih, brati o docela nasprotnih pogledih. Pri njem se pač čudno pečata talent in ­sprevrženost.

Sylvain Bourmeau, novinar in bloger pri spletnem Mediapartu, ne skriva razočaranja nad besedilom, zato je svoj zapis naslovil Francoski literarni samomor. Roman se mu zdi »suh in žalosten, zveni približno in je slabo dokumentiran«, manjka da mu dialoškosti, kakor ni v njem nobene poezije.

Po njegovem prepričanju ni vreden biblio­grafije Michela Houellebecqa kot enega najpomembnejših sodobnih francoskih pisateljev. Nekatere moti prav tako naslov romana, za začetek natisnjenega v 150.000 izvodih, saj je enakega – Podrejenost – za svoj zadnji film izbral umorjeni kontroverzni nizozemski filmar Theo van Gogh. V resnici je Houellebecq najprej hotel ­Spreobrnitev ...

Tudi predsednik bo prebral

Še preden je mogoče v knjigarnah do romana (ki že nezakonito kroži po spletu), so ga mnogi (mediji) v Franciji prebrali politično in o njem govorijo polemično. Zato je tudi predsednik François Hollande napovedal, da ga bo vzel v roke – saj odpira debate. Ampak predsednik ve, da je »literatura svoboda«, zato se je vnaprej »vzdržal komentarjev«.