Michel Houellebecq: prerok ali islamofob

Roman Soumission (Podrejenost) Michela Houellebecqa je izšel na dan napada na časopis­ Charlie Hebdo in pisatelj je odpovedal promocijsko turnejo.­ Umaknil se je neznano kam iz Pariza, dobil policijsko zaščito­ in se v javnosti prvič pojavil prejšnji teden na književnem festivalu v Kölnu.

Pojasnil je, »da njegova knjiga ni islamofobna in da ima človek pravico napisati tako knjigo«. Če bi bila knjiga islamofobna, bi bilo zanj bolj preprosto, je dejal. »Knjiga zagovarja idejo, kako človek ne sme dopustiti, da nanj kdorkoli vpliva.«

Houellebecq se ni povsem solidariziral s satiričnim časopisom. »Charlie Hebdo je mešal olje in ogenj. Tako je hotel spodbuditi ljudi k razmišljanju. Vedno pa je bilo jasno, da je to časopis brez ­odgovornosti.«

O sporočilih v romanu Soumission imajo bralci in kritiki različna mnenja. Na primer o tem, da pod vladavino muslimanskega predsednika v Franciji Mohammeda Ben Abbesa ženske ne nosijo več kril, ampak samo hlače, široke bluze pa zakrivajo njihove obline. In o tem, da se je univerza v Parizu odpovedala laicističnemu načelu.

O zlorabah religije

So taki opisi islamofobni? Houellebecq je v Kölnu namignil, kje bi morda kazalo iskati odgovor. Novoizvoljeni predsednik v njegovi knjigi, je dejal, je izbral muslimansko smer. Pisatelj je razmišljal tudi o drugih opcijah, a je dal prednost tej.

Ko je v Kölnu govoril o zlorabah religije, je dejal, da je vsaka religija tesno povezana s svojim časom in da je v glavnem nemočna proti tistim, ki jo zlorabljajo za svoje cilje, ki jo vidijo zgolj kot preverjeno sredstvo za mobilizacijo svojih ­privržencev.

Roman Soumission je v Franciji na vrhu najbolj prodajanih knjig, prav tako v Nemčiji, kjer je izšel pred dobrim tednom. Še preden je prišel v knjigarne, je bil internet že poln komentarjev in analiz, ki jih je navdihnil sinopsis. Komentarji se še naprej vrstijo.

Medtem ko nekateri obsojajo knjigo in jo označujejo kot nevarno za družbo, drugi v Houellebecqu­ vidijo francoskega Georgea Orwella, češ da je njegova knjiga preroška glede prodiranja političnega islama v Franciji.

Do drugačne Evrope na volitvah

Ko je govor o možnih scenarijih, po katerih bi lahko prišlo do razpada Evropske unije, ali vsaj takšne EU, kakršno poznamo danes, večinoma krožita dve opciji: ali bi prišlo do razpada v vojni ali bi posamezne članice, tiste najmočnejše, začele izstopati iz zveze. Kot da pri tem nihče ne razmišlja o tretji opciji, ki temelji na načelih demokracije. Ta vključuje realno možnost, da pride do drugačne Evrope na volitvah.

Prav takšna je Houellebecqova­ Francija na začetku tretjega desetletja 21. stoletja, ko oblast v državi – na volitvah in s politično kombinatoriko – prevzamejo ­muslimani.

Enako usodo pisatelj predvidi v nekaterih skandinavskih državah in državah Beneluksa, toda ključni trenutek pri veliki evropski pre­obrazbi, pri nastanku nove Evrope, ki je več ne upravljajo Evropejci, je vsekakor triumf muslimanskih politikov na volitvah v Franciji.

Podrejenost komu?

Ali torej svetovno znani in kontroverzni Michel Houellebecq, Goncourtov nagrajenec leta 2010, ponuja vznemirljivo vizijo muslimanske grožnje Evropi ali navadno »podreditev« postopnemu muslimanskemu prevzemanju vajeti? Vsebina je bolj zanimiva.

Pisatelj je dejal, da v knjigi predstavlja vizijo, ki temelji na kolapsu ideje razsvetljenstva skozi iskanje smisla v veri. Podrejenost iz naslova se nanaša na Alaha pa tudi Francije islamu ter na podrejenost sekularnih politikov verski udobnosti ter žensk novemu patriarhatu.

Resnični liki

V Houellebecqovem distopičnem romanu leta 2022 predstavnika strank levice in desnice izpadeta iz prvega kroga na predsedniških volitvah. Tako lahko francoski volivci izbirajo med populistično Nacionalno fronto Marine Le Pen in Muslimanskim bratstvom, novo stranko, ki jo vodi Mohammed Ben Abbes.

Mohammed Ben Abbes v drugem krogu premaga Marine Le Pen ob podpori socialistov in Sarkozyjeve stranke desnega centra. Fiktivnega Mohammeda podprejo za predsednika vse stranke z izjemo skrajne desnice, zato ker je proevropski, medtem ko je resnični lik Marine Le Pen evroskeptičarka in jo skrbi francoska narodna ­identiteta.

Edini fiktivni lik v romanu je novi predsednik, vsi drugi so resnični francoski politiki. Sorbona postane islamska univerza in profesorji se spreobrnejo v islam. Narator François v to prostovoljno privoli in takoj dobi tri ženske: starejšo za kuhanje, petnajstletnico in eno srednjih let.

Saudska država je v Francijo vložila petrodolarje in tako so tudi profesorji bolje plačani, zaradi česar si lahko kupijo luksuzna stanovanja na levem bregu mesta. Poligamija postane legalna, ženske opustijo službe in doma skrbijo za otroke in moške. Brezposelnost se zmanjšuje, manj je tudi kriminala.

Muslimanske ustanove prosperirajo, vendar verska svoboda obstaja. Vseeno katoličani tako rekoč izginejo. Tisti, ki ostanejo, so obsojeni na status drugorazrednih državljanov. Vendar sovražniki novih emirov niso kristjani, temveč brezbožni militantni branilci sekularizma, svobodni misleci, ki branijo svobodo misli.

Oživljata kmetijstvo in obrt. Francija uveljavlja geopolitični projekt, da bi povezala Evropo z muslimanskimi mediteranskimi državami. Predsedniku gre dobro – v državi vladata red in mir – in ima velike načrte za prihodnost: rad bi, da bi se ves svet spreobrnil v islam, in sebe vidi kot prvega muslimanskega predsednika Evrope.

Je to pisanje provokacija, kje so njene meje in kje so meje svobode izražanja ter umetniške besede, so vprašanja, ki si jih bodo o tem romanu še mnogokrat zastavili, saj je do zdaj poleg francoščine izšel le še v nemščini. Houellebecq v tej knjigi ni ne bolj ne manj provokativen kot v svojih drugih knjigah, v katerih je izzival s pljuvanjem po idealih leta '68, z opisovanjem seksualnega turizma in obračuni z lastno materjo.

Mnoge v romanu Podrejenost razburja to, da Houellebecq predstavlja svoj scenarij prihodnosti na videz trezno, brez posebnih čustev. Toda to je zanj značilno. Tako se je v prejšnjih knjigah loteval tudi drugih tem, kot sta kloniranje in globalizacija. Houellebecq pač opisuje trezno in lakonično, neredko tudi zelo duhovito, vendar nikoli ne vrednoti. To je preizkušnja za bralca.

Preigravanje scenarijev

O politiki resničnega predsednika Francije Hollanda Houellebecq na pogovoru v Kölnu ni našel lepih besed. Očital mu je neodločnost, ki da sili ljudi v naročje Nacionalne fronte. Tako mu je bilo tudi Hollandovo predsednikovanje med drugim navdih za nov lik predsednika. Kakor tudi v drugih svojih romanih se tudi v zadnjem ironično poigrava z možnimi svetovi, ki še niso postali resničnost.

Knjiga samo ponuja scenarije, ni pa stvar pisatelja, da svetuje politiki. Tako je treba knjigo brati kot literaturo, in to s trezno glavo, z distance, kajti izid knjige je predvsem kulturni dogodek. Houellebecq vendarle ni obskurni pisec, za njim je šest romanov, ki so bili prevedeni v več kot štirideset jezikov.

Sam pravi, da ne ve, koga se bolj boji: Francozov, obsedenih z narodno identiteto, ali muslimanov. Prepričan pa je, da »biti islamofob ni oblika rasizma«. Ko so ga vprašali, ali bo njegova knjiga okrepila dojemanje islama kot nevarne religije, je odgovoril: »Nemogoče je govoriti o islamu bolj, kot se ta čas govori, tako da moja knjiga ne bo imela nobenega učinka.«

Vračanje religije

Pisatelj je dejal, da je širša tema njegovega romana vračanje religije v središče človekove eksistence in umiranje razsvetljenskih idej, ki so prevladovale od 18. stoletja. »Vračanje religije je svetovno gibanje, val plime ... Ateizem je tako žalosten ... Mislim, da prav zdaj doživljamo konec zgodovinskega gibanja, ki se je začelo pred stoletji, na koncu obdobja srednjega veka.« Vrnitev k veri je po njegovih besedah dobra stvar. Dejal je, da sam ni več ateist in da pravzaprav nikoli ni bil čisti ateist. »Bil sem agnostik.«

Celo islam je boljši od eksistencialne praznine razsvetljenega človeka. »Na ravni tistega, kar običajno imenujemo vrednote, imajo muslimani več skupnega z ekstremno desnico kot levico. Večje temeljno nasprotje obstaja med muslimani in ateisti kot med muslimani in katoličani.

Ali Houellebecq verjame v uresničitev tistega, kar piše v knjigi? Sam pravi, da muslimanski predsednik v Franciji leta 2022 ni realna opcija. Predvsem se ne čuti odgovornega za krepitev prepričanja o grožnji islama v Evropi. Romani ne spreminjajo sveta, meni pisatelj, ampak to počno eseji.