Miha Mazzini: »Odšel sem tja, kamor si večina ne upa«

Finalisti kresnika: Potovanje Mazzinija v prvih pet let lastnega življenja je bilo naporno, boleče, včasih prav fizično nevarno.
Objavljeno
21. junij 2016 18.11
Jožica Grgič
Jožica Grgič

Miha Mazzini je eden najbolj plodovitih, največkrat nagrajenih in najbolj vsestranskih pisateljev. Z romanom Otroštvo se še s štirimi finalisti poteguje za letošnjega kresnika.

Miha Mazzini je objavil 21 literarnih knjig in 9 priročnikov, njegova dela so bila uvrščena v več antologij. Po njegovih scenarijih je bilo posnetih več filmov, štiri kratke in TV dokumentarec je tudi režiral. Vendar je pisateljevanje njegova prostočasna dejavnost. Preživlja se kot računalniški strokovnjak in pisec kolumen.

Vmes, med rednim službovanjem in pisanjem, je končal podiplomski študij scenaristike in doktoriral iz antropologije. Brez dobre organizacije časa, delavnosti in izjemne sposobnosti koncentracije vse to ne bi bilo mogoče.

Mazzinijev pretanjeni občutek za psiho in zgodbo v njegovih delih vseskozi prihaja do izraza, v romanu Otroštvo pa še prav posebej. Otroštvo je podnaslovil kot »avtobiografski roman v izmišljenih zgodbah«

Otroštvo je mešanica avtobiografije in fikcije. V zadnjih letih po svetu izhaja vse več (avto)biografij oziroma del z (avto)biografskimi prvinami. Ljudje to radi berejo, tudi Otroštvo, kakor slišim. Kakšni pa so vzgibi pisatelja, da piše o sebi? Kakšni so bili vaši, da ste posegli po spominu na otroštvo in ga literarizirali?

(Avto)biografije so res priljubljene, saj pač živimo v času selfijev. Knjiga Otroštvo nikoli ni bila mišljena kot klasična biografija, saj nisem slavna oseba in ne vidim smisla v faktografskem naštevanju, kdo je kam šel in kaj je rekel in česa ne. Zanima pa me spomin in predvsem vpliv tega, česar se ne spomnimo, na to, kar počnemo in kar smo.

Otroštvo je potovanje v prvih pet let življenja, v spomine, ki so zaradi drugačne sposobnosti dojemanja majhnega otroka zelo telesni in precej manj racionalni. Okrog vsakega od ujetih spominov, včasih samo koščkov občutka ali vonja, sem potem zgradil zgodbo, za katero sem hotel, da je celota zase in ni nujno, da se je zares zgodila. Le občutek je pravi. Skratka, moral sem si izmisliti toliko, da sem lahko izrazil resnico.

Tudi glede na vaša prejšnja pisanja (Kralj ropotajočih duhov, Trenutki spoznanja) navdih pogosto najdete v svojem notranjem svetu. Ta je očitno pri vas precej razkošen. Se zatekate vanj pred zunanjim svetom ali ga bezate na plan, da lažje shajate s sabo in okolico?

Vsak človek ima svoje ravnotežje med notranjostjo in zunanjostjo. Nekateri so povsem zunaj, drugi notri. Mislim, da sem nekje na sredini, mešanica intro/ekstrovertiranosti. Pisanje romana, recimo, je eden bolj samotnih del na svetu, vsaj pol leta, ponavadi pa celo leto morate sedeti sam s sabo. Režiranje filma je kot prenavljanje stanovanja, le da imate skoraj vse mojstre hkrati okoli sebe. Ne prvega in ne drugega ne bi mogel početi nenehno, rabim to izmenjevanje, potovanje med seboj in zunanjostjo.

Ljudje večinoma ne marajo brskati po sebi, ker jih to travmatizira. Raje tlačijo stvari. Zdi se, da je pri vas obratno?

Ljudje res nismo nagnjeni k realnosti, raje tavamo v svoji mešanici utvar, predvidevanj in verovanj. Ko sem pisal knjigo Rojeni za zgodbe, ki se ukvarja z ustvarjalnostjo, sem ugotovil, da je radovednost skupna lastnost ustvarjalcev. Lahko se vprašate, zakaj poteka nek naraven proces, ali pa, zakaj ste pravkar reagirali tako in ne drugače? Potem rečejo: zdrava pamet ti pravi, da je tako prav! In jaz se vprašam: zakaj?

Kaj to pomeni, zdrava pamet? Zdrava pamet je večji del le nabor avtomatizmov, ki si jih generacije podajajo med seboj, ne da bi se vprašale, zakaj. Mislim, da sem bil star približno dvanajst let (doba, o kateri govori moj roman Kralj ropotajočih duhov), ko sem se zaobljubil, da bom prekinil družinsko podajanje sranja iz generacije v generacijo. Potem mi ni preostalo drugega, kot ukvarjati se z diagnostiko. Mislim, da sem delo kar dobro opravil.

Včasih kakšno vašo kratko zgodbo začnem brati mimogrede, vmes med drugimi opravili, iz gole radovednosti, in zgodi se, da me povsem prevzame, presune. Na primer zgodba Mati, po branju sem še dolgo razmišljala o vas. Mislite na bralca, ko pišete, na njegov čustveni in miselni odziv?

Seveda obstaja literatura, ki je napisana točno za določeno bralno skupino, predvsem komercialne vrste. Ali pa hollywoodski scenariji, ki so bolj delo strokovnjakov za marketing in psihologov kot ustvarjalcev. Če bi imel možnost v Sloveniji prodati toliko knjig, da bi lahko postal poklicni pisatelj in zraven ne bi stradal, bi mogoče celo padel v skušnjavo, da napišem kaj za največje število odjemalev.

Tako pa pišem točno tako literaturo, kot bi jo rad bral sam. Če ne zabavam, ganem, presunem samega sebe, potem brišem, črtam in popravljam. Dosledno upoštevanje tega kriterija bralcu pove, da ga nikoli ne bom podcenjeval in da mu bom dal najboljše, kar zmorem.

Otroštvo je literatura, ki vsebuje obilo življenjske, bivanjske modrosti. Mora pisatelj veliko izkusiti in potem to miselno predelovati, da lahko napiše literarno delo, ki je tudi pametno? Mora kot človek in pisec dozoreti, kakor temu rečejo? Vsi kritiki omenjajo, da je to vaše najbolj zrelo delo. Ga tudi vi vidite tako?

Pisatelj mora predvsem uravnotežiti življenje in pisanje. Nekateri zakrnijo v svojem pisanju in nenehno pišejo vedno isto knjigo. Počasi se iztrošijo in obmolknejo, razen v Sloveniji, ko morajo zaradi točk in statusa še naprej štancati eno in isto, da so odveč sebi in drugim. Spet drugi podležejo stereotipu, da pomagajo alkohol in droge in potem so pri mojih letih še komaj živi in pišoči. Če človek modri sebe v življenju, se to pač pozna na njegovem delu, ne more biti drugače, pa kakršnokoli delo že opravljate.

Otroštvo je knjiga, na katero sem ponosen. Potovanje v prvih pet let je bilo naporno, boleče, včasih prav fizično nevarno - psihosomatika je občasno norela; a nazadnje sem odšel tja, kamor si večina ne upa, in se vrnil z nasmehom. Pisma bralcev, ki jih dobivam, mi potrjujejo, da odpeljem tudi njih na potovanje, ki ga ne morejo pozabiti.