Tiskane izdaje
Kako bi z enim stavkom opredelili poslanstvo oziroma poklic pesnika?
Fernando Pessoa je, da bi se izognil tovrstnim vprašanjem, neki osebi posebej naročil, naj o njem za božjo voljo ne govori, da je pesnik, ampak naj raje reče, da piše verze.
Bi postali pesnik, če ne bi živeli v umetniški družini? Kaj dolgujete staršem, starim staršem …?
Zdajle sem pomislil: kaj pa, če bi bilo morda treba iskati še globlje nazaj? V mojem sorodstvu so trdili, da je bil neki moj – če se ne motim – prapradedek nezakonski sin grofa Coronini-Cronberga. Mogoče pa od tam prihajajo genetsko-biološke predispozicije za tako izrazito aristokratsko vokacijo, kot je poezija. Seveda je ta vokacija, kot izpričuje nezakonsko poreklo, obenem tudi izrazito proletarska. Vedno pravim, da Alainu Badiouju odpustim celo njegov maoizem, ker si je izmislil sintagmo 'proletarski aristokratizem'.
Koliko se obremenjujete s pisateljskim cehovskim dogajanjem? Kaj ste mislili lani, ko je Anja Golob zaradi nestrinjanja s sponzorjem zavrnila finančni del nagrade?
Mislil sem si: 'Le kaj bo naslednje leto, če dobim Jenkovo nagrado?' Dileme so, kot vidite, medtem žal že same odpadle. Absolutno spoštujem in cenim odločitev Anje Golob, o tem ni dvoma. Čisto drug problem pa je seveda v tem, kakšne bizarne podtikajoče odmeve taka gesta takoj sproži v slovenski javnosti. Kar je seveda problem te javnosti in nikakor ne Anje Golob; sama se je od takih podtikanj izrecno distancirala. Ampak zdi se mi, da danes v Sloveniji nastaja prav bizarna situacija, ko se bo vsak, ki bi morda hotel dati kakšen sponzorski denar za kulturo, lahko samo ustrašil, da bo zaradi tega prišel na slab glas in imel probleme … Meni osebno se je gospod, ki je sponzoriral nagrado, kolikor sem o njem prebral, zdel zelo zanimiv; tudi sam sem namreč fanatičen ljubitelj bibliofilskih in redkih izdaj. Res pa je, da imam resne pomisleke do uporabe usnja … Pravzaprav se s temi zdrahami res nisem imel časa ukvarjati; ampak lani sem se na cesti pogovarjal s kolegico, ki je začela takoj govoriti o tej problematiki in mi je poročala o neki z njo povezani okrogli mizi, na kateri so kot grozljiv primer etično problematičnih in spornih sponzorjev v preteklosti navedli – Medičejce. Mojbog, Medičejci! Jaz pa sem vedno sanjal ravno o Medičejcih. Ne morem si pomagati, ampak Medičejce sem vselej občudoval. Vključno s Katarino Medičejsko. Čeprav bi bil zame idealni sponzor Ludvik II. Bavarski.
Ste vi osebno jezni, ker ne boste dobili finančnega dela nagrade?
To nekoliko nenavadno formulirano vprašanje morate zastaviti Simonu Jenku. Edino relevantno vprašanje je, kaj si o vseh dogajanjih v zvezi z nagrado misli Simon Jenko, saj se nagrada imenuje po njem … Res pa se je treba spomniti, da je bil Simon Jenko, ki je živel v hudi revščini, prvi slovenski pesnik, ki je za svoje pesmi zahteval honorar. In to je v tedanji slovenski družbi učinkovalo kot nekaj skrajno nespodobnega. Jenko, ki je poznal tukajšnjo realnost, je imel seveda še drugo opcijo: da si z zadnjim denarjem, ki ga je še imel, kupi pištolo in se ustreli. Ne vem, kako je bilo potem z vsem skupaj, ampak očitno je na koncu vendarle dobil honorar – ali pa mu je preprosto zmanjkalo denarja za pištolo.
Kakšno energijo seva vaša nagrajena zbirka?
Ne vem, ne vem; mogoče … Inkvizitorsko?
Ste jo pisali ponoči?
Ali ne živimo v Noči Sveta?
Kritiki opozarjajo na intertekstualnost, še posebej na pisateljice Djuno Barnes, Emily Dickinson in Virginio Woolf. Zakaj so vam blizu prav te?
Ne vem, zakaj se je v tem kontekstu znašla Virginia Woolf – iskreno moram priznati, da je nisem bral prav veliko. Na njen esej o neznanju grščine se precej sklicujem v enem od esejev iz knjige Nujnost poezije, ampak njeno edino povezavo s knjigo Noč je abstraktnejša kot n vidim v omembi njene halucinacije ptic, ki pojejo v stari grščini, v eni od pesmi. Emily Dickinson pa je bila zame že od prvega srečanja ena najintenzivnejših izkušenj poezije kot take. Moje prvo srečanje z njeno poezijo je bilo, kot bi me zadela strela; bilo je tako silovito, da te poezije od same intenzivnosti več let sploh nisem mogel brati. Zdaj pa že leta razmišljam o tem, da bi jo prevajal.
Djuna Barnes …
Djuna Barnes je že več let ena od mojih največjih obsesij. Prevedel sem njeno dramo Antifona in izbor njene poezije, ki bo po ameriški in španski izdaji doslej najtemeljitejša predstavitev te poezije v svetovnem merilu. K obema tekstoma sem napisal tudi obsežni spremni študiji, kjer sem upošteval tudi neobjavljeno gradivo iz avtoričine zapuščine. Ampak vedno se nekaj zaroti zoper ti dve knjigi, da ne izideta in ne izideta. Mogoče pa tudi sama Djuna Barnes zaenkrat še ne pusti, da izideta v tem prostoru … Njeni verzi so namreč zelo nevarni. T. S. Eliot je o tretjem dejanju Antifone rekel, da je 'atomska eksplozija v jeziku'. A upam, da bodo vsaj pesmi, ki so že postavljene v ediciji Hyperion, vendarle čimprej izšle.
Vaša zbirka govori tudi o nezadostnosti jezika. Je torej tisto, kar ni povedano, enako pomembno kot to, kar je povedano?
Na neki način resnična poezija jezik vedno obrne proti jeziku. O tem je duhovito pisal Žižek v knjigi Manj kot nič, kjer se sklicuje na Lacanovo tezo iz seminarja o psihozah o tem, kako jezik martirizira subjekta. Žižek nadaljuje nekako tako: jezik muči subjekta in subjekt se v osebi pesnice ali pesnika jeziku maščuje s tem, da muči jezik. Osebno nisem nikoli demantiral, da je name še posebej močno vplival Jovan Vesel Koseski, ki je znal res čudovito mučiti jezik.
Pesniške zbirke so ponavadi kratke, ta pa ima kar 243 strani. Se niste bali izdati tako debele pesniške knjige?
Ah, bolje, da je debela knjiga, kot da bi bil debel jaz … Sicer pa – istega leta kot moja knjiga je izšla knjiga poezije Neže Zajc Ime gore, ki obsega 383 strani. Petrarcov Canzoniere pa, kot veste, obsega 366 pesmi. Pred dvajsetimi leti sem pri snovanju svoje druge knjige – Jantar časa – imel projekt, da ga posnemam in v enakih formah napišem točno 366 pesmi. Ampak sem se očitno res ustrašil in je knjiga ostala pol krajša. Glede števila 243, ki ga omenjate, pa lahko rečem samo to: ko vidimo to število, takoj opazimo, da, če seštejemo 2, 4 in 3, dobimo 9. To število pa nas, kot je vsakomur očitno, prej napotuje na Danteja kot na Petrarco.
Od ljubezenskih in revolucionarnih tem v svoji poeziji ste prešli k filozofskim in metafizičnim. Se strinjate?
Prosim, če mi lahko v tej točki prizanesete: zadnjič sem proti svoji navadi pregledoval internet in sem našel točno to trditev v nekem očitno šaljivem zapisu … Sicer pa sam ne vem, če sem res kdaj napisal kakšno pesem, ki ni ljubezenska. Kar pa se tiče filozofije in revolucionarnosti – Koča Popović, eden od vojaških voditeljev jugoslovanske partizanske revolucije, obenem pa nadrealist, resnični genij, ima v svojem partizanskem dnevniku zelo lep pasus, v katerem se norčuje iz ljudi, ki mislijo, da je revolucionarna praksa mogoča brez filozofije … Meni osebno pa na splošno ni blizu ideja, da bi od nečesa prešel k nečemu. Nagnjen sem k temu, da hočem vedno imeti vse hkrati. Iz te globoko dialektične dinamike izhaja moja absolutna afirmacija statičnosti v smislu Gottfrieda Benna. Glede metafizike pa sem bil že kot otrok ponosen, da imam rojstni dan na isti dan kot Giorgio de Chirico, utemeljitelj tako imenovanega metafizičnega slikarstva. Na nekem njegovem avtoportretu je napis, ki v latinščini sprašuje nekaj takega kot: 'Kaj bom ljubil, če ne tisto, kar je metafizika stvari?'
Še vedno nimate predsodkov do razlaganja lastne poezije? Kako razmišljate o nagrajeni zbirki?
Glede samega pojma 'predsodek' sem se zdajle spomnil na židovski vic, v katerem se razsvetljeni laicistični Žid na sabat s prižgano cigareto sprehaja mimo smodnišnice. Stražnik ga ustavi in zahteva, da mora takoj ugasniti cigareto. Razsvetljeni laicistični Žid pa reče: 'Ah, s takimi predsodki sem jaz že zdavnaj opravil!' Ampak mogoče zdajle vseeno ni pravi trenutek, da bi se s prižgano cigareto bližal eksplozivu, ki je v knjigi. Ne kadim …
Pišete s svinčnikom, računalnikom, pišete strnjeno ali po kosih?
Jaz sledim Nietzscheju in sveti Tereziji Ávilski in pišem s krvjo.
Še vedno ste zakopani v Nuku.
Koliko velikih pesnikov še imamo v Sloveniji? Taki z zares kultnim statusom, kot so bili Kovič, Pavček, Šalamun, so mrtvi (z izjemo Zlobca), mlajša generacija pa si ni uspela ustvariti takšnega družbenega statusa … Kaj mislite o tem?
Moje prvo vprašanje je: zakaj bi moral biti pesnik, če umre, mrtev? Ali v poeziji ne gre za nesmrtnost? Moje drugo vprašanje pa je: zakaj bi bila veličina poezije povezana z družbenim statusom? Jureta Detelo so, kadar je bil v Ljubljani kakšen državniški obisk, zaprli skupaj s klošarji, da ne bi kazil mesta … Sicer pa nekaterih največjih pesnic in pesnikov preteklosti še danes niso resnično odkrili. V kontekstu nemške romantike to na primer velja za poezijo Karoline von Günderrode … Kar pa se tiče generacijskih vprašanj, bom namesto svojega mnenja citiral Majakovskega, ki v pesmi razlaga finančnemu inšpektorju, ko ga ta gnjavi, ker ni oddal davčne napovedi: Ti današnji / stihi in ode, / ki se jih ob aplavzih / vreščeče vpije, / bodo šli / v zgodovino / kot dodatni stroški / za to, / kar smo naredili mi – / dva ali trije.
Kakšen odnos imate do svojih zgodnejših pesmi? Bi vse še vedno podpisali?
Jaz sem tako kot Dorian Gray v principu proti staranju, zato sploh ne delam razlike med 'zgodnejšimi' in 'poznejšimi' pesmimi; če preberete knjigo Noč je abstraktnejša kot n, lahko vidite, da še zmeraj pišem tudi 'zgodnejše' pesmi. Če natančno pogledate, boste videli, da je najstarejša pesem v tej knjigi iz leta 1989. Samo da leta 1989 še nisem vedel, da je to pesem iz te knjige.
