Tiskane izdaje
Založba Beletrina, nekoč Študentska založba, te dni praznuje dvajsetletnico obstoja. Njena knjižna bilanca je impozantna: skupaj je izšlo 1040 publikacij, od tega 402 knjigi v redni Beletrinini zbirki. K temu lahko dodamo še organizacijo dveh literarnih festivalov, spletne platforme Biblos, Airbeletrina, Versopolis in še marsikaj drugega.
Eden od idejnih vodij Beletrine, danes glavni in odgovorni urednik zbirke in njen direktor Mitja Čander, je na svojega mladiča, ki je že krepko zabredel v odraslost, kajpada ponosen, obenem pa vesel, da je del te knjižne zgodbe o uspehu.
Kakšen spomin imate na čas pred dvajsetimi leti, ko ste ustanavljali Beletrino?
Pred dvajsetimi leti smo bili zelo mladi in smo si zelo želeli nekaj narediti, verjetno tudi po vzoru prejšnjih literarnih generacij. A tu je vendarle bila razlika, prejšnje generacije so bile fokusirane predvsem na literarne revije in druge generacijske projekte, mi smo si želeli izdajati knjige. In tako je nastala Beletrina. Ko gledam nazaj, se mi zdi neverjetno, kako silovito smo takrat proslavili izid prvih dveh knjig – Pikalovih Bil in Rothovega Zimskega popotovanja. Priredili smo veliko zabavo v Tivolskem gradu, na katero je prišlo ogromno ljudi, tudi uglednih pisateljev.
Ste že takoj vedeli, kakšen bo koncept zbirke?
Smo. Odločili smo se, da bomo izdajali raznovrstno literaturo in da se ne bomo omejevali z žanrom, generacijami ali poetiko. Držali smo se tudi kriterija, da tiskamo le kakovostne knjige, ki so vznemirljive po estetski in človeški plati. Koncept knjižne zbirke Beletrina je vsa ta leta ostajal enak in to se mi zdi ključno. Čas je potrdil, da smo se prav orientirali. Danes morda ta koncept ni več nič presenetljivega, pred dvajsetimi leti pa je deloval precej nenavadno, saj so bile vse druge zbirke tako ali drugače omejene.
Družbene in gospodarske razmere so se v teh dvajsetih letih zelo spremenile. Danes si je težko predstavljati, da bi neka založba čez noč postala zgodba o uspehu.
To je res. Takrat se je s takim mladostnim projektom dalo prodreti, prostor je bil odprt, sprejemal je nove iniciative. To je bil čas po osamosvojitvi, demokratizaciji, veliko je bilo novih iniciativ in festivalov, Ljubljana je začela živeti kot prestolnica. Dokaj hitro smo dobili nekaj državnih subvencij, imeli smo podporo Študentske organizacije. Ne upam si reči, da bi danes to lahko ponovili.
Predvsem pa je bila literatura še zelo pomemben družbeni faktor, kar danes ni več.
Tako je, literatura je imela veliko težo, družbeno relevanco, bila je demokratizacijski, nacionalno emancipatoričen dejavnik, držalo se je je še nekaj tiste avreole, ki jo je imela v prejšnjem družbenem sistemu ... Po pravici rečeno, so nam te stvari šle tudi malce na živce.
Časi so se potem spreminjali in mi smo se jim morali ves čas prilagajati. Prišli so drugačni razpisi, drugačna državna administracija, digitalizacija, odpiranje svetu, potovanja, ustvarjanje mednarodnih povezav in tako naprej. Zgodil se je tudi padec prodaje knjig. Če gledamo celotno knjižno panogo, je bilo leta 2008, v času konjunkture, več kot sto milijonov prometa v panogi, danes pa ga je za okoli sedemdeset milijonov. Danes se proda bistveno manj posameznega knjižnega naslova, kot se ga je prodalo v devetdesetih.
Se pa padec zadnje čase nekoliko zmanjšuje.
V naši založbi se je v celoti ustavil, opažamo celo, da se zanimanje za knjigo povečuje. Kaže, da se je evforija nad digitalno razpršenostjo, nad multipliciranim svetom, umirila, da si ljudje vseeno želijo tudi potopa v kompleksnejše svetove, ki jih ponujajo knjige. To sicer zahteva kar nekaj energije in osredotočenosti, omogoča pa tudi svobodo, dopušča sokreiranje sveta na podlagi prebranega. V nasprotju s knjigo digitalni mediji ustvarjajo totalno sliko sveta in s tem limitirajo našo percepcijo.
Beletrina oziroma prej Študentska založba je v Slovenijo pripeljala kar nekaj svetovnih literarnih zvezd. Kdo vam je najbolj ostal v spominu?
Zelo mi je ostalo v spominu srečanje s Hansom Carlom Artmannom, ki je prišel v Ljubljano že leto dni po nastanku založbe. Ali pa srečanje s Tomasom Tranströmerjem, ki takrat še ni bil Nobelov nagrajenec, je pa kmalu zatem postal. Bil je zelo fascinantna oseba, tako nas je začaral, da smo kar knjigarno poimenovali po njem. Izjemni so bili tudi ostali: Bernardo Atxaga, Jonathan Franzen, Michel Houellebecq, Herta Müller – še ena nobelovka, Hanif Kureishi.
Velika literarna imena pred našo iniciativo niso hodila v Slovenijo, morda z izjemo Vilenice, zato se je zdelo nemogoče, da bi jih dobili. A smo jih. Zelo nas je opogumljalo, da smo se lahko pogovarjali s pisatelji, ki so bili v središču svetovnega literarnega dogajanja.
Kaj pa se je v teh dvajsetih letih dogajalo v slovenski literaturi?
Literarna scena se je demokratizirala, nanjo so vstopali ljudje različnih provenienc, profilov, glasov. Za marsikoga je bila ena večjih stvari, ki se je zgodila, Goran Vojnović, ki je prvi artikuliral priseljensko tematiko. Zelo odmevna sta bila tudi Aleš Čar in Dušan Šarotar ... Pojavilo se je veliko novih imen, predvsem avtoric – Polona Glavan, Mojca Kumerdej, Lucija Stepančič, Lucija Stupica.
Izdali smo veliko izjemnih prvencev in avtorji marsikaterega od njih so se razvili v odlične pisatelje. Čeprav smo gradili na novih glasovih, nam je uspelo pritegniti tudi starejše pisce, klasike, kot so Lojze Kovačič, Dane Zajc, Kajetan Kovič, Niko Grafenauer, Peter Božič, Taras Kermauner. Sopostavitev mladih in starejših je dala založbi neko novo kvaliteto.
Prej ste delovali v okviru Študentske organizacije, zdaj ste zavod za založniško dejavnost. Ste zadovoljni s sedanjo organiziranostjo?
Ta organiziranost ima pluse in minuse. Minus je to, da nimamo stalnega vira financiranja, kar je prej nudila Študentska organizacija. Naš proračun je zelo kompleksen mozaik, denar prihaja iz različnih evropskih in domačih fondov, prodaje in drugih virov. Od Javne agencije za knjigo dobimo vsega tretjino sredstev. Pozitivna plat je, da nas nihče ne more politično ali kakorkoli drugače nadzirati ali nam diktirati tempa.
Ne ukvarjamo pa se samo z izdajanjem knjig, temveč organiziramo tudi Dneve poezije in vina in Fabulo, imamo spletna portala Airbeletrina in Biblos, evropsko spletno platformo za poezijo in revijo Versopolis, ukvarjamo se s projekti za ranljive skupine. Želimo si biti dinamična institucija, bolj ali manj povezana s knjigo. Če bi se ukvarjali samo s knjigo, verjetno v Sloveniji ne bi mogli dolgo zdržati. Lahko zdržiš kot garažna založba, lahko zdržiš kot komercialna ali nišna založba, kot založba, specializirana za kakovostno leposlovje in humanistiko, pa težko.
Finančno ste torej stabilni?
Trenutno plešemo okoli ničle. Borba za denar je vsakodnevna, ampak se ne damo. Za denar se borimo na podlagi dobro izdelanih idej.
Kaj vam trenutno povzroča največ težav?
Po eni strani gotovo to, da se je za bralce treba veliko bolj boriti, kot se je bilo treba nekoč. Širši družbeni projekt bi moral biti pridobiti mlajše ljudi za branje. Sicer pa so trenutno finance vendarle stvar, zaradi katere zadnje čase nekoliko slabše spim. Vztrajam pri tem, da so delovne razmere na založbi profesionalne. Zagotavljanje tega je včasih frustrirajoče.
Se vam zdi potrebno, da kaj rečemo tudi o stanju v slovenski kulturi, o iskanju novega kulturnega modela, ki nas bo odrešil vseh tegob?
Verjetno sem bil eden prvih, ki so govorili o modernizaciji javnega sektorja, o reformi, o novih kulturnih modelih. Zdaj me take debate utrujajo, verjamem samo še to, da je treba kulturi v tej državi zagotoviti dovolj visoka sredstva in podpreti tisto, kar je bolj dinamično in odprto tudi za evropski kontekst. Če država ne bo namenila denarja kulturi v dovolj velikem obsegu, so vse tovrstne debate irelevantne.
Kako boste praznovali dvajsetletnico založbe?
Malce dionizični bomo, to je vendarle v našem duhu. Pripravili smo serijo dogodkov, ki bodo doživeli vrhunec jutri v Študentskem kampusu pri Pivovarni Union s koncertom. Ožji krog sodelavcev bo proslavil še na Susku.
Lahko rečete, da imate najboljšo službo?
Lahko. Imam srečo in privilegij, da lahko delam s knjigami in da sem del literarnega življenja. Veliko mi pomeni tudi to, da mi ta služba omogoča veliko svobode.
Bo knjiga po vašem mnenju preživela?
Prepričan sem, da bo. Človek se bo vedno spraševal o sebi, svoji končnosti, samoreflektiral, se hotel potopiti v imaginarne svetove.
