Miza, s katere vznikajo zgodbe

V romanu Češnjevina Marice Bodrožić igra glavno vlogo spomin.

Objavljeno
31. avgust 2017 15.23
Valentina Plahuta Simčič
Valentina Plahuta Simčič

Nemško pisateljico s hrvaškimi­ koreninami Marico Bodrožić pri nas že poznamo: v slovenščino je bila prevedena njena zbirka­ kratkih zgodb Tito je mrtev (Modrijan), leta 2014 pa je gostovala na literarnem festivalu ­Vilenica. Zdaj je pri založbi Kud Police Dubove izšel njen roman Češnjevina (prevod Ana Jasmina Oseban), za katerega je leta 2013 dobila nagrado Evropske unije za literaturo.

Češnjevina je poetično in subtilno izpisan roman, v katerem igra glavno vlogo spomin. Prvoosebna pripovedovalka Arjeta je bila v živ­ljenju soočena z mnogimi izgubami, morala je zapustiti domovino in večkrat se je selila. Vsaka sprememba kraja je povzročila, da je pustila za sabo ljudi in predmete, ki jih je imela rada.

Le en predmet jo je ves čas spremljal – babičina miza iz češnjevine, po kateri ob prihodu v Berlin razstavi stare fotografije. Te fotografije so kot nekakšne magdalenice, ki vodijo pripovedovalko skozi različna življenjska obdobja, skozi preteklost, kraje in ljudi, ki si jih skuša priklicati v spomin.

To je miza, s katere vznikajo Arjetine zgodbe, njena razpršena in nelinearna pripoved, ki se razteza čez sedem dni. V tej pripovedi je veliko tistega, kar je pripovedovalka potlačila globoko v dušo, med drugim družinska tragedija v Sarajevu, ki je korenito spremenila njeno življenje.

Trenutki lucidnosti

Pripovedovalka je še po nečem posebna – od otroštva doživlja nekakšne spominske absence. Travmatične izkušnje ponovno sprožijo te spominske vrzeli, ki pa niso brez funkcije, so namreč tudi trenutki lucidnosti. To je roman nežne in prefinjene teksture, ki govori o izgubi domovine in ljudi, o izkušnji begunstva.

Seveda je to tudi knjiga o ljubezni. Arjeta se v Parizu, kjer študira filozofijo, zbliža z mladim slikarjem Arikom, a zaradi težavnosti njegovega značaja zveza ni srečna. Arjeta dolgo ne more razumeti svojega partnerja in tega, da se zaradi nje ne bo spremenil.

Destruktivne zveze se poskusi rešiti s pobegom v Berlin. Njena pripoved je pravzaprav iskanje same sebe, poskus razumeti svoje življenje. Sestavlja ga iz drobcev, ki jih naplavlja spomin. Tako si poskuša zgraditi neko trdno točko, oporišče, ki bi ji pomagalo naprej.

Seveda se bralec vpraša, koliko je v zgodbi avtobiografskih elementov, saj prepoznamo mesta, kjer je živela tudi pisateljica, in seveda Jugoslavijo z vojno, nacionalizmi in vsem drugim. S pripovedovalsko perspektivo pisateljica doseže, da se bralec čuti zelo blizu osrednjim likom in krajem v romanu, da razume razbito življenje glavne junakinje in tragedijo njenega begunstva, pa tudi da dobesedno okuša kraje. V romanu diši po Mediteranu,­ ­Arjeta se spominja Istre.

Leta 1973 v Dalmaciji rojena Marica Bodrožić se je pri desetih letih s starši preselila v Nemčijo. Študirala je kulturno antropologijo in slavistiko, nekaj let živela v Parizu, kasneje pa v Španiji, Švici in ZDA. Zdaj živi v Berlinu. Tako v Češnjevini kot zbirki zgodb Tito je mrtev igra spominjanje pomembno vlogo, to so predvsem spomini na njeno prvo domovino in otroštvo. V sorežiji s Katjo Gasser je pisateljica leta 2007 posnela dokumentarni film o »spominski pokrajini ­Hrvaški«.