Tiskane izdaje
Sodeč po zapisu Christopherja Merrilla Spomin na Tomaža Šalamuna (2014) je Šalamun na vprašanje, kaj pomeni določen verz v njegovi pesmi, menda pogosto vzkliknil: »Ne vem« ali pa »Očitno«. Razumska logika naj bi bila sovražnica njegovih pesmi, hkrati pa je Merrill s tem nakazal svojevrstno zadržanost, vljudnost pa tudi intenzivnost »najbolj vplivnega sodobnega neameriškega pesnika od devetdesetih let dalje«.
Šalamun je tančico ameriških in neameriških pričakovanj, kot je pojasnil Michael Biggins, verjetno največji promotor slovenske literature v Ameriki, ki je poleg treh Šalamunovih knjig prevedel tudi nekatere ključne slovenske avtorje, kot so Drago Jančar, Boris Pahor in Lojze Kovačič, v intervjuju z Gregorjem Podlogarjem za revijo Literatura prediral na neprisiljen in nepotvarjajoč način; ne s krošnjarjenjem s kulturo, temveč »z iskrenim prizadevanjem, da bi odkrival najbolj nadarjene izmed svojih umetniških bratov«.
Toda naj smo seznanjeni z vsemi reminiscencami na vizualne umetnosti, naj poznamo literarne, filozofske, zgodovinske in religijske diskusije, s katerimi je prežeta njegova poezija, tako za bralca kot za prevajalca Šalamunove poezije je ključna erudicija (precej pomaga tudi občutek za komično); Šalamunova poezija ne zna sklepati kompromisov, ni polovičarska. Stvari, ljudje in rastline pri Šalamunu nikoli ne umrejo samo napol, temveč umrejo scela. Vprašanje, ki si ga zastavlja pesnik in mi z njim, je, kaj ostane, ko smo soočeni s »totalno brezdanjostjo«.
Precejanje ljubezni
Šalamun se je v poplavi pesmi, ki so prihajale iz njega, menda posebej veselil zbirke Orgije (Beletrina, Ljubljana 2015, spremna beseda Aleš Debeljak). Zanjo je slutil, da jo nosi posebna milost ali pa recimo ljubezen: Dream, make love, and / write, pravi v pesmi Leti, leti kobilica, kot bi povzemal pesem glasbene skupine King Crimson (sex, sleep, eat, drink, dream).
Čeprav je res – kot je poudaril Huang Lihai v prispevku Šalamun – Pošast, katere strast nikoli ne zbledi –, da se v Šalamunove pesmi »venomer preceja 'ljubezen'«, je v Orgijah mogoče zaznati posebno obrnjenost k drugemu, kar pesnika dela še bolj »golega in nagega in belega in sijajnega« (pesem A smo na stolih? A imamo žgoča kolenca?). Obrnjenost k drugemu ne pomeni le erotičnega drugega, še manj gojenja ljubeznivega odnosa do njega, temveč predvsem obrnjenost k pesnikovemu drugemu jazu in potencialno k bralcu.
Šalamun se v Orgijah opredeli kot »večni destruktor«, ki za to, da lahko ustvarja, pada v stalna nasprotja, preigrava različne scenarije pesmi, si jemlje različne objekte in jih postavlja v različne pozicije (zaradi česar imajo te pesmi tudi odrski potencial), toda tisto, kar veže tri poglavja Orgij, vsako sicer zataknjeno v lasten ležaj, je eksplicitna homoerotika. Moško telo je postavljeno na piedestal, četudi je v razponu med grozljivo bližino in tolažečo oddaljenostjo drugega, kot pravi Aleš Debeljak v precej bežnem spremnem zapisu k zbirki, zakrinkano.
Tistemu, česar ni mogoče poimenovati, kar je navsezadnje tudi razlog pesnikovih mnogovrstnih preobrazb, končno sledi posebna trmoglavost, uporniškost. Šalamun ne išče pesniškega ravnotežja, da bi se sadomazohistično zaziral v brezno, temveč da bi pesništvu in poeziji s tem zagotovil prostor ter opredelil ustvarjalnost kot dostojanstveno, sodobnega človeka vredno dejavnost.
Ob vseh humornih avtoportretih, ki pomenijo možnost pomnoževanja samega sebe in s tem obnavljanje življenja, ob vsej ironiji, absurdnosti, mešanju misticizma in popkulture, napadanju z boka, kot pravi Biggins, kar naj bi namerno upočasnilo bralca in s tem pridobilo njegovo pozornost, ob vsej živahni liričnosti, na trenutke prešpikani z brutalnostjo, vse to zavito v nadrealistično podobje in prelomljeno sintakso, zbirka Orgije ne prinaša družbeno diskurzivnih pesmi.
Šalamun resda ohranja zmožnost upovedati največje nasilje z najmilejšim izrazom (Škorenj bo / prestrašil kanarčka in mrežice volkov, mrežice // pajkov se bodo pregrele), toda ko v pesmi Kozlički odpuščeni? preberemo verz: kladivo je metafora za // usta, vemo, da Šalamunu v Orgijah ni šlo za družbeno poseganje oziroma mu je šlo toliko, kolikor je zastavil svoje telo za poezijo in s tem do konca svojega časa vzdrževal vero v poezijo ter njeno posvečeno poklicanost (možno je seveda, da spričo kulturi nenaklonjenih časov insceniramo branje takšnega Šalamuna).
Voajerska pozicija
Na precej podobno popisovanje pesnikovega vsakdana, ki pa zaradi mednarodnega in lokalnega mnogoglasja (za Šalamuna noben kraj ni dovolj zakoten, da ne bi spregovoril o njem) nikoli ni zgolj zasebno iskanje, temveč iskanje nerazrešljivega absoluta, naletimo v zbirki Dojenčki (Književno društvo Hiša poezije, Ljubljana 2014). Tudi ta s pomenljivim naslovom govori o tem, da se življenje in prebiranje Šalamunove poezije začenja na novo oziroma da sodu še zdaleč nismo izbili dna. Vemo, da vemo, // da vemo, da ne vemo. Od tod se sneg / topi, zapiše pesnik v pesmi Jokal sem.
Šalamun je v Dojenčkih za odtenek bolj osredotočen nase, na pozicioniranje sebe kot pesnika, na kontemplativno razdelitev med javnim in zasebnim, kar sugerira tudi svojevrstno odzivnost na svet, kakršnega smo proizvedli in navsezadnje iz njega izgnali poezijo. Tej voajerski poziciji, katere eksistencialni predpogoj je zaziranje onstran slovenskih horizontov, pritičejo nezgrešljiva šalamunovska ironija, antitradicionalizem, pisanje z več zornih kotov in s tem odpiranje globinskega pogleda.
Šalamun v zbirki Dojenčki za hip celo pomisli, da bi poiskal izhod iz nastale situacije, toda vse, kar lahko uporabi, je, da z razkošnim, že skoraj márquezovskim podobjem priklicuje stvari, zgodovino, konje, mrčes in ljudi v prisotnost.
Njegova poezija je torej tudi v trenutku pesnikove fizične odsotnosti naphana s prisotnostjo (V noči je trgal // jabolka iz sadovnjaka, iz pesmi Mobi Afrodita), zaradi permanentnega razčetverjanja in zrenja v praznino še naprej živa, razkošno blagodejna, ali kot je zapisal Aleš Debeljak, čeprav Šalamunova poezija ne ponuja katarze, »sorodnim dušam nudi največ, kar je od umetnosti mogoče pričakovati v postmoderni dobi«.
