Tiskane izdaje
Če ne poznate njenih pesniških zbirk ali ste že pozabili njen obraz na televizijskih ekranih, ste zagotovo že slišali njen očarljivi in sugestivni glas na radiu.
Zdaj je Simona Kopinšek izdala svoj prvi roman Mila. Romaneskna struktura je pravzaprav nekakšen izgovor za predstavitev njenih pogledov, izkušenj in refleksij, ki so bile zelo trpke, vendar, kot pravi, tudi izjemno dragocene.
... Raje imam sivino. Pomirja, dopušča. Sredi napol izgubljenega dne nebo obarva drugače, ga odmakne zemlji. Odmeri prostor za vdih ...
Simona Kopinšek ima za razliko od teh verzov pravzaprav rada vse barve in odtenke in predvsem vso magičnost stvarstva. Le do ljudi je nekoliko nezaupljiva, velikokrat so jo namreč razočarali in tako fizično kot predvsem psihično ranili tisti, ki so ji bili najbližje. Tudi nekateri ljudje so nezaupljivi do nje, verjetno jih moti njena že skoraj brutalna odkritost in popolna iskrenost, zaradi česar je v današnjem svetu res zelo posebna.
Ponižna in pogumna hkrati
Seveda je svet za vsakogar drugačen, skupna nam je, kot pravi, le nekakšna dogovorjena resničnost. Tistega, ki to dogovorjeno resničnost analizira in preizprašuje, se od nje distancira ali jo celo prezira, zelo radi označimo za posebneža in ga poskusimo izločiti in osamiti.
»Še vedno sem zelo sramežljiva, ne poznam pa več sramu v klasičnem pomenu besede. Kot otroka so me velikokrat poniževali, tudi z domačimi – v rodnem Rogatcu smo živeli v dveh skromnih prostorih, v sobi sem spala z mamo in bratom, oče na kavču v kuhinji – dolgo nisem mogla vzpostaviti stika, pravzaprav mi je to uspelo šele pred nekaj leti. Prevladoval je molk. In molk ubija, medtem ko tišina zdravi.«
Zdaj so vse te zamere pozabljene, sestavljanka je dopolnjena, postala je obenem ponižna in pogumna. Ne zna držati jezika za zobmi in ne spoštuje avtoritet, še zlasti ne namišljenih. Izjem je malo, na področju književnosti je takšen, denimo, Igor Saksida, ker je dinamičen, razpolaga z znanjem in ga je sposoben tudi sugestivno prenašati drugim. Predvsem pa sovraži manipulacije, šikaniranje in zlorabe, teh je bila deležna tako pri literarnem ustvarjanju kot pri delu na televiziji. Ko ni šlo več in je ni nihče hotel zaščititi, je dala odpoved, kar je bilo hkrati olajšanje in spopad z epizodami depresije, ki pa, prej ali slej, minejo, čeprav brez vztrajnosti in boja ne gre.
In tudi brez vere, takšne in drugačne, ter prepričanja, da je bila na svojstven način izbrana in poklicana. Ne v smislu, da bi bila nekaj edinstvenega in posebnega, temveč zato, ker je obdarjena z izredno senzibilnostjo in dojemanjem sveta na različnih, predvsem subtilnih ravneh. »Res so me včasih imeli za prismuknjeno, priznam tudi, da sem se pogosto obnašala nenavadno, zaljubila sem se lahko v marsikaj, v naključno mimoidočega ali drevo, ampak takšna pač sem. Oziroma sem bila, zdaj sem nekoliko bolj selektivna in umirjena,« pravi smeje.
Nešteto poklicev
Po osnovni izobrazbi je stekloslikarka, ampak opravlja nešteto »poklicev«. V standardnem smislu poklica vodi kulturne oddaje na radiu, kar je tudi njena strast, tako kot je strastna pri pisanju poezije, pripravi pesniških performansov, moderiranju literarnih večerov, na delavnicah z otroki in otroki s posebnimi potrebami, izdelovanju ogrlic iz praznih polžjih hišic ali pri nabiranju zdravilnih zelišč. Zdaj je tudi spet v šoli, šola se za zeliščarico, pa četudi je do slovenskega šolskega sistema zelo kritična.
Tako kot je kritična do medijev, kjer še zdaleč ni vseeno, kdo je na odgovornih položajih, pa do zdravstvenega sistema, kjer je ob obravnavi svoje depresije doživela vrsto razočaranj. Morda zgolj detajl – za psihiatre je bilo edino zdravilo tableta, vsi so jo prepričevali, naj ne joče, čeprav si je želela samo tega, ne nazadnje je jok najstarejši in daleč najboljši način, da očistimo svoje telo in duha.
Kakorkoli že, pesniška zbirka Lom glasu je bila prelomna. »V njej sem izdala nekatere 'družinske skrivnosti', veliko sem tvegala, vendar se je odnos v družini z mojo popolno odkritostjo začel izboljševati.« Enako velja za roman Mila, ki seveda ni avtobiografski, nekaj njenih neposrednih izkušenj pa je vendarle popisanih v njem. Za prostitutko kot osrednjo protagonistko se je odločila, ker je ta dejavnost pri nas veliko večji problem, kot kaže statistika, hkrati je to univerzalni simbol današnjega časa, saj se tako ali drugače pri svojem delu skoraj vsi prostituiramo, naj gre za anemičnost, servilnost ali konformizem.
Humor pomaga preživeti
V knjigi je kar nekaj humorja. Simona Kopinšek pravi, da je prav humor element, ki pomaga preživeti ljudem na širokem haloško-obsoteljsko-kozjanskem območju, ki sta ga v času njenega otroštva odlikovala tudi solidarnost in skupni duh, predvsem pa navezanost na zemljo. Od tod zagotovo izvira tudi njena fascinacija z našim planetom, v pragozdu pod Donačko goro so se ji razkrile prve skrivnosti Zemlje, ki je po njenem prepričanju živo bitje, narava pa je popolna umetnica, ki ne pozna sprenevedanja in blefa.
Te skrivnosti Zemlje neumorno raziskuje še zdaj, za kar ji pravzaprav ni treba potovati daleč. »Sem nomad, vendar imam občutek, da sem prepotovala že ves svet, ne da bi prestopila prag doma, potovanja v mislih in sanjah so prav tako ali še bolj razburljiva,« pravi. Potuje tudi v časovnih dimenzijah, v prihodnost in preteklost, brez klasičnih postopkov regresije je že doživela uvid v prejšnja življenja, po njenem ni naključje, da se je rodila 27. januarja, na dan osvoboditve taborišča Auschwitz, in ne dvomi, da je bila ena od žrtev holokavsta.
Naj se zdijo nekatera njena prepričanja za marsikoga nenavadna, trdno stoji na tleh. »Svoj prvi denar sem zaslužila že pri petnajstih, navajena sem trdo delati, in če si želim kaj doseči, sem pripravljena marsikaj potrpeti.« Pravi, da je prva v generacijah žensk njene družine, ki nima otrok in družine, kako bo v prihodnje, pa je povsem v njenih rokah. Posebnih materialnih zahtev nima, trenutno živi v najeti stari hišici v Vojniku, v družbi mačk. »Ker so zdravilke, ko bi ljudje vedeli, kako izjemne so, bi se jim poklonili. Ko sem bila punčka, povsem osamljena in ranjena, so mi mačke lizale solze in me negovale ...«
Tisti, ki se rad druži s samoto, razvije čute, ki se jih v množici ne da, »jasnočutnim« pa pogosto ne preostane drugega, kot da se odmaknejo od sveta v »svet tisočerih možnosti«, je zapisala v romanu Mila. Po njenem senzibilen človek mora imeti močan ego, če hoče preživeti, nekaj drugega pa je vzvišen in nadut ego. Morda jo včasih zanese tudi nekoliko čez rob, vendar si, kot pravi v smehu, to občasno lahko privošči.
