Montiran proces leta 1947: Zakaj so se bali Črtomirja Nagodeta?

Obsežna knjiga vsebuje številne dokumente, med drugim zapisnik glavne obravnave.
Objavljeno
13. avgust 2015 13.10
Janez Markeš, Sobotna priloga
Janez Markeš, Sobotna priloga

Avtorici Mateja Jeraj in Jelka Melik sta se v knjigi Kazenski proces proti Črtomirju Nagodetu in soobtoženim (založnik Arhiv RS) zelo potrudili, da bi predstavili zgodovino in okoliščine Nagodetovega procesa verodostojno, dokumentirano in korektno. Toda ne glede na to sta, ko sta pred uvodom citirali Vladimirja Kavčiča, vse skupaj precej odkrito tudi komentirali: »Narod mora biti pripravljen na žrtve. Tudi na nesmiselne in krivične žrtve.«

Pomagali sta si tudi z Milovanom Đilasom, ki je zapisal, da v komunizmu ni bilo organiziranega nasprotovanja zaradi vseobsežnosti in totalitarnosti komunistične države, ki je prodrla v vse pore družbe in osebnosti. Če bi torej vstali proti njej, to ne bi pomenilo le umreti kot obupanec, »ampak biti ožigosan in izobčen iz družbe«.

Sicer gredo dejstva Nagodetovega procesa takole: poleti leta 1947 je pred vrhovnim sodiščem LR Slovenije potekalo sojenje petnajstim slovenskim izobražencem. Že spomladi tega leta je prišlo do na desetine aretacij, mučnih nočnih zaslišanj, obtožb o sodelovanju z Dražem Mihailovićem, gestapov­skim agentom Vladimirjem Vauhnikom, obveščevalnimi službami »imperialističnih držav«. Izpostavljeni v procesu so bili: Črtomir Nagode, Ljubo Sirc, Leon Kavčnik, Boris Furlan, Zoran Hribar, Angela Vode, Metod Kumelj, Svatopluk Zupan, Bogdan Stare, Metod Pirc, Vid Lajovic, Franjo Sirc (oče Ljuba Sirca) in Elizabeta Hribar, žena ­Zorana Hribarja.

Zagovorniki obtoženih pravzaprav, tako kot sami obtoženci, niso imeli pravih možnosti za uspeh. Taktizirali so z opravičili, medtem ko so bili procesi predvajani javno po zvočnikih na ulici. Obtoženi so bili tudi v javnem tisku ožigosani kot »špijoni«, »narodni izdajalci«, »morilci«, »sovražniki ljudstva« ipd.

Nagode naj bi predlagal umor Borisa Kidriča in Aleša Beblerja. Sodni senat je sprejel sodbo in določil drastične kazni: Nagode, Sirc in Furlan so bili obsojeni na smrt z ustrelitvijo. Furlanu in Sircu je bila kasneje kazen spremenjena v dvajset let ječe s prisilnim delom.

Kdo je bil Nagode

Zgodovinarki si po predstavitvi krutih dejstev postavita retorično vprašanje, kdo je bil Črtomir Nagode, da se ga je komunistična oblast tako bala. Uvodni tezi, predstavljeni prek Primoža Kozaka in Milovana Đilasa, sta tile: a) skelet revolucije je disciplina, je stavba, če v njej stoji vsak kamen, kot je postavljen in kot mu je določeno, b) pravna država je za komunizem oksimoron: tudi če bi komunistični voditelji hoteli ustvariti pravno državo, tega ne bi mogli narediti, ne da bi pri tem ogrozili svojo totalitarno oblast.

Nagode je bil gradbeni inženir in doktor geologije, sošolec Dušana Kermavnerja, oba sta bila člana sokolske organizacije, leta 1917 sta zbirala podpise za majniško deklaracijo. Po diplomi leta 1926 je nadaljeval študij v Parizu, kjer je doktoriral 1932. Bil je projugoslovansko usmerjen, nekateri so ga imeli za levičarja in rusofila. Med okupacijo, se je spominjal ljubo Sirc, Nagode ni zapustil svoje hiše na Mirju, tak je bil njegov sklep, vezan na dejstvo okupacije.

Gibanje Pravda, ki mu je pripadal, je leta 1941 sodelovalo z OF, vendar je bilo leta 1942 iz njega izključeno zaradi različnega odnosa do Draže Mihailovića. Pravzaprav sta bila po mnenju avtoric Nagode in Angela Vode žrtvi »homogenizacije« NOB v Sloveniji. Komunistična Partija je namreč že tedaj nedvoumno pokazala, da »v OF nikakor ne misli trpeti nikogar, ki bi si drznil misliti z lastno glavo in se ne bi hotel popolnoma podrediti njenemu vodstvu«. Kidrič je tudi imel Nagodeta za osebnega tekmeca.

Ko je izvedela, da so sina usmrtili, je Nagodetova mati v noči z 28. na 29. avgust 1947 naredila samomor. Še en dvojni zločin na neobstoječi vesti slovenske komunistične partije. Zavrnili so prošnjo družine po izročitvi trupla, njegove ostanke pokopali na neznanem kraju, hišo na Mirju 15 pa zaplenili in nacionalizirali.

Ker ni hotel deliti oblasti

V resnici je šlo za to, da je komunistična Partija v svarilo in poduk vsem okoli sebe lomila kosti ljudem z lastno hrbtenico, ki bi s svojo držo lahko škodili njenim interesom. Oče Ljuba Sirca, na primer, nikoli ni hotel delati z Nemci (okupatorji), vendar si tudi ni želel sodelovati z Udbo. Metoda, tu avtorici citirata Antigono, je bila metoda javne diskvalifikacije, ta pa je utemeljena v prastarem dejstvu, da »nobeden, kar jih tepta to našo staro prst, ni rešen črnih pik in peg«.

Vse udbe tega sveta in vseh časov so imele vedno železen aksiom, na katerem so zgradile diskvalifikacijo (in na koncu likvidacijo): vsakomur je mogoče v njegovi biografiji najti nekaj, na čemer se ljudi spravi v dvom in na tem se stopnjuje krivčevo krivdo. Potem sledi očitek, da je častihlepen, da se je zarotil zoper javni blagor, da je izdal ljudstvo.

Temu sledijo dokazi o povezavah s sovražniki, iz tega sledijo dokazi o izdajstvu, humusu krvi, vojne, požigov in mrličev. Od Antigone do kominternovskih šol, od Udbe do Janševih prijemov v pogojih sodobne evropske demokracije, vse to so medetapno izkusile žrtve kazenskih procesov.

Avtorici se na tej točki vprašata, kakšni so pravzaprav pravi vzroki za Nagodetov proces. Prvi motiv je bil obračunati z opozicijo, torej s predstavniki političnih strank, ki so delovale v prvi Jugoslaviji. Tu je treba podčrtati Titov kominternovsko-mimikrijski značaj in umazano goljufivost, ki si jo lahko privoščijo le najbolj pokvarjeni karakterji.

Sporazum Tito-Šubašić je 1. novembra 1944 prvemu služil le za krinko. Sporazumela sta se, da bo po vojni nova vlada sprejela deklaracijo o temeljnih načelih demokratičnih svoboščin, da bo onemogočena nadvlada enega naroda nad drugim ter da bo do končne odločitve o obliki vladavine delovalo kraljevo namestništvo. To je tudi pomenilo, da bi se (logično) po vojni obnovilo delovanje predvojnih demokratičnih strank.

V Sloveniji so se take stranke in zavezniško uveljavljene politične osebnosti gibale v ali blizu OF, zato je bil obračun z akterji OF bistven za vsakega samodržca, ki je hotel prevzeti vso oblast. In bilo je jasno, da Tito ni niti mogel niti hotel deliti oblasti s komerkoli. Zato so v naslednjih letih po državi potekali montirani sodni procesi. Pomen Nagodetovega procesa je bil ravno v tem, da so na njem doživeli svojo obsodbo ljudje, ki se niso kompromitirali z okupatorjem.

Sledijo razočaranja

Potem je bila zadeva pomembna, ker je tlakovala pot uveljavljajoči se hladni vojni (izraz Bernarda Barucha), nastajanju napetosti med vzhodnim in zahodnim blokom. ZDA in Anglija tako lahko uvidijo, kako drago je bilo izdajstvo njihovih kraljevih zaveznikov, ki so jih v Stalinovem interesu v vezani trgovini poslali pod nož Titovim rabljem.

Sledijo lahko le sklepi in lajšanje slabe vesti Zahoda do liberalnih slovenskih zaveznikov. Januarja 1946 je Churchill v Bruslju jasno povedal tole: »Med vojno sem mislil, da lahko Titu zaupam. Obljubil mi je, da bo spoštoval sporazum, ki ga je sklenil s Šubašićem. Toda zdaj se povsem zavedam, da sem naredil eno svojih največjih napak ...«

Knjiga avtoric obsega več kot tisoč strani, večina med njimi so dokumenti, kar knjigi seveda daje veliko dokumentarno vrednost. Poučili se boste lahko o kazenskem pravu in kazenskem sodstvu tistega časa, prebrali zapisnik glavne obravnave zoper Črtomirja Nagodeta, dokazno gradivo tožilstva. V našem zapisu smo se poukvarjali z interpretacijo obeh avtoric kot tudi lastno, in obe se na podlagi prebranega ne razlikujeta prav ­dosti.