»Morda je nekaj sentimentalnega v moji naturi«​

Drago Jančar v romanu In ljubezen tudi povezuje fotografijo z zgodbo o vojni in ljubezni.

Objavljeno
18. junij 2018 16.00
Posodobljeno
18. junij 2018 15.43
»Zlo je strašno in privlačno, a tudi dobro je žilavo in hoče preživeti. Kakor ljubezen – čeprav se utrudi,« pravi Drago Jančar. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Enajsti roman Draga Jančarja je zgodba o ljudeh, ki jih ključno zaznamuje, pohabi, tudi zlomi druga svetovna vojna. Večkratni kresnikov nagrajenec in mednarodno priznani pisatelj je za Delo povedal, da sta ga pri usodi njegovih junakov prej kot enostavne moralne sodbe zanimala kompleksnost in zapletenost človeške narave.
 

Vaš roman zadeva temo, ki v Sloveniji še vedno sproža polemike: kdo je bil na pravi strani med drugo svetovno vojno. Kritiki so v vašem romanu opazili in pohvalili, da do obeh strani ohranjate distanco, vaša pripovedovalska pozicija je tako rekoč brez milosti tako do grozljivih dejanj okupatorjev, kolaborantov kot do partizanov. Se strinjate?


Ne verjamem, da so te polemike povezane z mojim romanom. To so stare politične polemike, ki bodo še dolgo trajale. V Sloveniji lahko pišeš o avtobusnem prometu, pa se bo po približno desetih odzivih zanesljivo začela polemika, ki jo omenjate. Distanca? Ne vem, s svojimi junaki sem živel, se z njimi veselil in trpel, sočustvoval z žrtvami, se čudil strašnim zmotam in nesmiselnemu nasilju, skušal razumeti. Roman govori o tem, kaj se je nekaterim ljudem, izmišljenim in resničnim, med vojno zgodilo, kako so se odločali, v kaj so se zapletli, kakšne so bile posledice njihovih dejanj.

Začel in dolgo sem delal pod naslovom Zlo, naraščanje. Začetno zlo, ki je povzročilo vse, kar je sledilo, je bila nacistična okupacija. In o tej, prav tako pa o odporu, sem v mariborskem otroštvu in mladosti poslušal resnične in mitološke zgodbe. Mitološke so se počasi krušile, resnične pa so z leti zmeraj bolj klicale v mojo zavest vprašanje, kaj je vse to. Kako se je naraščajoče zlo lahko začelo, dogajalo in nadaljevalo, tudi ko bi se moralo končati.
 

To me pripelje na začetek vašega romana. V njem je opis stare fotografije medvojnega Maribora z dvema figurama v ospredju. Ta slika sproži zgodbo o ljubezni, vojnih grozotah itd. Zanima me, ali v tem učinkovitem pripovednem orodju lahko prepoznamo, kako se vam porajajo ideje za romane?


V tem primeru se je to res zgodilo. Ko mi je prišla v roke fotografija znane mariborske ulice in trga in sem šele po daljšem opazovanju iz nje razbral silovit kontrast med navideznim mirom in resničnostjo časa, v katerem je nastala, med vojno, se je v hipu spremenila v živ prizor, v nekaj, kar je v meni že dolgo čakalo na pisanje. V hipu sem vedel, da bom potoval v globino te sliko. A pot v roman in skozi roman je bila dolga še nekaj let.
 

Eno od sporočil vašega romana vidim v misli, ki jo večkrat zapišete: vojna vse premaga. Vojna torej nikomur ničesar ne prihrani, v njej nihče ne ostane nedolžen, vojna ljudi nepopravljivo pohabi, uniči ... Po drugi strani vojna ni preprosto naravna nesreča, je posledica določene politike, ideologije. Bi se strinjali s tem?


Popolnoma. Vendar je pri pisanju romana problem to, da je treba ljudem, ki si pri tem stojijo nasproti, verjeti, da ne rečem z znano frazo: vanje se je treba vživeti. Ko se v svetu pojavi takšno zlo, kot je bila druga svetovna vojna, vsaj v literaturi ni mogoče drugače, kot da skušamo dojeti človeške dimenzije udeležencev. Na ravni ideologije je stvar jasna: nasprotnik je zlobno bitje, del velikega zlobnega bitja, slabe namene ima v temelju, je kategorija, ne posameznik. Če ne mislim tako, ga ni mogoče ubiti. Ker pa tako mislim, si pridobim moč za absolutno razpolaganje z njegovim življenjem in smrtjo.

Na tej točki je to že naravna pravica do ubijanja in zato že skoraj res naravna nesreča s katastrofalno jedrsko reakcijo. V življenju in torej tudi v literaturi je kljub temu malo drugače: dobro in zlo sta v vsakem človeku. Vsakdo pozna ljubezen in celo usmiljenje, vsaj kdaj v življenju ju je izkusil, pozna trenutke čustvene vznesenosti, poželenja, otožnosti, nekaj, kar je razpoka v njegovem idejnem in absolutnem. Torej se za pisatelja pojavi vprašanje, kaj se zgodi, ko se absolutni prav sooči s človekovo zapleteno naravo. Kaj bo storil? Zlo je strašno in privlačno, a tudi dobro je žilavo in hoče preživeti. Kakor ljubezen – čeprav se utrudi.
 

Zgodba se odvija v medvojnem Mariboru, pa v gozdovih, kjer se zadržujejo partizani, je polna slikovitih detajlov, ki posrkajo bralca v dogajanje. Eden takšnih so žeblji, ki jih ponemčen oficir SS Mischkolnig naroča iz Gradca, da bi lahko pokopaval ljudi, ki jih sistematično pobija. Od kod torej ti žeblji?


O njih mimogrede, a dokumentirano, poroča zgodovinar France Filipič, že zdavnaj sem si to zabeležil. Zdelo se mi je, da je iz tega detajla mogoče razviti nekaj več kot podatek o brezdušnosti nasilja; da se je mogoče psihološko približati tistemu, čemur Hannah Arendt pravi banalnost zla. A tako pameten, da komentiram lastni postopek, sem šele zdaj. Pri pisanju je ta podatek z nekega lističa kar padel v roman in dobil svoj pripovedni pospešek.
 

Koliko študija, truda ste namenili tako realističnemu portretu medvojnega Maribora in partizanskega gibanja?


Ne prav dosti. Nekaj knjig sem pregledal, a stvari sem dobro poznal, marsikaj tako rekoč iz prve roke, od očeta in drugih, predvsem seveda z odporniške strani, pa tudi iz pričevanj ljudi, ki so takrat živeli v mestu in okolici.
 

V romanu je eden ključnih motivov ljubezen. Vojna vse premaga in ljubezen tudi, bi lahko rekli. V nekaterih izpeljavah te teme sem zaznala elemente klasičnih hollywoodskih melodram: ko žrtev v imenu ljubezni za vselej pusti madež na njej. Od kod navdih za takšno niansirano izpeljavo emocionalnih scen in situacij?


Ne bi znal pojasniti. Če se za silo zadovoljim z malce slabšalno samoobtožbo: morda je nekaj sentimentalnega in melodramatičnega v moji naturi. Sicer pa moj navdih zagotovo niso bile hollywoodske melodrame. V moji generaciji smo občudovali druge filme: Godard, Bunuel, Pasolini … Mimogrede: če ste mislili Sonjo iz mojega romana: nobenega madeža ni na njej, morda je edina oseba iz te knjige, ki ohranja dostojanstvo in ji je ljubezen pomembnejša od vsega, kar počnejo ponoreli ljudje okrog nje.
 

Sonjino usodo lahko razumemo tudi kot tragično feministično lekcijo. Ko moška impotenca rezultira v izbruhu agresije, to najbolj boleče, pravzaprav usodno občuti na svoji koži ženska.


Lahko, vendar bi bilo to nekoliko reducirano branje. Če smem spomniti: Mischkolnig se skozi celotno poglavje med bombardiranjem mesta sooča s samim seboj. Strah ga je. Ne bomb, ampak svojih nacističnih tovarišev – in samega sebe. S svojim zbližanjem z upornikovo ljubico, kakorkoli ponesrečenim, je povzročil razpoko v svojem absolutnem svetu, po svoje ga je izdal. Vrniti se mora v svoj svet, svet žebljev.

Sonja je motnja v tem svetu, odstraniti jo je treba, postala bo še ena žrtev njegove odločenosti. Kakor bo tudi sam v mesecih po vojni postal žrtev neke druge ženske, Katice, ki se bo v svoji samoti zbližala z njim, ga skrivala, a nazadnje, ko bo spoznala, kdo ta človek v resnici je, na neki način poslala v pogubo.

O avtorju


Drago Jančar (1948), mednarodno uveljavljeni slovenski literat, je že trikrat prejel nagrado kresnik, nazadnje leta 2011 za roman To noč sem jo videl. Njegova dela so prevedena v številne tuje jezike, zanje je prejel vrsto prestižnih domačih in tujih nagrad. Njegov opus poleg enajsterice romanov obsega številna gledališka dela, kratko prozo in esejistiko.