Veliko zgodb se začne s seksom

Pisatelji so na Evropskih dnevih literature govorili o tem, kaj je dobro življenje.

Objavljeno
26. november 2019 10.55
Posodobljeno
26. november 2019 13.43
V programu letošnjih evropskih dnevov literature je bil tudi projekt Carole Dertnig Donavske sledi, virtualna širina in druge stvari, ki je na ogled v spodnjeavstrijski deželni galeriji v Kremsu in v katerem so uporabljeni pred dvema letoma med gradnjo galerije odkriti artefakti, pa tudi veliko platno, na katerem so zabeležene sledi izvajanja pozdrava soncu na bregu Donave. Na fotografiji odlomek iz videa, ki spremlja razstavo.
O tem, kaj je dobro življenje, ima vsakdo svoje mnenje. To vprašanje postaviti v naslov literarnega festivala, se na prvi pogled zdi smiselno. Vendar Walter Grond, umetniški direktor evropske hiše literature, »observatorija sodobne evropske literature«, ki je v Kremsu na Donavi zadnji konec tedna priredila 11. evropske dneve literature, o tem dvomi: Zakaj spraševati pisatelje, romani kažejo, da preprostih odgovorov in rešitev ni!

Za sodobno družbo se zdi, je v Kremsu, kamor so festival predstavili iz manjšega Spitza ob Donavi, povedal Grond, da je izgubila »princip upanja«, ki je po besedah Ernsta Blocha pomembno vplival na evropsko družbo po drugi svetovni vojni. Danes, tako Grond, se neustavljivemu tehnološkemu razvoju pridružuje strah pred prihodnostjo, pred tem, da bodo globalno vas obvladovali – in jo delno že obvladujejo – digitalizacija, roboti, umetna inteligenca.
 

Srečnega življenja ne podeduješ


Tudi zato pogledovanje v prihodnost prevevajo vprašanja, ki si jih tako ali drugače preoblikovana ljudje postavljajo že od nekdaj, nanje so odgovarjali že antični filozofi: kako upravljamo svoje življenje, kako bi si res želeli živeti, nas bolj osreči užitek kot lastnina, živimo »dobro življenje« v nekakšni neskončni sedanjosti ali ga zapolnjujejo utopije in vizije?

image
Iris Wolff: Majhen del mene še zmeraj živi v Romuniji, tja občasno grem in se soočim s svojo izgubo.


Pisatelja Roberta Menasseja, ki mu je tako kot zadnja leta pripadel uvodni nastop na odru cerkvene ladje nekdanjega minoritskega samostana v Kremsu, taka vprašanja niso ravno navdušila, po njegovem mnenju pač ne obstaja zagotovilo, da bomo živeli srečno: »Srečnega življenja ne podeduješ. A tudi izogibanje sreči nima smisla.«

Prav tako ne more biti v pomoč zatekanje k bleščeči filozofski tradiciji in preverjanju, kako so na izziv odgovarjale različne filozofske šole in usmeritve, saj taka vprašanja vodijo k vprašanjem o vrednotah, na katera pa so mogoči aristotelski odgovori, a tudi drugačni, nekateri precej spregledani, na primer tisti, ki pravi, da se za taka vprašanja nima smisla meniti, ker so odgovori onkraj naših moči in nimamo načina, da bi življenje obvladali oziroma z njim upravljali. Vprašanje, ki ostaja, je torej drugačno – kako definirati dobro življenje tako, da ne bi le kopirali vrednot (in se pri tem še zavedali, da nismo edini na planetu).
 

Univerzalno zdravilo: roman na mesec


K javnemu premisleku o mogočih odgovorih na ta vprašanja je Grond povabil niz evropskih pisateljev, pri tem pa je izhajal iz zamisli profesorja psihologije na univerzi v Aalborgu Svenda Brinkmanna, avtorja prodajnih uspešnic o samopomoči, katerega mnenje je več kot jasno: brati moramo več romanov. Pustimo knjige o samopomoči in znova preberimo kak roman, poziva Brinkmann, saj bralcu romani dobro kažejo, kako je človekovo življenje na splošno zapleteno in naporno, poleg tega pa niso zdravilo, ne dajejo instantnih preprostih odgovorov, ampak nas napeljujejo k empatičnosti.

»Romani nam omogočajo razumeti človeško življenje kot nekaj kompleksnega, kot nekaj, česa ni mogoče preprosto upravljati. Preberite najmanj en roman na mesec,« pravi danski profesor psihologije.
 

image
Sobotni večer v cerkvi minoritskega samostana v Kremsu je z glasbo začinil sekstet Darkstone Brass. Foto Igor Bratož
Zgodba o dobrih zgubah


Britanska publicistka Rosie Goldsmith je v debato zapletla pisateljici, ki sta v zadnjih romanih kot osnovno vezivo zgodbe uporabili elementarno moč ljubezni, tako flamska pisateljica Annelies Verbeke iz Genta v romanu Trideset dni kot norveška avtorica dansko-egiptovskega rodu Ida Hegazi Høyer v romanu Zgodbe o tolažbi.

Verbeke v ospredje niza vinjet postavlja lik senegalskega glasbenika Alphonsa, ki ga begunska pot pripelje na flamsko podeželje in v mesecu dni doživi marsikaj, predvsem pa ostanejo spregledani njegova dobrota, človečnost, šarmantnost, saj jih stisne v obroč vse silnejše sovraštvo okolice.

»Hotela sem pisati o obstrancih, o dobrih ljudeh, ki so običajno opisani kot zgube, in o rasizmu, tudi o nenamernem. V zgodbi pride Alphons v stik z afganistanskimi in sirskimi begunci, ki jih zadržujejo v improviziranih begunskih taboriščih v zahodnem delu Flandrije, in med pisanjem sem pomislila, da tisti kraji take koncentracije mladih moških v katastrofalnih okoliščinah niso doživeli prvič, tam je že veliko pokopanih iz prve svetovne vojne, tudi v drugi ni bilo nič drugače.«

image
Ida Hegazi Høyer: Vsi nosimo ljubezen s sabo. Zjutraj greš lahko na kavo in lahko tudi seksaš … Fotografiji Igor Bratož

 

Vsi nosimo ljubezen s sabo


Ida Hegazi Høyer, leta 2015 dobitnica nagrade Evropske unije za književnost (takrat je bila tudi gostja slovenskega knjižnega sejma), je o ljubezni nenaklonjenih razmerah lahko spregovorila na podlagi svojega romana, ki v ospredje postavlja po Evropi potujočo neimenovano žensko: v Lizboni, Berlinu in Bruslju se zaplete v nepričakovana ljubezenska razmerja.

»Veliko zgodb se začne s seksom. Vsi nosimo ljubezen s sabo. Zjutraj greš lahko na kavo in lahko tudi seksaš … kava in seks … Moja junakinja išče mir, bližino, pripadanje, bolj občutek pripadanja, pa čeprav za kratek čas. Bližino najdeš povsod, če jo iščeš, vsem razlikam navkljub; vsi moji liki so osamljeni, na poseben način poškodovani, zato iščejo. A moj roman ni pisanje o ljubezni, prej bi lahko rekla, da je raziskava identitete, ki se izteče v potrditev ugotovitve, da še najbližjega nikdar ne moreš poznati, zmeraj ostanejo slepe pege.«
 

Kaj bi bilo, če …


V pogovor o tem, kaj bi lahko bilo, če bi stvari šle drugače, je moderator Rainer Moritz zapletel pisateljico in pisatelja, ki sta se oba rodila v Transilvaniji: Iris Wolff danes velja za eno od največkrat nagrajenih vzpenjajočih se nemških pisateljic, György Dragomán, pripadnik manjšine, ki je prebegnila na Madžarsko, je madžarski pisatelj, avtor svetovne uspešnice Beli kralj, pripovedi o enajstletnem dečku, ki po tem, ko predstavniki totalitarnega režima pred njegovimi očmi odvedejo očeta v zloglasno delovno taborišče, ostane edini moški pri hiši.

Delo je prevedeno v trideset jezikov, po zaslugi pokojnega Jožeta Hradila tudi v slovenščino.
 

Učna ura o poetični zgodovini


Wolffova je povedala, da se ji je tretji roman, ki ima v naslovu romunsko frazo za eskapiste Delajmo se, kot da dežuje, uspešno ponesrečil, saj je hotela napisati zgodbo o prvi svetovni vojni, a ji je razpadla na štiri združene zgodbe, ki na dvesto straneh ponudijo vpogled v celotno dvajseto stoletje.

»Hotela sem kar se da učinkovito izrisati jasne slike, saj so slike bolj kaotične kot jezik, s katerim jih opisujemo – in zato tudi bolj avtentične.« V romanu je poskušala vse like obravnavati enako, vendar izstopa junakinja Henrietta, ki nastopa v treh od štirih zgodb: pojavlja se v različnih starostih, je pogumna ženska, ki na nekem mestu pravi, da prihodnosti v Romuniji ni, zato zapusti domači kraj.

Roman je, kot je povedala avtorica, učna ura o poetični zgodovini, razkriva individualne izkušnje, govori o tem, kako so zgodovinski dogodki vplivali na posameznike, a nujno govori tudi o času, o preteklosti, njene zgodbe ves čas priklicujejo zgodovino in opisujejo, kako dogodki vplivajo na našo intimnost, pa čeprav se tega ne zavedamo.

Pisateljica, ki je več let preživela v Salzburgu kot sodelavka nemškega literarnega arhiva v Marbachu, je dodala, da se je po prihodu v Nemčijo ves čas zavedala svojega izhodišča: »Majhen del mene še zmeraj živi v Romuniji, tja občasno grem in se soočim s svojo izgubo. Imam vtis, da hočem biti s svojimi knjigami realistična, vendar moram na glas povedati, da nisem pogumna. Pisanje mi daje čudovit občutek, ki zmore potešiti.«

image
V programu letošnjih evropskih dnevov literature je bil tudi projekt Carole Dertnig Donavske sledi, virtualna širina in druge stvari, ki je na ogled v spodnjeavstrijski deželni galeriji v Kremsu. Foto Carola Dertnig

 

Mesto v spominu


Dragomán je v pogovoru povedal, da je bilo zapustiti Romunijo travmatično, »odhajanje je bilo posebno obdobje mojega življenja, mislil sem, da bi se lahko zgodilo kaj podobnega, kot se je v nekdanji Jugoslaviji, zaznamoval me je strah pred vojno, pred nasiljem, a vendar: hotel sem oditi s svojim mestom v spominu, ne le s spominom na družino, s katero sem bil zelo povezan, ker so bili starši brezposelni in smo se doma veliko pogovarjali in preživeli veliko časa skupaj«.

Brez glasbe ne more pisati. »Ko pišem, slišim glasbo, tudi po tri mesece poslušam isto glasbeno zanko, med pisanjem pozorno strukturiram stavke in ves čas preverjam, ali napisano dobro zveni. Tudi nemški prevod svojega romana sem tako preverjal, ob tem sem spoznal veliko novega o nemščini, to je bila lepa šola kreativnega pisanja.«

Avtor bo z ženo, pesnico Anno T. Szabó, gost letošnjega slovenskega knjižnega sejma, v soboto bo svoj roman, ki je izšel že pred desetletjem, podpisoval na razstavnem prostoru založbe Didakta, v nedeljo pa bo madžarski pisateljsko-pesniški zakonski par sodeloval na pogovoru v debatni kavarni, z Valentino Smej Novak bo beseda tekla o izzivih pisanja v malem jeziku in o tem, kaj se zgodi, ko jih ženska šteje štirideset.