Biografija: Mussolini, fašistični diktator z izjemno karizmo

Duče se v bistvu niti ni razlikoval od tedanjih ali celo današnjih politikov in direktorjev, ugotavlja zgodovinar Richard J. B. Boswort.

Objavljeno
13. junij 2016 16.57
Fuhrer und Duce in Munchen. Hitler and Mussolini in Munich, Germany, ca. June 1940. Eva Braun Collection. (Foreign Records Seized) Exact Date Shot Unknown NARA FILE #: 242-EB-7-38 WAR & CONFLICT BOOK #: 746
Jožica Grgič
Jožica Grgič

Za katerega politika iz druge polovice 20. stoletja lahko zatrdimo, da je bral filozofska in književna dela sonarodnjakov in pošiljal avtorjem kritične pripombe in čestitke? Kdo je v časih globoke krize imel na mizi Sokratova in Platonova dela z lastnimi pripisanimi komentarji?

Kdo je javno priznal, da ljubi drevje, in je zaskrbljeno poizvedoval pri uradnikih, koliko škode je prizadejal kak vihar? Kdo je na vrhuncu oblasti med pomenki za mizo navdušeno raziskoval, kdo so bili njegovi intelektualni predhodniki?

Kdo je občudoval sodobne zgodovinarje kot profesionalce, ki se ne obračajo po vetru? Kdo je vztrajal, da mora biti njegova stranka popustljiva do profesorjev? Kdo se je lahko tekoče pogovarjal v treh tujih jezikih? Kdo je zapustil najmanj 44 knjig svojih zbranih del?

Tepec, klovn ...

Presenetljiv odgovor na vsa ta vprašanja je, da je bil to Benito Mussolini, ki je vladal Italiji od leta 1922, ko je postal predsednik vlade ali od 1925, ko je postal diktator, do 1945. Številni življenjepisci, z izjemo nekaterih italijanskih, so ga prikazovali kot tepca, neotesanca, klovna, nesposobneža, samovšečneža, seksista, brezčutneža.

Bil je fašist in fašizem je grozen, a morijo in grozodejstva so tudi zaradi njegove domnevne nesposobnosti pripisovali drugima diktatorjema iz istega obdobja – Hitlerju in Stalinu. Taka je tudi večinska predstava ljudi, tudi med Slovenci, a ne med vsemi. Tisti s Primorske in iz Furlanije-Julijske krajine na fašizem gledajo drugače, ker so fašizem občutili v njegovi najbrutalnejši izvedbi.

Mussolinija in njegove privržence z najraznovrstnejših plati osvetljuje avstralski zgodovinar, univerzitetni profesor, Richard J. B. Bosworth v knjigi z naslovom Mussolini, ki jo je v prevodu Danice Križman in Polone Mesec Križman izdala Cankarjeva založba.

Utegne se zdeti čudno, da se po poplavi Mussolinijevih biografij v minulih desetletjih odloči z njim ukvarjati še ravno od Italije neskončno oddaljeni Avstralec, vendar gre za poklicnega zgodovinarja, ki se je z medvojno Evropo srečal že na dodiplomskem študiju na Sydneyjski univerzi, na podiplomskem študiju na Cambridgeu se je posvetil mednarodnim odnosom v 20. stoletju, zatem pa italijanski zgodovini.

Od takrat naprej je vsako leto prihajal v Italijo in brskal po tamkajšnjih arhivih in knjižnicah. Rezultat tega raziskovanja je z argumenti dobro podprta biografija o fašistične diktatorju, ki je v izvirniku prvič izšla leta 2002, drugič pa, dopolnjena, leta 2010 in slednja je prevedena v slovenščino. To, da je Bosworth Avstralec, je tudi prednost, saj je lažje vzpostavil distanco.

Do Mussolinija je kritičen, česar po uvodnih stavkih v tem zapisu ni sklepati, vendar pa z njim, kakor pravi zgodovinar Jože Pirjevec v uvodu k slovenski izdaji, ne obračuna s tisto bolečo čustvenostjo, ki je značilna za Primorce in zamejske Slovence. To pa je pravzaprav dobro, kajti čustvenost zgodovinopisju ne koristi. Slovenci na obeh straneh današnje meje so bili velike žrtve fašizma in Bosworth o tem govori v knjigi na več mestih.

Mit, ki traja

Nenavadno je, da ponatis zgodovinskega dela izide z dopolnili prve izdaje. Avtor je v njem odpravil nekaj faktografskih napak, ki se vedno prikradejo, posodobil pa ga je tudi z novimi podatki, ki so vmes prišli na dan, v zadnjem poglavju pa je nadaljeval pripoved o Mussolinijevem mitu in njegovem slovesu do leta 2010.

Ko je pisal delo in ko ga je dopolnjeval, je vanj vnašal reference o aktualnih razmerah v Italiju in svetu, ki so se v vmesnih letih spreminjale (Berlusconi je drugič prišel na oblast, napad na Irak, ki so ga zakrivili združeni neokonservaivci in liberalni imperialisti z značilnim predstavnikom Tonyjem Blairom itd.).

V takratni retoriki je marsikaj spominalo na čas med prvo in drugo svetovno vojno. Porajala so se upanja, in to ne samo v Italiji, da bo duče spet dobil veljavo. Z vsakim letom so revizionisti vse bolj drzno oznanjali, da je bila fašistična diktatura glede na razmere za Italijo srečno obdobje, sploh v primerjavi s tem, če bi na oblast prišel komunizem.

Hujši duče ali firer

Bosworth primerja Hitlerja in njegovega vzornika Mussolinija, fašizem in nacizem. Mussolinijeva diktatura je pognala v smrt najmanj milijon ljudi, vendar so bile med enim in drugim diktatorjem razlike. Dučeju so vse velike politične, kulturne, gospodarske in družbene strukture omogočale, da si je »prizadeval za Italijane«, medtem ko se je Hitler lahko zanašal na to, da si bodo Nemci »prizadevali« zanj. In naj je bila Mussolinijeva diktatura še tako kruta, je bil Hitler hujši. On je bil fanatični antisemit in protikomunist, fundtamentalist, kar Mussolini ni bil.

Bile so še druge razlike. Nemški firer je bil samec in samotar, ki se je šele v zadnjih zdihljajih poročil z ljubico Evo Braun, ni imel zasebnega življenja in bil je precej manj delaven od Mussolinija. Sledni je delal vse dneve, pozno v noč, firer velikokrat po več dni skupaj ni počel nič in in tudi med delom je bil manj zagnan od dučeja. Dučeja tudi ni mogoče označiti za »norca«, kot Hitlerja označujejo številni zgodovinopisci. Duče je bil Italijan s številnim lastnostmi, ki jih klišejsko, a tudi upravičeno pripisujemo Italijanom.

Imel je ženo, s katero sta se poznala od rane mladosti, gospodovalno in nič manj častihlepno od moža, imela sta pet otrok. Vseskozi je imel duče tudi ljubice, tudi še preden se je povzpel na oblast. Ženskam je bil všeč tudi brez oblastniškega sija, z njim pa še bolj. In vseskozi je bilo tudi jasno, da žene ne bo nikoli zapustil, pa čeprav se je v kakšno ljubico tudi zaljubil, saj se to ne sklada z italijanskim družinskim vzorcem.

Tiran s skepso

Po Bosworthovih besedah Mussolini ni bil le prvi sodobni diktator, ampak je bil mnogo bolj kot Hitler tudi lik, ki ga lahko primerjamo z mnogimi tirani po medvojnih evropskih državah, takrat in pozneje pa tudi v deželah tretjega sveta. Pogosto je bil brezkompromisen in je javno zagovarjal umore. Vendar je bil vedno zmožen skepse, cinizma, razumske analize, dvomov, omahovanja. V bistvu se ni razlikoval od tedanjih ali celo današnjih politikov in direktorjev, ugotavlja Bosworth.

Firer in duče sta se najbolj razlikovala pri rasnem vprašanju. Fašistična Italija je še kako sodelovala pri zatiranju Judov, predvsem po letu 1943, ko je bila ustanovljena Salojska republika, in je sokriva za Auschwitz. Ni pa mogoče reči, pravi Bosworth, da so bili Italijani in Mussolini »prostovoljni rablji«, kakor je bila to nacistična Nemčija. Fašistični antisemitizem je bil redkokdaj dosleden, Mussolini je bil nasploh manj premočrten od Hitlerja, taktiziranje mu je bilo ljubše kot jasna strategija.

Diktaturi v svoji rasni in ideološki usmeritvi nista bili enotni; italijanska najhujših zločinov ni zagrešila na svojih tleh proti Judom, ampak na poljih smrti v Libiji, Etiopiji in na Balkanu, kjer se je znašala nad Arabci, temnopoltimi in Slovani. Dobršen del sodobne italijanske politike in kulture še danes ne priznava te svoje tiranije.

Odgovornost Italijanov

Bosworth se z nacizmom in Hitlerjem ni ukvarjal raziskovalno, kot se je s fašizmom in Mussolinijem, vendar je svoje ugotovitve o slednjih primerjal z ugotovitvami drugih zgodovinarjev o nacizmu, predvsem Iana Kershawa, čigar delo Hitler imamo tudi v slovenščini. In iskal je odgovore na podobna vprašanja, kot jih je Kershaw. Kershaw je raziskoval, kolikšna je bila odgovornost Nemcev (njihov konsenz) za nacizem, Bosworth pa odgovornost Italijanov za fašizem.

Kershaw ob nespornem dejstvu, da je bil firer središče oblasti, pravi, da je ta oblast le delno izhajala od Hitlerja osebno. V večji meri je bila družbeni produkt – skupek pričakovanj in hotenj družbe, ki naj bi jih po prepričanju privržencev izpolnil Hitler. Več avtorjev, in ne le Kershaw, je ugotavljalo, kako so posamezniki čutili dolžnost, da si prizadevajo za firerja v njegovem duhu, še preden je on izdal ukaze. To so počeli zaradi zmede, napačnih dojemanj in seveda tudi koristoljubja in fanatizma.

Če so Italijani podpirali Mussolinija, ali so morda poskušali izpolnjevati njegovo voljo, še preden so jo poznali, kakor se je dogajalo s Hitlerjen in Nemci? Včasih morda res, a še pogosteje si je on prizadeval za Italijane. Čeprav je sanjal o tem, da bi pobil »štiri milijone manjvrednih slovanskih« Italijanov in nato preklinjal svojo šibkost in popustljivost, si je prizadeval biti priljubljen in prilagodljiv, ob tem pa je imel izjemno karizmo.

Imperializem

In še ena od razlik. Nemško diktaturo je v napad na Sovjetsko zvezo in spremljajoči genocid nad Judi pognal Hitler, spodbujale pa so ga rasistične in nacionalistiične težnje, da bi Nemce, ki so bili razpršeni do Volge, združil v tretjem rajhu. Nacistični nameri, da odstranijo s teh ozemelj in iz Nemčije vso tujerodno kri, narod ni nasprotoval.

Mussolinijev imperializem je bil povečini drugačen – ni imel veliko skupnega z neuradnimi imperiji italijanskih izseljencev v New Yorku in Buenos Airesu. Fašistični režim je z bombardiranji, kemičnim orožjem in Mussolinijevim govoričenjem o genocidu (ki mu je manjkalo nacistične načrtnosti in učinkovitosti) pobijal deloma kot prvi zaveznik Nemčije. Po drugi strani je hotel z zapoznelo imperialno širitvijo v Afriki dohiteti Britanijo, Fracijo, Belgijo, Portugalsko in druge evropske države.

Morda vse naštete navedbe iz Bosworthove knjige tu in tam zvenijo prizanesljivo do dučeja, sploh če izhajamo s stališča, da je vsaka diktatura zlo in da je zlo pač zlo, ki ga ne kaže meriti. Bosworth absolutno obsoja fašizem in Mussolinija, vendar prikaže več odtenkov temne barve in ne samo najtemnejšega. Še vedno pa so vsi temni.

Knjiga je odlično branje, tudi ob morju in tudi kot iztočnica za debato o aktualni domači in svetovni politiki. Vzporednic se ponuja kar nekaj.