Mussolini ni nikoli odšel
Dokumentarni roman M – sin stoletja o duceju je obnorel Italijane, sledijo prevodi in TV-serija.
Odpri galerijo
Italijanski diktator Benito Mussolini (1883–1945) je pogosto nagovarjal množice. Danes številni politiki posnemajo njegov jezik, le da je bil on sijajen govornik, oni pa niso. FOTO: dokumentacija Dela
Massimo d'Azeglio (1798–1866), politik, pisatelj, slikar, domoljub, je po združitvi Italije obžaloval, da so ustvarili Italijo, niso pa ustvarili Italijanov. Zato pa jih je nedvomno »ustvaril« Benito Mussolini, kar je zelo lepo prikazano v knjigi M – Il figlio del secolo (M – sin stoletja) avtorja Antonia Scuratija. Italijane je knjiga obnorela in je že nekaj tednov po izidu na vrhu lestvice najbolje prodajanih knjig, pravice za angleško izdajo je kupil veliki HarperCollins, na HBO pa bomo gledali TV-serijo.
Kakor je razbrati iz italijanskih aktualnih političnih razmer, si ljudstvo danes želi močnega voditelja, tej želji si želijo politiki po eni strani ustreči, po drugi strani pa jo sami spodbujajo. Predvsem političnemu ozračju kaže torej pripisati tako veliko zanimanje za knjigo o Mussoliniju in tudi siceršnje zanimanje zanj, ki se med drugim kaže v tem, da njegov grob v Predappiu v Emiliji - Romanji privablja številne obiskovalce.
Scuratijeva knjiga je napisana tako, da jo berejo tako privrženci Mussolinijevega lika in dela kot nasprotniki. Delo bi lahko opisali kot dokumentarni roman, saj v glavnem temelji na zgodovinskih virih. Ob prebiranju knjige dobi bralec večkrat občutek, da avtor svojemu protagonistu polaga v usta besede, ki pritičejo aktualnemu političnemu besednjaku. A je resnica ravno nasprotna: v Italiji danes številni politiki posnemajo ducejev jezik. In če bi vstal iz groba, bi se lahko prepoznal v marsikaterem politiku. S to razliko, da je Mussolini kot sijajen govornik, čemur gre pripisati velik del njegovega uspeha, obvladal jezik, kar bi za sedanjo italijansko politično elito težko rekli.
Roman o Mussoliniju torej pripoveduje staro zgodbo na drugačen način. Ob branju se zato ne zdi, da se je duce vrnil, temveč spoznamo, da v resnici nikoli ni odšel. Scurati se pri pisanju opira na številne zgodovinske vire in tako med drugim izvemo, da so policijski ovaduhi v njem že leta 1919 videli »prepričljivega in živahnega govornika, ki lahko postane vodja«. Ocenili so, da gre za človeka, ki premore dovolj poguma, da zaneti revolucijo. To, da so se danes nekateri politiki, ki uporabljajo njegove metode, povzpeli na oblast ob neverjetno veliki podpori ljudi, torej ni posebno presenečenje, komentira časopis La Repubblica. In Scurati je to opisal precej bolj inteligentno, kot to počno razni politični komentatorji, ki slikajo podobnosti aktualnih politikov z Mussolinijem. O človeku in obdobju, ki je bilo že tolikokrat opisano z raznih zornih kotov, je znal povedati nekaj novega, takšnega, česar ne najdemo v zgodovinskih knjigah in šolskih učbenikih.
Roman opisuje ozračje v Italiji med letoma 1919 in 1924, ko je država po prvi svetovni vojni končala na strani zmagovalcev, Mussolini pa je pod okriljem svoje stranke na podlagi izkušenj pravkar končane vojne organiziral fašistično gibanje Fasci di combattimento. Zanj je navdušil le peščico ljudi, saj so njegovi projekti v precejšnjem delu navdihovale revolucionarne levičarske ideje. V teh letih je bil M osamljen človek brez prijateljev, ženske so bile zanj zgolj sredstvo za potešitev spolne sle. Bil je človek stotih obrazov, blefer, pripravljen sodelovati s katerokoli politično opcijo, ki jo je lahko izrabil za svoje načrte. To je trajalo toliko časa, dokler fašizem ob podpori kmetov, malomeščanov in delno tudi višjega srednjega sloja ni uradno postal politično gibanje desnice, ki se je v prvi vrsti upiralo idejam boljševistične revolucije v Rusiji. Socialistična stranka ni bila dovolj močna, da bi se lahko uprla nasilnim fašističnim skvadristom. V nekaj letih so fašisti prišli v parlament, Mussolini pa je postal pomembna politična figura, ki je pometla s staro gardo in s pohodom na Rim prevzela oblast. Roman se konča 10. junija 1924 z ugrabitvijo in ubojem sekretarja unitaristične socialistične stranke Giacoma Matteottija.
Politično ozračje v Italiji, ki ga opisuje Scurati, je bilo v tistih letih dramatično podobno današnjemu: ljudje so utrujeni in naveličani politične kaste, ki je demokracijo pahnila v neke vrste agonijo, državljani pa to lahko le nemočno opazujejo. Potrebovali so vodjo, ki ne bo omahoval, temveč bo odločen in neomajen, ko bo šlo za dobro države in državljanov. Od Mussolinija so Italijani v tistih letih pričakovali veliko. Kaj so dobili, je postalo jasno čez nekaj let.
Scuratijeva knjiga je postala ena tistih, o katerih v Italiji veliko pišejo in govorijo, in je spodbudila številne razprave o Mussolinijevi dediščini. Zagovorniki romana pravijo, da je še kako dober opomnik na zlo fašizma, nasprotniki pa trdijo, da oživljanje Mussolinija pomeni veliko nevarnost v času, ko desničarji zmagujejo po Evropi in tudi Italiji. Kritike najbolj skrbi, ker gre za prvo knjigo, ki o fašizmu govori »brez ideološkega filtra«, zaradi česar nekateri Mussolinija ne vidijo kot pošast, ampak kot protagonista, s katerim se bralec lahko poistoveti, kar lahko vpliva na krepitev kulta vodje. Če upoštevamo, da gre komaj za prvi del trilogije, bodo o Scuratiju in Mussoliniju v Italiji v naslednjih letih še precej govorili.
Kritiki so ta roman na dobrih 800 straneh večinoma dobro sprejeli, vendar so se že kmalu po izidu pojavile prve polemike, v katerih avtorju očitajo nepoznavanje zgodovine in naštevajo vrsto netočnosti. Scurati je nekaj napak takoj priznal in v odgovoru zapisal, da jih je gotovo še več, četudi je založba Bompiani pred izidom najela dva strokovnjaka, da sta pregledala delo, a napak nista odkrila.
Antonio Scurati ni neznan avtor – v slovenščini imamo le njegov roman Nezvesti oče – vendar je šele s knjigo o Mussoliniju vzbudil pozornost v anglosaškem okolju. V intervjujih razlaga, da je Mussolini v italijanski kolektivni zavesti ostal kot totem, lik z veliko karizmo, vrsta perverznega očeta naroda, ki so ga Italijani potlačili, ta knjiga pa ga vrača iz potlačitve. »Če je fašizem zlo in če je prinesel zlo vsej Italiji in vsej Evropi, je to samo po sebi mogoče razbrati v knjigi,« meni Scurati, ki o sebi pravi, da je antifašist in da je njegova knjiga lekcija iz antifašizma v obliki romana.
Zamisel o knjigi je dobil pred petimi leti, ko je pripravljal prejšnji roman o antifašistu Leoneju Ginzburgu in ko je gledal videoposnetek Mussolinijevih nagovorov ljudstvu z balkona. »Italijani smo te posnetke gledali prevečkrat, tolikokrat, da jih niti ne opazimo več. V nekem trenutku sem pomislil: saj je vendar ta človek še vedno tu nekje.« V Italiji z Mussolinijem niso nikoli tako obračunali, kakor so s Hitlerjem v Nemčiji. Italijani se nekoč, enako kot zdaj, niso ukvarjali toliko z rasnimi zakoni (Mussolini je že leta 1920, torej preden je postal premier, dejal, da »se pri inferiorni in barbarski rasi, kakršna je slovanska, ne sme voditi politike dajanja sladkorja, ampak udarcev«), temveč govorijo o socialni stabilnosti v tistem času. In medtem ko so v Italiji privrženci Mussolinija to svojo pripadnost pred leti vendarle prikrivali vsaj navzven, v zadnjem času njegove ideje zagovarjajo naglas in javno. To soboto so imeli shod na italijansko-slovenski meji, v Gorici, novembra pa je bilo vseitalijansko fašistično zborovanje prav tako na italijansko-slovenski meji, v Trstu.
Mussolini je danes bolj navzoč, kot je bil kadarkoli po drugi svetovni vojni. Kot bi vstal iz groba, kakor je prikazano v lani posneti sijajni filmski satiri Sono tornato (Vrnil sem se). Film, ki ga je režiral Luca Miniero, je priredba nemškega satiričnega romana in filma Spet je tukaj (Er ist wieder da), le da je v nemški verziji glavni lik Hitler. Roman Timurja Vermesa, ki je v nemškem izvirniku izšel leta 2012, v drugih jezikih, vključno s slovenščino, pa malo pozneje, govori o sodobni družbi, obsedeni z zvezdniki, v kateri se uspeh pogosto meri po številu sledilcev na družabnih omrežjih ali številu zadetkov na youtubu. V taki družbi Hitler hitro postane zvezdnik zabavnega šova, ki ga vodi turški voditelj. Zaradi priljubljenosti začne razmišljati o ukvarjanju s politiko. Tudi ta roman je bil v Nemčiji uspešnica, ob njem pa so se spraševali, ali oživlja nacizem ali ga parodira.
Kakor je razbrati iz italijanskih aktualnih političnih razmer, si ljudstvo danes želi močnega voditelja, tej želji si želijo politiki po eni strani ustreči, po drugi strani pa jo sami spodbujajo. Predvsem političnemu ozračju kaže torej pripisati tako veliko zanimanje za knjigo o Mussoliniju in tudi siceršnje zanimanje zanj, ki se med drugim kaže v tem, da njegov grob v Predappiu v Emiliji - Romanji privablja številne obiskovalce.
Italijanski politiki posnemajo duceja
Scuratijeva knjiga je napisana tako, da jo berejo tako privrženci Mussolinijevega lika in dela kot nasprotniki. Delo bi lahko opisali kot dokumentarni roman, saj v glavnem temelji na zgodovinskih virih. Ob prebiranju knjige dobi bralec večkrat občutek, da avtor svojemu protagonistu polaga v usta besede, ki pritičejo aktualnemu političnemu besednjaku. A je resnica ravno nasprotna: v Italiji danes številni politiki posnemajo ducejev jezik. In če bi vstal iz groba, bi se lahko prepoznal v marsikaterem politiku. S to razliko, da je Mussolini kot sijajen govornik, čemur gre pripisati velik del njegovega uspeha, obvladal jezik, kar bi za sedanjo italijansko politično elito težko rekli.
Roman o Mussoliniju torej pripoveduje staro zgodbo na drugačen način. Ob branju se zato ne zdi, da se je duce vrnil, temveč spoznamo, da v resnici nikoli ni odšel. Scurati se pri pisanju opira na številne zgodovinske vire in tako med drugim izvemo, da so policijski ovaduhi v njem že leta 1919 videli »prepričljivega in živahnega govornika, ki lahko postane vodja«. Ocenili so, da gre za človeka, ki premore dovolj poguma, da zaneti revolucijo. To, da so se danes nekateri politiki, ki uporabljajo njegove metode, povzpeli na oblast ob neverjetno veliki podpori ljudi, torej ni posebno presenečenje, komentira časopis La Repubblica. In Scurati je to opisal precej bolj inteligentno, kot to počno razni politični komentatorji, ki slikajo podobnosti aktualnih politikov z Mussolinijem. O človeku in obdobju, ki je bilo že tolikokrat opisano z raznih zornih kotov, je znal povedati nekaj novega, takšnega, česar ne najdemo v zgodovinskih knjigah in šolskih učbenikih.
Blefer, pripravljen na vse
Roman opisuje ozračje v Italiji med letoma 1919 in 1924, ko je država po prvi svetovni vojni končala na strani zmagovalcev, Mussolini pa je pod okriljem svoje stranke na podlagi izkušenj pravkar končane vojne organiziral fašistično gibanje Fasci di combattimento. Zanj je navdušil le peščico ljudi, saj so njegovi projekti v precejšnjem delu navdihovale revolucionarne levičarske ideje. V teh letih je bil M osamljen človek brez prijateljev, ženske so bile zanj zgolj sredstvo za potešitev spolne sle. Bil je človek stotih obrazov, blefer, pripravljen sodelovati s katerokoli politično opcijo, ki jo je lahko izrabil za svoje načrte. To je trajalo toliko časa, dokler fašizem ob podpori kmetov, malomeščanov in delno tudi višjega srednjega sloja ni uradno postal politično gibanje desnice, ki se je v prvi vrsti upiralo idejam boljševistične revolucije v Rusiji. Socialistična stranka ni bila dovolj močna, da bi se lahko uprla nasilnim fašističnim skvadristom. V nekaj letih so fašisti prišli v parlament, Mussolini pa je postal pomembna politična figura, ki je pometla s staro gardo in s pohodom na Rim prevzela oblast. Roman se konča 10. junija 1924 z ugrabitvijo in ubojem sekretarja unitaristične socialistične stranke Giacoma Matteottija.
Danes podobno politično ozračje
Politično ozračje v Italiji, ki ga opisuje Scurati, je bilo v tistih letih dramatično podobno današnjemu: ljudje so utrujeni in naveličani politične kaste, ki je demokracijo pahnila v neke vrste agonijo, državljani pa to lahko le nemočno opazujejo. Potrebovali so vodjo, ki ne bo omahoval, temveč bo odločen in neomajen, ko bo šlo za dobro države in državljanov. Od Mussolinija so Italijani v tistih letih pričakovali veliko. Kaj so dobili, je postalo jasno čez nekaj let.
Scuratijeva knjiga je postala ena tistih, o katerih v Italiji veliko pišejo in govorijo, in je spodbudila številne razprave o Mussolinijevi dediščini. Zagovorniki romana pravijo, da je še kako dober opomnik na zlo fašizma, nasprotniki pa trdijo, da oživljanje Mussolinija pomeni veliko nevarnost v času, ko desničarji zmagujejo po Evropi in tudi Italiji. Kritike najbolj skrbi, ker gre za prvo knjigo, ki o fašizmu govori »brez ideološkega filtra«, zaradi česar nekateri Mussolinija ne vidijo kot pošast, ampak kot protagonista, s katerim se bralec lahko poistoveti, kar lahko vpliva na krepitev kulta vodje. Če upoštevamo, da gre komaj za prvi del trilogije, bodo o Scuratiju in Mussoliniju v Italiji v naslednjih letih še precej govorili.
Kritiki so ta roman na dobrih 800 straneh večinoma dobro sprejeli, vendar so se že kmalu po izidu pojavile prve polemike, v katerih avtorju očitajo nepoznavanje zgodovine in naštevajo vrsto netočnosti. Scurati je nekaj napak takoj priznal in v odgovoru zapisal, da jih je gotovo še več, četudi je založba Bompiani pred izidom najela dva strokovnjaka, da sta pregledala delo, a napak nista odkrila.
Lekcija iz antifašizma
Antonio Scurati ni neznan avtor – v slovenščini imamo le njegov roman Nezvesti oče – vendar je šele s knjigo o Mussoliniju vzbudil pozornost v anglosaškem okolju. V intervjujih razlaga, da je Mussolini v italijanski kolektivni zavesti ostal kot totem, lik z veliko karizmo, vrsta perverznega očeta naroda, ki so ga Italijani potlačili, ta knjiga pa ga vrača iz potlačitve. »Če je fašizem zlo in če je prinesel zlo vsej Italiji in vsej Evropi, je to samo po sebi mogoče razbrati v knjigi,« meni Scurati, ki o sebi pravi, da je antifašist in da je njegova knjiga lekcija iz antifašizma v obliki romana.
O avtorju
Antonio Scurati, rojen leta 1969 v Neaplju, je profesor sodobne književnosti na IULM (Libera Universita di Lingue e Comunicazione) v Milanu. Je tudi kolumnist časnika La Stampa in avtor številnih esejev in več nagrajenih romanov. V slovenskem jeziku imamo preveden njegov roman Nezvesti oče, ki je prece avtobiografski. Navdih za knjigo o Mussoliniju je dobil, ko se je pripravljal na pisanje knjige o Leoneju Ginzburgu, ki se je v Mussolinijevi Italiji glasno, a brez orožja, postavil po robu fašizmu. Ta pogumni mož je leta 1944 po strahotnem mučenju umrl v rimskem zaporu, za sabo pa pustil eno od najlepših ljubezenskih pisem. Njegovo upiranje fašistični norosti mu je prineslo smrt, a tudi spoštovanje in ljubezen, saj je postal junak italijanskega odporniškega gibanja. V romanu, ki govori o življenju sijajnega mladega intelektualca Leoneja in njegove žene, slavne italijanske pisateljice Natalie Ginzburg, Scurati nazorno slika tisti grozni čas z vsemi konformizmi in junaštvi, dilemami, izbirami in ceno, ki so jo ljudje plačali za svoje odločitve med drugo svetovno vojno.Zamisel o knjigi je dobil pred petimi leti, ko je pripravljal prejšnji roman o antifašistu Leoneju Ginzburgu in ko je gledal videoposnetek Mussolinijevih nagovorov ljudstvu z balkona. »Italijani smo te posnetke gledali prevečkrat, tolikokrat, da jih niti ne opazimo več. V nekem trenutku sem pomislil: saj je vendar ta človek še vedno tu nekje.« V Italiji z Mussolinijem niso nikoli tako obračunali, kakor so s Hitlerjem v Nemčiji. Italijani se nekoč, enako kot zdaj, niso ukvarjali toliko z rasnimi zakoni (Mussolini je že leta 1920, torej preden je postal premier, dejal, da »se pri inferiorni in barbarski rasi, kakršna je slovanska, ne sme voditi politike dajanja sladkorja, ampak udarcev«), temveč govorijo o socialni stabilnosti v tistem času. In medtem ko so v Italiji privrženci Mussolinija to svojo pripadnost pred leti vendarle prikrivali vsaj navzven, v zadnjem času njegove ideje zagovarjajo naglas in javno. To soboto so imeli shod na italijansko-slovenski meji, v Gorici, novembra pa je bilo vseitalijansko fašistično zborovanje prav tako na italijansko-slovenski meji, v Trstu.
Mussolini je danes bolj navzoč, kot je bil kadarkoli po drugi svetovni vojni. Kot bi vstal iz groba, kakor je prikazano v lani posneti sijajni filmski satiri Sono tornato (Vrnil sem se). Film, ki ga je režiral Luca Miniero, je priredba nemškega satiričnega romana in filma Spet je tukaj (Er ist wieder da), le da je v nemški verziji glavni lik Hitler. Roman Timurja Vermesa, ki je v nemškem izvirniku izšel leta 2012, v drugih jezikih, vključno s slovenščino, pa malo pozneje, govori o sodobni družbi, obsedeni z zvezdniki, v kateri se uspeh pogosto meri po številu sledilcev na družabnih omrežjih ali številu zadetkov na youtubu. V taki družbi Hitler hitro postane zvezdnik zabavnega šova, ki ga vodi turški voditelj. Zaradi priljubljenosti začne razmišljati o ukvarjanju s politiko. Tudi ta roman je bil v Nemčiji uspešnica, ob njem pa so se spraševali, ali oživlja nacizem ali ga parodira.
