Način spoprijemanja z grozo ljubezni

Jela Krečič: Njen prvenec Ni druge prinaša komično zgodbo o mladeniču, ki išče pravo žensko zase.

Objavljeno
26. maj 2015 17.26
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Jelo Krečič poznamo v raznolikih vlogah: novinarka kulturne redakcije Dela, doktorica­ ­filozofije, hudomušna blogerka­ na Delovem spletu, soproga Slavoja Žižka ... Po novem­ je tudi romanopiska.

Pri založbi­ Beletrina je izšel njen prvi roman­ Ni druge, »ljubezenska komedija zmešnjav«, v kateri­ se glavni lik prebija od ene propadle ljubezenske zveze do druge in se prebije tudi do končne »rešitve«.

Malce smo bili presenečeni, ko smo slišali, da pišeš roman. Kdaj in kako si v sebi odkrila željo po pisanju leposlovja?

Vselej sem čutila strast do pisanja, izmišljevanja zgodb, le da se mi doslej noben od številnih poskusov ni zdel dovolj zrel, da bi ga postavila pred oči javnosti. Tudi delo Ni druge je začelo nastajati kot nabor kratkih zapisov, osnutkov, potem pa sem na neki točki dojela, da je dobil strukturo romana. Ta nastavek mi je bil všeč in tokrat se mi je zdelo, da se velja okoli njega še malo potruditi.

Kdo je bil prvi bralec tvojega romana in s kakšnimi nasveti ti je pomagal? Je bil to tvoj mož Slavoj Žižek?

Res je, on je prebral prvo verzijo­ romana in njegov odziv me je spodbudil, da sem se zarila v sladko-mukotrpen posel izdelave posamičnih delov in novo srečanje z junaki v knjigi.

Bi se strinjala, da je roman na neki način portret izgubljene mlade generacije, stare okoli trideset let, ki se težko ustali, najde trdno partnersko zvezo, službo itd.?

Najprej bi poudarila, da je bil namen knjige zelo enostaven: povedati komično ljubezensko zgodbo. V njej glavni junak Matjaž po spodletelem dolgoletnem razmerju išče način, da bi postal spet zanimiv za nekdanje dekle, in prijatelj mu namigne, da se velja osredotočiti na novo ljubezen. Toda ta projekt se izkaže za bolj zapletenega, kot se je sprva zdelo. V knjigi spremljamo vrsto Matjaževih ljubezenskih poskusov in učinek vsakega od teh je – da ni druge. Toda, ker gre za komičen roman, je postavljena na preizkušnjo tudi ta ugotovitev.

In problem mladih ter nemožnost trdnih zvez?

V ljubezenskem dogajanju romana morda rahlo odzvanja tudi specifičen družbeni kontekst, prekarizacija mlajših generacij, tudi visoko izobraženih in zelo produktivnih. Če govorimo o izgubljeni generaciji, ta ni izgubljena zaradi morebitne lastne dekadence in brezciljnosti, ampak zato, ker je družba ali, bolj natančno, država pozabila nanjo; tako s prepovedjo zaposlovanja v javni upravi kot s tem, da ne ve, kaj bi z vso to kreativno silo. Posledice tega zdaj čuti predvsem ta mlada generacija, kmalu pa jih bo začutila tudi država.

Ne bi pa si upala trditi, da je ta situacija neposredno povezana s tako imenovano serijsko monogamnostjo kot sodobnim družbenim fenomenom. Vsekakor ta ni zgolj posledica ekonomskega stanja neke generacije. Pravzaprav bi znala finančna in socialna negotovost prej pripeljati do tega, da bodo pari vztrajali skupaj, ker kot posamezniki ne bodo mogli več preživeti ali ker jim bo ponesrečeno razmerje vseeno ljubše kot odraslo življenje pri starših.

Je bila odločitev, da bo roman lahkoten in humoren, zavestna ali sta te situacija in osrednji lik povlekla v to?

Odločitev za komedijo je bila premišljena. V številnih proizvodih današnje kulture, tudi popularne, prepoznavam izrazito nagnjenost k tragičnemu, k obupu; in to še posebej pri obravnavi ljubezenskih zadev. Obstaja nepremišljena predpostavka, da so čustva izgubljenosti in melanholije avtentična, medtem ko naj bi smeh in šaljiv odnos do sveta zanemarila subjektovo najbolj notranje bogastvo. Prav ta privzeta kulturna drža se mi zdi v osnovi zgrešena. Smeh, ki ga izziva komedija, nas res odreši muk in tegob težke realnosti, a to je le stranski produkt dejstva – in tu mi stoji ob strani filozof Georg Wilhelm Friedrich Hegel –, da je komedija umetnostni žanr, ki je najbližje ­resnici.

Komedija se osvobodi nepotrebnega patosa in sentimentalnosti ob travmatičnih dogodkih tako, da se še bolj zarije v konkretnost neke ­situacije ter skozi komične strategije podvojitve, sprevrnitve itd. umesti neki problem v nov okvir. Hočem reči: patos, sentimentalnost ... – vse to je legitimno in verjetno nujno za preživetje družbe, a mislim, da so to obrambni mehanizmi pred soočenjem s pravo grozo reči. Seveda ne pravim, da je moj roman vzorčni primer spoprijemanja z neko ­družbeno grozo, prej je primer spoprijemanja z grozo ljubezni in ljubezenskega razmerja kot takega.

V knjigi pokažeš kar lepo poznavanje ljubljanske klubske scene in nočnega življenja. Se ti zdi ta scena zanimiva in inspirativna?

Pravi poznavalci ljubljanskega nočnega življenja bi najbrž rekli ravno nasprotno, da je moj horizont ali horizont mojih junakov v tem pogledu zelo omejen, saj razen nekaj izbranih lokalov in Metelkove kot nočne destinacije ne izvemo ničesar o drugih živahnih lokacijah po prestolnici. Sama vse bolj postajam neredna udeleženka ljubljanskega nočnega življenja ali pa udeleženka, ki se drži preverjenih lokacij in, kar je še bolj pomembno, preverjene družbe.

Se nisi bala, da se bo v osrednjem liku Matjaža kdo prepoznal?

Noben avtor ali avtorica se ne more izogniti temu, da v njenem delu ne bi iskali povezav z njenim življenjem. Moja pozicija je tu enoznačna: roman je fikcija, kar pomeni, da zgodba skupaj z junaki ustvarja svoj univerzum, svoj svet, ki ne potrebuje legitimnosti v tako imenovanih 'resničnih dogodkih'. Če imajo nekatera 'realna' dejstva kakšno vez z izmišljenim svetom mojega romana – toliko slabše za dejstva! Dobra literatura je namreč bistveno bolj zanimiva od realnosti. Kot kreacija je resnica, medtem ko so vsakdanje življenje in gola dejstva dolgočasna zmeda.

Kako velike so tvoje pisateljske ambicije? Naslednji roman že nastaja?

Tega ne bi imenovala ravno ambicija, bolj gre za prisilo pisanja, za strast, ki je tudi precej izčrpavajoča. Ne bom povedala nič novega, če izdam, da so literarni junaki zelo samosvoji ljudje, pogosto imajo zahtevne značaje, pa tudi če jih nimajo, se preradi spuščajo v precej zoprne situacije, iz katerih jih moram reševati. Življenje z njimi ni lahko, a recimo, da na koncu tega mukotrpnega bivanja z njimi vznikne neko minimalno zadovoljstvo. Če strnem, idejo za nov roman že imam, prav tako naslov – imenoval se bo Knjiga drugih –, pisanja pa se kar malo otepam, ker, kot rečeno, zahteva celega človeka.

So razlike med novinarskim pisanjem in pisanjem beletristike velike?

Bistveno razliko vidim v tem, da gre pri žurnalizmu – idealno gledano – za vezanost na neki problem javnega značaja oziroma na neki javni dogodek in naloga novinarja je, da to zgodbo realnosti, če temu tako rečem, prenese javnosti na čim bolj jasen in netendenciozen način. V žanrih, kot so kolumne, komentarji, blogi, ocene ima sicer več svobode, torej pravico do osebnega okusa in prepričanja, a je tudi v tem primeru zavezan logiki argumentacije, jasnosti argumenta – torej mišljenju.

Leposlovje je po drugi strani prostor za izmišljene svetove in junake. Zvestoba avtorja gre predvsem logiki teh novo ustvarjenih svetov in junakom. Če se vrnem k romanu, mi je bila vsekakor v pomoč kilometrina pisanja, ki spremlja novinarski poklic, pa tudi omejenost na določeno število vrstic ali znakov, ki zahteva jasno misel in ekonomično izražanje ter tako disciplinira avtorja pri oblikovanju literarne izmišljije.