Nagrada Prešernovega sklada: Marjan Strojan

Marjana Strojana (1949) imajo nagrade rade: dobil je dve Sovretovi (za prevod staroangleškega epa Beowulf in Miltonovega bibličnega epa Izgubljeni raj), Veronikino nagrado za pesniško zbirko Parniki v dežju, viktorja za radijsko oddajo Gremo v kino.

Nagrado Prešernovega sklada prejme za nov, popolnejši prevod Chaucerjevih Canterburyjskih povesti. Ker se stvari loteva tako zagnano in vztrajno (Miltonov Izgubljeni raj je denimo prevajal kar petindvajset let), so mu nadeli naziv »pohodnik k dovršenosti«. V njegov delokrog sta poleg pisanja in pesnjenja sodila tudi novinarska in uredniška služba na nacionalnem radiu ter predsedovanje slovenskemu Penu.

Canterburyjske povesti Geoffreyja Chaucerja (1343?–1400), klasika poznosrednjeveške angleške književnosti, sodijo med Strojanove osrednje prevajalske podvige. Njegov prvi knjižni prevod tega dela je izšel leta 1974 z naslovom Iz Canterburyjskih zgodb, skoraj popoln prevod pa leta 2012 z naslovom Canterburyjske povesti (Cankarjeva založba). Gre za fragmentirano zbirko 24 povesti v verzih in dveh daljših proznih vstavkov, ki si jih pripoveduje skupina božjepotnikov.

Romarji gredo na nadškofov grob iz Londona v Canterbury in nazaj, na poti pa preganjajo dolgčas z zgodbami. V druščini so predstavniki različnih slojev angleške družbe in različnih poklicev: vitez, mlinar, pravnik, učenjak, zdravnik, celo Chaucer sam, teme, ki jih obdelujejo, pa so ljubezen, ženske, zakonske tegobe, pohlep, morilski nagon in podobno. Zgodbe so zapisane v kramljajočem tonu, polne so ironije, humorja, erotike in družbene kritike ter odlično portretirajo čas, ko se je svet korenito spreminjal.

In kako se je Strojan »zapletel« s Chaucerjem? »Začelo se je po naključju. V gimnaziji sem dobil v roke prevod Canterburyjskih povesti Nevilla Coghilla, ki me je navdušil za tega pesnika. Zanimalo me je, kako se to sliši v izvirniku, in sem kupil Skeatovo izdajo. Seveda pa je trajalo kar nekaj časa, da sem se privadil jezika izvirnika in naučil osnov obrti - slednje se je zgodilo pod budnim očesom Janeza Menarta in Uroša Kraigherja, ki je leta 1974 v Kondorju izdal moje prve prevode Chaucerja.«

O mukah in radostih prevajanja Chaucerja Strojan odgovarja takole: »Kakšnih posebnih težav se ne spomnim, je pa vsak začetek težak. Čisto zares namučil sem se samo na koncu, a tega ni bil kriv Chaucer, ampak bolezen, ki me je dohitela pri opombah. Knjiga je izšla z majhno zamudo in tudi korektur nisem dokončal, ker sem moral na operacijo. Vse drugo mi je bilo v čisto veselje.«

V svojem zapisu ob prevodu Chaucerjevih Canterburyjskih povesti je Boris A. Novak v Delovih Književnih listih zapisal, da je ena glavnih odlik Strojanovega prevajanja poleg drugega tudi to, da pusti avtorju spregovoriti in ga ne zasenči, saj se sam drži bolj v ozadju.

V Strojanovem pesniškem opusu, ki je tudi pomemben del njegovega ustvarjanja, je šest pesniških zbirk. Tina Kozin je zapisala, da je Strojan »pesnik, ki smo ga najbolj surovo razklali­ na 'melanholičnega lirika in eruditivnega epika'«, z izvirnim pesniškim opusom pa izrisuje podobo specifičnega, razgledanega avtorja s prefinjenim občutkom za humor in ironijo.