Srebrni kresnik: katerih pet romanov je najboljših

18- članska žirija je med 25 kresniki izbrala dvakrat Kovačiča, dvakrat Jančarja in Vojnovića.

Objavljeno
03. junij 2016 18.33
Tanja Jaklič
Tanja Jaklič

Na knjižni polici najboljših slovenskih romanov morajo zagotovo imeti svoje mesto: Kristalni čas in Otroške stvari Lojzeta Kovačiča, Katarina, pav in jezuit in To noč sem jo videl Draga Jančarja ter Čefurji raus! Gorana Vojnovića. Tak je finalni izbor žirije, ki izbira »kresnika vseh kresnikov«.

Pet romanov, trije pisatelji

Četrt stoletja letos šteje Delova nagrada, četrt stoletja ima država Slovenija, zato lahko preprosto ugotovimo, da so to najboljši romani v samostojni Sloveniji. Ocenjevalci kresnikove bere, vsi so bili vsaj v enem obdobju člani kresnikove žirije, imajo še teden dni časa za razmislek med kresniki 1991 – 2014. Naslov zmagovalnega romana bomo objavili čez teden dni, na najkrajšo noč v letu, 23. junija, ko bo podeljena tudi nagrada romanu z letnico 2015, pa bomo na Rožniku slavili tudi jubilejnega kresnika.


Lojze Kovačič je poseben kresnikov lavreat. Bil je prvi, ki so mu nadeli kresno krono, v Razkrižju 23. junija 1991 za roman Kristalni čas, in tudi edini, ki je kresnika prejel posthumno, leta 2004 za zadnje dokončano delo, roman Otroške stvari. Pisatelj, ki je vse življenje pisal »eno samo« knjigo o svojem tujstvu in prišlekovstvu, je v prvem popisal dogajanje, med julijem 1988 in junijem 1990 (prvosebna pripoved in izpoved je polna retrospektiv in premišljanj o bolezni, ljubezni in smrti, posebno mesto imajo štiri ženske njegovega življenja), Otroške stvari pa je kresnikova žirija brala kot »neke vrste avtorjev opus nič, knjigo mater vsega pisateljevega leposlovnega ustvarjanja«. V njem opisuje svoje otroštvo, ki ga je preživel v rodnem mestu v Baslu v Švici do leta 1939, ko mu je nekaj več kot enajst let.

Med peterico je tudi najbolj prevajani in nagrajevani slovenski pisatelj Drago Jančar, trikratni kresnikov lavreat. Roman To noč sem jo videl je kresnika dobil 2011, Katarina, pav in jezuit leta 2001, prvi kresni ogenj pa je pisatelj prižgal za roman Zvenenje v glavi (1999).To noč sem jo videl je zgodba medvojnega in povojnega časa na Slovenskem in glavne junakinje Veronike. O njenem skrivnostnem izginotju pripovedujejo ljubimec, mati, zdravnik, mož in delavec na gradu Strmol. Delo je napisano na podlagi dokumentiranega poročila o resnični usodi zakonskega para Hribar, v njem pa prepoznamo Jančarjevo znano literarno razmerje med krhkim posameznikom in zgodovinsko usodo. Žirija je o delu zapisala, da prinaša eno najboljših literarnih besedil o Slovencih, zapletenih v drugo svetovno vojno in med seboj. Roman je prejel tudi francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo, ki jo podeljuje združenje francoskih kritikov in založnikov.

Tudi outsider

Katarina, pav in jezuit je obsežno delo, napisano v epskem zamahu. Dogaja se v burnem 18. stoletju, med slovenskimi romarji v Kelmorajn se usodno zapletejo naslovni junaki: Hči grajskega oskrbnika Katarina, stotnik cesarske vojske »pav« in nekdanji jezuit. Njihov trikotnik se zapleta in razpleta in odpira vprašanja o veri in ljubezni. Dramatizacijo romana smo videli na odru ljubljanske drame v sezoni 2005/2006.

In potem še Goran Vojnovič, »outsider, ki je postal pisatelj«, kot se sam spominja kresne noči leta 2009, ko je dobil nagrado za svoj prvenec Čefurji raus! Žirija je morala napisati, »da ne bo upoštevala bolj ali manj dobronamernih pomislekov, da bi lahko preveč nagrad škodilo.« Nekaj mesecev pred tem je pisatelj dobil tudi nagradoPrešernovega sklada. Čefurji so roman v »čefurski govorici o čefurjih« v ljubljanskih Fužinah, disfunkcionanih družinah, odraščanju, priseljencih, subkulturi. Roman je postal knjižni fenomen desetletja, od izida so ga prodali v nakladi 20.000 izvodov, nastal je film in gledališka igra, avtor pa je kresovanje nadaljeval z Jugoslavijo, mojo deželo (kresnik 2013), letos izdani Figi pa tudi že napovedujejo ogenj na Rožniku.