Najti tisto, kar je po minulem tisočletju še ostalo

Gabriela Babnik piše o izjemno napisanem romanu, ki govori o daljni zgodovini, svetih vojnah in ljubezni

Objavljeno
08. oktober 2019 14.36
Posodobljeno
08. oktober 2019 14.36
Konec 19. stoletja v sinagogi v Kairu odkrijejo tisoč let stare dokumente, ki odstrejo skrivnost temačne francoske zgodovine. Sled vodi v čas »svetih vojn«, do mlade kristjanke, ki je za ljubezen do sina glavnega rabina Francije pripravljena žrtvovati vse. Foto Reuters
Gabriela Babnik
Gabriela Babnik
Kdor bi si jo rad predstavljal v njeni naravni podobi, naj pomisli na zgodnje Eve Lucasa Cranacha, o junakinji iz romana Tujka zapiše belgijski pisatelj Stefan Hertmans, ki je bolj znan po romanu Vojna in terpentin (2013). V tistem so njene svetlo modre oči še spuščene k tlom, toda ko jih privzdigne, vidi fanta južnjaškega videza, ki ji brezsramno vrača pogled. Od tu dalje se začne strastna ljubezenska zgodba.

Rekonstruiranje je od pisatelja zahtevalo precejšen trud. Roman je namreč pisal od leta 1994 do 2015. Snoval ga je na podlagi tisoč let starega hebrejskega dokumenta. Ta poroča o prepovedani ljubezni med judovskim mladeničem Davidom Todrosom in severnjakinjo Vigdis Adelais, preimenovano v Hamoutal, ki prihaja iz vplivne krščanske družine. Okrog leta 1090 se par odloči zbežati iz mesta Rouen v devetsto kilometrov oddaljeni Narbonne. Vesta, da ju skušajo izslediti vitezi. Njen oče, potomec vikinških bojevnikov, je namreč razpisal nagrado. Njega čaka smrtna kazen zaradi ugrabitve, njo življenje v samostanu ali celo grmada. A vseeno tvegata – ker je to zanju edina možna izbira.
 

Neobdelana zemlja


Pisatelj Stefan Hertmans (1951), sicer eden najvidnejših flamskih avtorjev, doma in v tujini nagrajevan pesnik, pisatelj in esejist z zavidljivim opusom ter predavatelj na najuglednejših evropskih univerzah, nam omogoči vpogled v svojo delavnico. Najprej ljubimcema skupaj, kasneje samo junakinji sledi skozi francoska mesta, od Rouena, Narbonna, Marseilla, do Sicilije in Egipta. Ko se znajde v prometnem zamašku na mostu čez Seno, zapiše: »Na ta jasen pomladni dan si skušam predstavljati, kako sta ta dva človeka, ki sta zbežala v največji tajnosti, prečkala to široko reko.«


ℹStefan Hertmans Tujka
prevod Staša Pavlović
Beletrina, 2019


Pisatelj bi torej rad našel, kar je po minulem tisočletju še ostalo. Pri tem mora prečrtavati, odvzemati, se vračati k bistvu: nobenega mostu, nobene avtoceste, nobene bencinske črpalke. Vse je treba pazljivo odstraniti in se kot arheolog prikopati do neobdelane zemlje. Nekateri bi to neobdelano zemljo radi poimenovali »zgodovinski roman«, toda razmerje med fakti in fikcijo so tako relativizirani, da bi o Tujki težko govorili kot o »čistem« zgodovinskem romanu.

Čeprav sta, vsaj v prvem delu knjige, v središču ljubimca, prek katerih popisuje odnos do religije tedanjega časa, se Hertmans vpne v pripoved kot priča in pripovedovalec. Očitno je, da opisovano obdobje doživlja izrazito intimno in da je izmenjevanje preteklosti s sedanjostjo edini možen način, kako poganjati časovni stroj naprej. Čista fikcija bi bila enodimenzionalna, z raziskovanjem je mogoče ustvariti večplastnost. Pisatelj torej predvsem ugiba. Pri tem je previden in nežen, predvsem kar zadeva opisovanje junakinje. Nanjo gleda s panoramske perspektive, vendar ji pusti, da izpolni svojo usodo. »Ker poznam njeno življenjsko zgodbo in tragični konec, se v meni zbudi želja, da bi jo posvaril pred vsem, kar jo čaka,« vzklikne.

Zgodba je torej nekakšna obsesija, tako za pisatelja kot njegovo junakinjo.


Daje nam slutiti, da se izrut iz današnjosti potaplja v svet severnjaške lepotice, ki se tako močno zaljubi, da obrne hrbet svojemu svetu. Pri tem je seveda ključno, da je Vigdis zaradi poroke z judovskim moškim za seboj pustila gotovost, bogastvo, ugled, prihodnost in dobro ime, še bolj pa, da se pisatelj prek spraševanja, kaj pomeni zamenjati identiteto, ozira v njeno prihodnost.
 

Prepričljiva freska


Vigdis je verjetno dvomila o Bogu iz svojega otroštva in o Bogu, ki ga je sprejela iz ljubezni. V iskanju jezika, prave identitete, Boga in tu, v zapolnjenih prazninah, poetičnih pasusih, v iskanju prostorov samoosmislitve, ki jih je ženska tedanjega časa, odrinjena iz javnega, lahko zapolnila, jo vidimo, kako postane zrela oseba. Seveda je v dotiku in pogledu, pa tudi v kasnejših združitvah ljubimcev, sredi travnikov in gozdov, nekaj romantičnega nadiha, projekcij današnjosti, toda zaradi odprtosti in vprašalne oblike pisatelj snuje fragmentarno teksturo, ki pa se razplete v prepričljivo fresko.

Zgodba je torej nekakšna obsesija, tako za pisatelja kot njegovo junakinjo. Vigdis sicer ne postane obsedena šele tedaj, ko se ji zgodi tisto najbolj tragično, izguba ljubljene osebe, temveč že mnogo prej. Pisatelj ji tudi ob Davidu išče prostor samosti, iz katerega se kasneje zaganja v svet.

Čeprav smo v enajstem stoletju, je jasno, da nekatere stvari ostajajo univerzalne, brezčasne. Ne samo ljubezen, ne samo narava, ne samo arhitektura, pač pa prepadi in celo sovraštvo med ljudmi. Ljudmi različnih ras, različnih veroizpovedi in svetovnih nazorov.

V romanu Tujka vidimo, kako zahodni svet okrog leta 1091 drsi katastrofi naproti. Opravka imamo s papežem Urbanom II., ki je s slavnim križarskim pohodom na Vzhod skušal obnoviti omajan ugled Cerkve na Zahodu. Briljantni strateg si je izmislil pojem svete vojne, s čimer je pretrgal sorazmeren mir med muslimani, kristjani in judi tako na Zahodu kot na Vzhodu. Pisatelj nekoliko hudomušno komentira, da bo »trajalo še nekaj let, preden bodo muslimani, iz jeze in ogorčenosti nad barbarskimi napadi na slavno Antiohijo, pričeli uporabljati svojo ustreznico: besedo džihad«.

Stefan Hertmans je eden najvidnejših flamskih avtorjev.
Čeprav smo v enajstem stoletju, so nekatere stvari univerzalne.
Roman je ljubezenska zgodba in literarizirana memoarska proza.


S tem aludira na neznosno lahkost pozabljanja. Jasno pa je tudi, da zgodovina ni sestavljena iz dobrega in zlega. Ker smo v območju literature, je naslednji prizor simptomatičen: ko po moriji vojaški poveljnik stopi iz razkošnega šotora in zahteva pojasnilo o bojih noč poprej, dobi nekaj zmedenih poročil o vaščanih, ki so skušali ubiti speče viteze. Od tu dalje začne pisatelj ambiciozneje graditi zgodovinsko fresko, predvsem pa toliko kot začutimo njegovo sapo na vratu junakinje. Sledi ji praktično v vsako zakotje in z njo v drugi polovici romana pristane celo v Kairu. »Onkrajni« svet predstavlja v vsej njegovi kompleksnosti, predvsem pa kot svet védenja. Kairo vidimo z očmi današnjosti in preteklosti, oba svetova pa povezujejo starodavni spisi, ki jih je bilo mogoče najti v tedanjih kulturnih in verskih središčih.
 

Literarizirana memoarska proza


V podajanju zgodovinskega reza evropske družbe, ki je zrasla iz smradu in krvi, je Hertmans sicer staromoden. S tem pa ni toliko mišljeno, da po vsej kalvariji junakinjo pošlje v vasico na jugu Francije, pač pa, da nam skozi fresko srednjeveškega vsakdanjika na srce polaga misel – obstajajo dokumenti, civilizacijski izsledki; s temi miselnimi orodji je mogoče oblikovati vrednote tudi današnje Evrope. Za Hamoutal ni ostal noben grob; ostala je samo zgodba o njenem življenju, opisana v razjedenih dokumentih v Kairu. Te so kasneje prenesli v Cambridge. Hertmansa, sicer profesorja umetnostne kritike na univerzi v Gentu, vidimo popotovati tja, kamor njegova Hamoutal ni nikoli odšla – v rokopisnem oddelku se s prstom dotika prastarega papirusa.

O Tujki bi bilo bolj kot o zgodovinskem romanu smiselno govoriti o žanrski fikciji, ki obnavlja kasnejšo in mnogo bolj znamenito prepovedano razmerje med Heloizo in Abelardom. Očitno je, da junake združuje tragična življenjska usoda, ki je posledica pahnjenosti v zgodovinsko dogajanje, toda Hertmansova pripoved je tako polna detajlov, da bolj spominja na literarizirano memoarsko prozo. V primerjavi z Vojno in terpentinom ima Tujka nekoliko drugačen odnos do opisovane teme; pisatelj z Vigdis in Davidom ni v družinskem razmerju, pač pa gre za fascinacijo; romana se je lotil, ker je želel napisati zgodovino vasice Monieux, in se na koncu osredotočil na življenje »izjemne« ženske. V Monieux sta se Vigdis in David zatekla pred besom njenega očeta, tam pa naj bi bil celo zaklad, ki so ga judje skrili pred križarskimi roparji.

Ne glede na to, kako roman opredelimo, kot memoarsko prozo, ljubezenski roman ali celo roman ceste, je tisto, kar združuje to naplavljajočo pripoved, nadrealistično podobje. Zaradi tega imamo občutek, da je roman nazoren, že filmičen, hkrati pa s tem učinkovito zariše junakinjino notranje življenje. Srednjeveška freska tako izpade kot kontrastna, živahna in preplavljena z barvami. Hertmans, ki se razdaja, je sicer na strani bukolike, ki ni naivna domačijskost.

Izmed vseh situacij, v katerih se znajde junakinja, je najbolj naravna tista, ko Hamoutal živi družinsko življenje z Davidom v francoski vasici. Ko se Hamoutal s starejšim sinom odpravi nabirat tartufe in se zazre v gromozanski oblak, »ki spominja na ostrigo, popkovinasto rožnate barve, globoko vijoličast, prepreden z žilami in votel«, vemo, da se je pisatelj s skrbno izdelanimi podrobnostmi, kjer pokaže svojo spretnost, pa tudi melanholijo, najbolj približal junakinji in da je izrisal dragocen portret ženske iz zgodnjega srednjega veka.