Največja težava je ugotoviti, kaj sploh napisati

Andreja Rozmana Rozo bi zelo veselilo srečati Primičevo Julijo, da bi izvedel, kako je vse skupaj doživela ona
Objavljeno
12. marec 2019 14.40
Posodobljeno
12. marec 2019 14.40
Andrej Rozman Roza je lansko Cankarjevo leto je zaznamoval s sodelovanjem v projektu Cankar v stripu: z Damijanom Stepančičem sta ustvarila strip Hlapci. Foto Jože Suhadolnik
Andrej Rozman Roza ta hip čaka na prestavljeno premiero svoje epizodne drame v verzih po motivih prvenca Bertolta Brechta Baal. Soustanovitelj Pocestnega gledališča Predrazpadom in človek, ki si je pred davnimi časi zamislil Impro ligo, da bi skupina Ana Monro imela kje tekmovati, je letošnje Vodnikovo leto v Vodnikovi domačiji skupaj z igralko Alenko Tetičkovič začel z »grozljivo komedijo s pesmijo in plesom« z naslovom Ljubljanski vodnik našel Vodnika. Lansko Cankarjevo leto je zaznamoval s sodelovanjem v projektu Cankar v stripu: z Damijanom Stepančičem sta ustvarila strip Hlapci – ko angeli omagajo, kar mu je prineslo avdienco pri predsedniku države, ki je ustvarjalce odlikoval z jabolkom navdiha. Roza je tudi ustanovitelj »zaničniške verske skupnosti«, ki prireja odmaševanja, na katerih krepi upanje na ničodstotni davek na knjige, a tudi na ničodstotno revščino in ničodstotno onesnaževanje okolja.

 

Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?


Moja prva prebrana knjiga je bila Ognjeni krst Gregca Petelinčka. A dokler nisem prišel do Pike Nogavičke in Preusslerjeve Male čarovnice, mi je bilo branje bolj v muko kot veselje.
 

Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?


Ne najboljših, ponavadi med tri in štiri, ker mi je skoraj zmeraj zmanjkalo časa in navdiha in sem bil pri teh spisih zelo nesproščen. Veliko več veselja sem imel s slovnico in literarno zgodovino.
 

Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste pisatelj.


Že pri osmih letih sem si želel postati pesnik in si potem prizadeval v tej smeri vse do dvaindvajsetega leta, ko sem čez poezijo naredil križ in se začel ukvarjati z gledališčem, za katero sem potem pisal povsem drugačne pesmi, in te so potem pristale v mojih prvih zbirkah.
 

Imate kakšne ustvarjalne rituale?


Nobenih. Bistvena je želja, da nekaj napišem, in to, da si za pisanje lahko vzamem ves potrebni čas.


Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?


Največ težav imam s tem, da ugotovim, kaj sploh hočem napisati.
 

Katere knjige nikoli niste mogli prebrati do konca?


Vse več jih je in večinoma tega niso krive one, ampak neskončnost vsega, kar mi je na voljo, in omejenost časa, ki ga imam za uresničitev svoje volje.
 

Kako izberete imena svojim likom?


Pri literaturi za otroke sem zmeraj izbiral imena, ki me niso spominjala na nobeno osebo iz realnega sveta. Sicer pa se zmeraj potrudim poiskati taka, ki mi čim bolje predstavljajo like.
 

Knjiga, ki vas je spravila v jok?


Sem slab bralec in ne spomnim se knjige, ki bi me spravila v jok. To pri meni uspeva predvsem dokumentarnim posnetkom na internetnih portalih.
 

Kolikokrat so vam zavrnili rokopis in s kakšnimi utemeljitvami?


Enkrat čisto na začetku mi je pesmi zavrnil urednik na Radiu Študent z obrazložitvijo, da bom moral še veliko prebrati, če bom hotel pisati dobre pesmi. Od takrat se mi to dogaja zelo redko in predvsem tako, da po pogovoru z urednikom pri tekstih za otroke kdaj kaj popravim. Pa pri Cicibanu so mi nekoč zavrnili zgodbo, v kateri medved ukrade gorskemu kolesarju kolo, češ da ni primerna, a je bila tudi sicer slabo napisana, čez leta sem jo popravil in so jo potem objavili. Tako da bi lahko rekel, da je zame to, da mi kdaj kaj zavrnejo, bolj sreča kot težava.
 

Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?


Zelo bi me veselilo srečati Primičevo Julijo, da izvem, kako je vse skupaj doživela ona. Ali pa Bedanca, saj sem slišal, da ga je Vandot obtožil po krivem in je tisto dekletce v resnici ugrabil Kosobrin.


Najbolj zanimiv odziv bralcev na vaše knjige?


Velikokrat sem presenečen, ko bralci razumejo kakšno mojo pesem zelo drugače, kot jo razumem sam. Recimo dve mladoletnici sta mi nekoč po nastopu na šoli prišli povedat, da jima je zelo všeč moja pesem Urška, ker se tudi onidve radi vozita z motorji, pri čemer moja Urška s svojim motoristom zgreši most in konča v reki.
 

V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Večkrat plačate zamudnino?


Živim blizu knjižnice, in če je treba, izposojene knjige pravočasno podaljšam, tako da zelo redko plačam zamudnino.


Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?


Mislim, da je problem vseh knjig, ki bi jih še rad napisal, zgolj v času, ki ga za to potrebujem.