»Naključja so instrumenti usode. To je moje spoznanje«

Ob jubileju, osemdeset let je Marjan Tomšič praznoval prejšnji teden, sta izšla ponatisa romanov Šavrinke in Óštrigéca.

Objavljeno
13. avgust 2019 15.05
Posodobljeno
13. avgust 2019 15.05
Marjan Tomšič je literarno oživil dve težki obdobji istrske zgodovine, življenje šavrink in aleksandrink. Foto Silva Karim
Od osemdesetih let življenja je pisatelj Marjan Tomšič, rojen v Račah pri Mariboru, v slovenski Istri kot »forešt« preživel več kot polovico stoletja. Ponatisa ob jubileju potrjujeta, da je ­Istri, ki ga je velikodušno sprejela, on pa jo je vzel za svojo, s tako imenovanim istrskim ciklom, ­romani, pesniškimi zbirkami, novelami in pripovedmi, mladinskimi in dramskimi deli, med katerimi Šavrinke predstavljajo vrh ustvarjanja, veliko vrnil.

Tomšičeve Šavrinke iz leta 1986 (izdala jih je založba Kmečki glas, ponatis je izšel 1991.) veljajo za avtorjevo osrednje delo, prišlekov poklon slovenskim Istrankam, ki so v času velike gospodarske krize pred drugo svetovno vojno preživ­ljale družine s prodajo kmečkih izdelkov, zlasti jajc, v Trstu, je odmaknjen in vase zaprt svet Istre in Šavrinije postavil na literarni zem­ljevid Slovenije.

Zamolčana in skoraj pozabljena istrska kultura se v tokratni izdaji romana v programu založbe Beletrina razpira v pristnem, domačem dialektu slovenske in hrvaške Istre, začinjenem z arhaičnimi elementi, kar daje njegovim Šavrinkam posebno vrednost. Za nov lektorski pregled romana je poskrbela istrska pesnica in slovenistka Alferija Bržan, ki je dodala obsežen slovarček ­narečnih besed.

V zbirki Mladinske knjige Kondor je ob jubileju izšel roman Óštrigéca iz leta 1991, ki velja za enega od jezikovno najbogatejših in najbolj izbrušenih slovenskih romanov zadnjih tridesetih let, pisatelj pa je zanj leta 1992 dobil nagrado Prešernovega sklada.

image
Roman Šavrinke je poklon vsem močnim ženskam, ki so se morale prilagoditi težkim razmeram in dostojanstveno preživeti.   
image
Roman Óštrigéca velja za enega od jezikovno najbolj izbrušenih slovenskih romanov zadnjih ­tridesetih let.



Spletni biografski leksikon primorci.si daje verjetno najboljši vpogled v pisateljevo biografijo: osnovno šolo je obiskoval v Račah in Slivnici, gimnazijo v Mariboru. Med letoma 1958 in 1961 je študiral slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti, iz protesta proti krivični odstranitvi svojega profesorja Antona Slodnjaka je izstopil iz Zveze komunistov  in zato izgubil štipendijo ter stanovanje v študentskem domu, prekinil študij in poiskal priložnostne zaposlitve. Zaposlil se je kot učitelj slovenščine na osnovni šoli Grahovo pri
image
Marjan Tomšič Foto Osebni Arhiv
Cerknici, po treh letih se je vrnil v Ljubljano, a kot »politično sumljiv« ni dobil zaposlitve. Po vrnitvi od vojakov se je leta 1968 zaposlil v slovenski Istri ter več let poučeval na osnovnih šolah v Marezigah in Gračišču, kjer je z učenci zapisoval istrske »povedke«, pod njegovim mentorstvom sta izhajala šolska lista Varda in Bekači. Kot časnikar in novinar je delal tudi na Radiu Koper ter pri časopisnih hišah Primorske novice in Delo. Od leta 1986 ima status samostojnega kulturnega delavca. Pisatelj živi in ustvarja v istrskih Gučah pri ­Vanganelu.

Tomšič je tudi avtor odmevne, več kot petstokrat izvedene monokomedije Bužec on, bušca jaz, ki jo izvaja igralka Saša Pavček. Med finalisti Delove nagrade za roman leta kresnik je bil leta 1992 z romanom Óštrigéca in leta 1994 z Zrnom od frmentona, med deseterico se je uvrstil še leta 2003 z romanom Grenko morje.

Doslej je objavil enajst romanov, osem zbirk novel in črtic ter osem mladinskih del, napisal dvanajst dramskih tekstov, na radijskih valovih je bilo predvajanih devetnajst njegovih radijskih iger, humoresk in satir. Literarno je oživil dve težki obdobji istrske zgodovine, življenje šavrink in aleksandrink, pri katerih najdemo skupni imenovalec v ženskah in dekletih, ki so se bile prisiljene odpraviti po svetu, bodisi iz eksistenčne nuje, nekatere je gnala tudi želja po novih doživetjih.

image
»Vse, kar sem med Istrani kadarkoli slišal, videl in doživel, ali pa celo sanjal, se je začelo nezadržno in z vso močjo spreminjati v literaturo.« Foto Silva Karim
Na pobudo Marjana Tomšiča občine Koper, Izola in Piran za posebne dosežke pri oblikovanju kulturne podobe slovenske Istre podeljujejo Kocjančičevo nagrado, poimenovano po istrskem čedermacu, duhovniku Alojzu Kocjančiču. Ko je Tomšič leta 1992 prejel nagrado Prešernovega sklada, se je v korist sklada za novo nagrado odrekel občinskemu priznanju. Tomšič je tudi avtor predgovora v knjigi Šavrinka, monografiji, ki sta jo predlanskim uredili vodja koprske knjigarne in založbe Libris Ingrid Celestina ter dialektologinja Suzana Todorović.

Roman Šavrinke je poklon vsem močnim in nepopustljivim ženskam, kakršne so bile šavrinke, ki so se morale prilagoditi težkim razmeram in dostojanstveno preživeti. O tem, kaj ga je pri teh preprostih ženskah, ki so brez pomisleka vzele vajeti v svoje roke za preživetje družine, tako prevzelo, da so postale junakinje njegovega osrednjega romana, je avtor takole povedal na eni od predstavitev ponatisa Šavrink: »Ko so bile utrujene, so pele. Ko niso mogle več peti, so na osličku zaspale. Ko se je ustavil, so se zbudile – bile so doma. Pri teh izjemnih ženskah me je zmeraj najbolj fascinirala njihova neverjetna energija. Nikoli niso imele občutka, da se mučijo. Kar naprej je bilo v njih neko veselje, radost, svetloba. Danes se pritožujemo, one pa se niso.«

V pogovoru za revijo Sodobnost je Tomšič pred dvema desetletjema povedal: »O Istri in Istranih sem začel pisati šele takrat, ko sem prišel v Gračišče, torej leta 1980. Dva človeka sta bila odločilna za to pisanje: Emil Zonta, Istran iz Svetega Duha pri Buzetu, in Marija Franca, Gračiščanka in šavrinka, pri kateri sem živel vrsto let. Šele ob njiju so zgodbe mnogih Istranov zaživele v meni s takšno močjo, da so same po sebi zahtevale pisno uresničitev. To se je začelo dogajati na čuden, rekel bi kar skrivnosten način. Vse, kar sem med Istrani kadarkoli slišal, videl in doživel, ali pa celo sanjal, se je začelo nezadržno in z vso močjo spreminjati v literaturo.«

Še natančneje je spodbudo razložil v spremnem besedilu k zdajšnjemu ponatisu Šavrink: »Malo pred polnočjo sva z Marijo odhajala od Urše Udovič. Pospremila naju je do ceste in tam, v svetlobi vogalne svetilke, me je milo prosila: Marjan, pomagajte nam! In videl sem, da ji po licih tečejo solze.« Vesna Mikolič v spremni besedi, po tistem, ko analizira vse vidike Tomšičeve pisave in ustvarjalnega naboja, s katerim je prelil na papir svet istrskih protagonistov, sprašuje: »Šavrinska ženska je stalnost v gibanju in stalno gibanje; to je skrb zase in za drugega, pomirjenost in hkratna razprtost, ustaljenost in nenehno potovanje. So dobre, pristne in samostojne potovke šavrinke lahko naša današnja vizija?«


                                                                   ***
 

Gospod Tomšič, že dolgo ste ­naturalizirani istrski 'forešt'. Kako zdaj čutite Istro in kako Štajersko, od koder ste prišli?

Tu, v obmorskem svetu, živim že dvainpetdeset let, pol stoletja. Na Štajersko, torej v moje kraje, hodim vedno redkeje. Istra se je naselila v vse moje celice in ne bi mogel več živeti brez vonja po morju. Sem kot rastlina, ki se je dolgo prilagajala, in zdaj je tu doma. V sanjah se včasih vrnem v Rače, ampak ta vas ni iz tega časa; znajdem se v naselju, kakršno je bilo pred stoletji. Diši po senu, hlevih, hlevskem gnoju, po žitu … in poti so prašne, a pod boso nogo tako ljubeče tople. To je ta moja rojstna vas.

 

Slovite kot tisti, ki je s svojimi deli razkril neznani obraz slovenske Istre. V zdajšnjem ponatisu Šavrink pišete o nastanku dela, o prošnji, ki vas je spodbudila k pisanju, pri katerem ste uporabili tako ljudsko izročilo kot različna pričevanja. Najbrž to ni bila zavestna odločitev?

Res, ni bila zavestna odločitev. Ko sem se odločil, da bom šel učit v Gračišče, sem vedel, da bom pisal, nisem pa vedel, o čem. V mislih sem imel sanjsko in psevdoznanstveno fantastiko. Naključja so instrumenti usode. To je moje spoznanje. Vsega je krivo hrepenenje, ki me je vleklo v Gračišče. Nikamor drugam. Le v to vas!

 

O času sredi sedemdesetih ste v nekem intervjuju rekli, da vas je zanimala znanstvena fantastika bolj sanjske vrste, psihofantastika. Vas še?

Še vedno. Že davno sem spoznal, da mi, ki nismo znanstveniki, lahko pišemo prepričljivo le sanjsko fantastiko. Vendar smo v tej zvrsti pisanja bolj pristni, izvirni, imamo globlje uvide, smo bolj svobodni in bolj koristimo tistim, ki iščejo nove ideje – kot pa pisatelji, ki so, recimo, doktorji fizike, kemije, matematike … Kje so se prvič pojavili laserski žarki? Prvo potovanje na Luno? Prva dematerializacija in ponovna inkarnacija? In kje nenaden prehod celotne družbe skupaj z rodnim planetom v čas pred vsemi časi?
 

Po izidu knjige novel Južni veter ste povedali, da vam ta literarna zvrst bolj leži. Kje ste raje, v romanu oziroma noveli ali kratki zgodbi?

Odvisno od snovi, tematike. Recimo kuga v Istri vsekakor zahteva roman, tako tudi boji Histrov z Rimljani. Osebne zgodbe vseh časov pa bi se pri meni realizirale kot kratke zgodbe oziroma novele.