Naključje je veličasten knjižničar

Alberto Manguel: »Kakšno darilo usode: lahko sem bil priča branju enega od največjih bralcev dvajsetega stoletja!«

Objavljeno
16. februar 2019 12.20
Posodobljeno
16. februar 2019 12.20
Kraljica južnoameriških knjigarn El Ateneo na buenosaireški aveniji Santa Fe, urejena v nekdanjem gledališču Teatro Gran Splendid, velja za najlepšo v mestu Jorgeja Luisa Borgesa, Julia Cortázarja, Manuela Puiga in gosta Fabule Alberta Manguela. Foto Reuters
Buenos Aires leta 1964. Slepi pisatelj je šestnajstletniku v knjigarni Pygmalion na aveniji Corrientes, aveniji knjigarn, tanga in gledališč, ponudil delo: postane naj njegov bralec. Pisatelj je bil Jorge Luis Borges, eno od najpomembnejših imen v zgodovini svetovne književnosti, mladi bralec Alberto Manguel, gost ­letošnje Fabule.

Manguel je o bralnih letih napisal spomine, za knjigo Z Borgesom je leta 2003 prejel nagrado prix du livre en Poitou-Charentes, zdaj jo – kot tretjo njegovo – dobivamo v slovenskem prevodu. Delo argentinsko-kanadskega antologista, prevajalca, esejista, pisatelja, bibliofila in direktorja argentinske nacionalne knjižnice (to je bil v svojem času seveda tudi enigmatični Borges) je prevedla Janina Kos.

Manguel se je rodil v Buenos Airesu leta 1948, vendar je odraščal v Tel Avivu, kjer je bil njegov oče prvi argentinski veleposlanik v Izraelu. Pri sedmih so se vrnili v Argentino, tako da je angleščini in nemščini, ki jo je govoril z varuško, dodal španščino. Obiskoval je Colegio Nacional de Buenos Aires, ki mu je s fakultetnimi profesorji dal toliko znanja, da formalnega univerzitetnega šolanja, ki ga je le začel na buenosaireški univerzi, ni nikdar pogrešal.
Manguel: Če imaš knjižnico s petintrideset tisoč knjigami, je nemara več kot očitno, da vseh ne boš zmogel prebrati.

Še pred nastopom strahot vojaške hunte je odšel v Evropo, pri preživljanju s pisanjem mu je med drugimi pomagal Julio Cortázar. Nekaj časa je živel v Franciji, kjer je bil recenzent in svetovalec za založbo Gallimard, v Londonu je izdeloval hipijevske pasove, v Italiji je bil urednik v založniški hiši Franco Maria Ricci, odneslo ga je tudi na Tahiti, kjer je dobil delo kot urednik turističnih vodnikov v založbi Les Éditions du Pacifique, vmes je v Buenos Airesu dobil nagrado premio La Nación za zbirko kratkih zgodb.

Po nasvetu Margaret Atwood se je na začetku osemdesetih preselil v Kanado in leta 1984 postal kanadski državljan. V Torontu so odraščali trije njegovi otroci iz zakona s Pauline Ann Brewer.

Po ločitvi se je z novim partnerjem Craigom Stephensonom leta 2000 preselil v Francijo, kjer je v regiji Poitou-Charentes kupil in za bivanje preuredil prezbiterij srednjeveške cerkve, v zapuščenem skednju pa uredil knjižnico za skoraj štirideset tisoč knjig. Pred štirimi leti se je par preselil v New York.

V Slovenijo Manguel ne bo prišel prvič, leta 2011 se je udeležil vileniškega festivala in na okrogli mizi Srednjeevropske pobude s sogovorniki pretresal vprašanja o načinih branja ter vlogi živega branja nekoč in danes.

image
»Moč meča traja le toliko časa, dokler je roka, ki ga drži, živa,« pravi Alberto Manguel. Foto Jure Eržen
Svetovno slavo so mu prinesla dela Zgodovina branja, Knjižnica ponoči (obe je prevedla Nada Grošelj, Cankarjeva založba ju je izdala leta 2012 in 2011) in Slovar izmišljenih krajev, nič manj tudi antologija kratke proze latinskoameriških pisateljic, antologija erotične kratke proze, antologija gejevskega zgodbarstva, antologija božičnih zgodb, več knjig esejistike in dva romana. V intervjujih rad ponavlja, da se ne dojema kot pisatelja, ampak da je predvsem bralec – prav to je o sebi rad pravil tudi Borges.
 

Gospod Manguel, med vašim nastopom v Ljubljani bomo dobili v roke slovenski prevod vašega spominskega dela Z Borgesom, na policah pa že imamo Knjižnico ponoči in Zgodovino branja. Katero od teh treh knjig bi priporočili v branje bralcu, ki vas še ne pozna?


Mislim, da je Z Borgesom najbolj osebna, saj je to spominsko pisanje, nekakšna nostalgija starega človeka, spominjajočega se adolescenta, ki je spoznal velikega slepega pisatelja. Pa vendar je Zgodovina branja knjiga, ki mi je prinesla veliko večje občinstvo, saj morda med prvimi poskuša utemeljiti vodilno vlogo bralcev v literarnem dejanju.
 

Najbrž so vam to vprašanje postavili neštetokrat: v kakšnem spominu ste ohranili dan, ko je v knjigarno Pygmalion v Buenos Airesu, kjer ste delali po pouku, prišel Borges? Nekaj let ste bili Borgesove oči.


image
Jorge Luis Borges (1899-1986) Foto Wikipedija
Borges je bil eden od številnih pisateljskih obiskovalcev te knjigarne. Lastnica, gospa Lili Lebach, je bila izredno kultivirana srednjeevropska dama, v tridesetih letih prejšnjega stoletja je na primer založila in izdala Novelo o šahu Stefana Zweiga, Schachnovelle v nemščini, v Argentini. Zaposlene v knjigarni je spodbujala, da s strankami čim več kramljamo, in spomnim se, da me je Borges zapletel v pogovor o Kiplingu, čigar knjig – razen Knjige o džungli – takrat še nisem poznal. Zdelo se mi je naravno, ko me je prosil, če lahko pridem k njemu domov in mu berem.

Takrat se nisem zavedal, kakšno darilo mi je priskrbela usoda: lahko sem bil priča branju enega od največjih bralcev dvajsetega stoletja. Borges je vse, kar sem prebral, običajno glasno komentiral samemu sebi … jaz pa seveda tega nisem mogel preslišati. Leta z Borgesom so bila zame izjemna bralska izkušnja tako po umetnosti branja kot po poznavanju književnosti nasploh.
 

Je Borges vplival tudi na slog vašega pisanja?


Borges je vplival na vsakogar, celo na tiste, ki niso brali njegovih del, saj je enostavno spremenil način pristopanja k literaturi. Z zgodbami, kakršna je Pierre Menard, avtor Don Kihota, je Borges spremenil našo percepcijo tega, kaj določa naravo literarnega besedila. Mislim si, da takrat, ko sem utrujen ali me premaguje lenobnost, pišem zelo slabo imitiranega Borgesa, sicer pa se moram res potruditi, da me ne premamita sirenska moč njegovega sloga in glasu.
 

Prebral sem, da je vaša domača knjižnica precej velika – če lahko 'precej velika' spodobno označi več kot trideset tisoč knjig. Dovolite vprašanje: kakšna je vaša interpretacija japonskega izraza cundoku, ki označuje strast po kopičenju še neprebranih knjig?


image
Pred Fabulo dobivamo nov prevod ALberta Manguela, spominsko knjigo Z Borgesom. Foto Beletrina
To je ena od norosti, zaradi katerih so humanisti brali levite knjigožerom, knjižnim moljem: neskončno grmadenje knjig, ne da bi jih prebrali. A če imaš knjižnico s petintrideset tisoč knjigami, je nemara več kot očitno, da vseh ne boš zmogel prebrati. Trdno pa verjamem, da je že prisotnost takega števila knjig na enem mestu nekako poučna. Kot olajševalno okoliščino lahko dodam, da sem odprl in polistal po vsaki knjigi, ki je prišla v mojo knjižnico, tako da imam vsaj površno vedenje o njeni vsebini. Nikdar ne morete vedeti, kdaj se bo pred vami odprla knjiga z besedilom, ki ga potrebujete. Naključje je veličasten knjižničar.

image
REUTERS Kraljica južnoameriških knjigarn El Ateneo na buenosaireški aveniji Santa Fe, urejena v nekdanjem gledališču Teatro Gran Splendid, velja za najlepšo v mestu Jorgeja Luisa Borgesa, Julia Cortázarja, Manuela Puiga in gosta letošnje Fabule Alberta Manguela. Foto Reuters

 

Palestinskega pesnika iz Savdske Arabije Ašrafa Fajada so zaradi knjige pesmi obsodili na smrt, še danes ždi v ječi. Bili ste med uglednimi pisatelji, ki so zahtevali njegovo izpustitev, poleg vas so pobudo pred tremi leti podprli Herta Müller, Elfriede Jelinek, Orhan Pamuk, Martin Amis, Noam Chomsky, Elif Shafak, Irvine Welsh, Dubravka Ugrešić, od slovenskih Slavoj Žižek, Aleš Debeljak in Aleš Šteger. V tem primeru je bila moč meča žal silnejša od moči besede.


Ne, meč ne more biti močnejši od besede: moč meča traja le toliko časa, dokler je roka, ki ga drži, živa, a vemo, da bo enkrat strohnela. Beseda pa traja večno, vsaka generacija bralcev ji daje posebno vrsto nesmrtnosti, spomin pa učinkuje kot rešitelj mnogih obsojanih besedil.
 

Pet, šest let bo od tega, ko ste na svetovnem literarnem festivalu pred začetkom londonskega knjižnega sejma z Danielom Pennacom razpravljali o bralčevih pravicah. Se strinjate z njim?


Pennac je na začetku devetdesetih let v knjigi Comme un roman naštel naslednje pravice bralcev:

1. da ne beremo,
2. da preskakujemo strani,
3. da knjige ne preberemo do konca,
4. da knjigo ponovno beremo,
5. da beremo karkoli,
6. da beremo zaradi užitka,
7. da beremo kjerkoli,
8. da knjige prelistavamo,
9. da beremo na glas,
10. da o prebranem molčimo.


Z vsemi točkami njegovega manifesta se strinjam.
 

Pred leti sem v londonski knjigarni Foyles kupil knjigo. Na ovitku je pisalo, da zgodba o odkritju 'amor veneris' spada v ris Alkimista, Imena rože in Parfuma. Zgodbo Federica Andahazija o odkritju klitorisa sem prebral z užitkom … v vašem prevodu za izdajo založbe Doubleday. Kako ste jo našli?


Večina pisateljev ne more živeti od pisanja, zato so se prisiljeni posvetiti še poučevanju, pisanju kritik, prevajanju … Prevedel sem okrog ducat knjig, a tega več ne počnem, odkril sem, da prevesti knjigo zahteva prav toliko truda kot napisati svojo.