Tone Partljič je v sredo praznoval osemdeset let. Pisatelj, dramatik komediograf, scenarist, režiser, avtor radijskih in televizijskih iger, avtor več mladinskih del, nekdaj tudi učitelj, politik, umetniški vodja MGL in SNG Drama Ljubljana, je za svoj literarni opus prejel Prešernovo nagrado, Glazerjevo nagrado mesta Maribor za življenjsko delo na področju kulture, Grumovo in Levstikovo nagrado. Piše, še zmeraj piše.
Gospod Partljič, roman Pesnica je žirija uvrstila med deseterico za kresnika, kar samo po sebi govori o imenitnem literarnem naboju vašega pisanja, ki je v zadnjem desetletju predvsem prozno. Kaj pišete?
Res pišem knjigo novel o ljudeh na majhnem otoku. Trideset let si nisem upal. Zdaj poskušam, a raje ne bom rekel nič več, zelo sem negotov. Malo spodbude mi daje urednik in prijatelj Mitja Čander.
Sicer pa mi kar tu dovolite nekaj za pisatelje tako značilnega 'jamranja'. Kot pravite, zdaj pišem predvsem prozo … V petih letih vsaj tri obsežne knjige:
Sebastjan in most, Ljudje iz Maribora, Pesnica … A ljudje me ustavljajo na cesti in mi zvečine prijateljsko 'očitajo', zakaj sem nehal pisati, ker bi spet radi gledali kakega
Kulaka. Ker se nočem zameriti, jim ne 'očitam', da jaz pišem, oni pa ne berejo, ampak samo gledajo televizijo. Nekaj jih vendar bere.
»Ljudje me ustavljajo na cesti in mi zvečine prijateljsko 'očitajo', zakaj sem nehal pisati, ker bi spet radi gledali kakega Kulaka. Ker se nočem zameriti, jim ne 'očitam', da jaz pišem, oni pa ne berejo, ampak samo gledajo televizijo. Nekaj jih vendar bere.«
Ko sem se pred leti pogovarjal z Ervinom Fritzem, je navrgel pomisel, da se slovenski dramatiki v času, ko so režiserji prevzeli primat v gledališču, ne godi najbolje. Je pa morda malce nostalgično dodal, da so Filipič, Grün, Štih ali Partljič vedeli za usodno vez med nacionalnim gledališčem in nacionalno dramatiko. Kaj torej spregledujemo?
Ob trenutni modi in debatah o 'postliterarnem' in 'neliterarnem' gledališču razumem, da se zvečine ne išče literarnih avtorjev, dramatikov, ampak vizualno, plesno, glasbeno, projektno nadarjene režiserje in teater, ki je bolj 'agresiven' in 'divji' za čutila, šoke, politična sporočila, senzacijo, kot za pamet in čustva … Zato odgovorni v gledališčih manj berejo in sploh sami ne iščejo nebodigatreba dramatikov, predvsem pa nevljudno avtorjem niti ne odgovarjajo …
Toda evropsko gledališče je za razliko od azijskega nastalo iz besedila in ga prenašalo iz roda v rod … Kako bi sicer
Antigona, Oresteja,
Ojdip, Hamlet in
Sen kresne noči prišli do nas? Naj delajo režiserji z njimi, kar mislijo, da je prav, a Medeje in Leari so do nas prišli kot dramska literatura … Če vse to spreminjaš in se poigravaš, posodabljaš, negiraš, te mora biti vsaj toliko v hlačah, kot je bilo Sofoklesa ali Shakespeara.
Kako gledate na gledališko repertoarno politiko zadnjih let? Kaj pogrešate, se vam kaj zdi odveč? Boste zavzdihnili, da je premalo komedije?
Da, je premalo komedije, zlasti slovenske … Saj me včasih kaka neinstitucionalna skupina povabi, naj napišem komedijo zanje, ki pa naj ima
Matička, Narodov blagor.
Pred desetletjem in pol ste pomagali urediti zbornik o slovenskem smehu na podlagi literarnega izročila. Zagotovo ste pravi naslov za odgovor na vprašanje, kakšen tip humorja je slovenski.
Slovenski humor mora biti kulturen, zadržan, celo malo žalosten, vsaj toliko kot Ježkov, ne sme žaliti nacionalnih, verskih, domovinskih, materinskih, pogrebnih, vzgojnih, partizanskih, domobranskih, demokratičnih in predvsem ne vladnih tabujev. Naša sedanjost je nehumoristična, je zategnjena, maščevalna, preveč napeta …
Noben politik na primer ni zabaven in duhovit. Če bi bil kulturni minister, bi ustanovil Slovensko narodno gledališče Komedija, kakor imamo SNG Drama. Toda kaj sploh danes pomeni slovensko narodno gledališče … slovenski filozofi so večkrat zapisali, da je 'konec naroda', da naj bomo srečni, ker imamo nacijo. Zame prevelika učenost!
Še enkrat, a ne po nemarnem, omenjam Ervina Fritza, v pogovoru za Delo je navedel pokojnega novinarskega kolega Petra Kolška, ki mu je razgledovanje po slovenskem humorju in satiri prineslo jasno in kratko ugotovitev: Največji živeči slovenski satirik je Tone Partljič. Se strinjate brez preostanka?
O, strinjam se, da se to dobro bere. A dragi Ervin in dragi Peter, ki ga tako zelo pogrešamo, sta moja prijatelja! Ampak malo mi je zrasel špeh od nečimrnosti, ko mi je več kot sto ljudi čestitalo ob osemdesetletnici, torej mojem 'slovesu od mladosti', in skoraj vsi so omenjali, da me imajo radi zaradi komedij … Sicer pa se že deset let mučim z novo satirično komedijo, upam, da jo bom v sedanjih zrelih letih znal napisati, navsezadnje se spomnim mame, ki mi je med odraščanjem govorila: 'Bolj si star, bolj si nor!' Upam, da sem dovolj!
Glede 'preostanka': je preostanek, imenuje se Vinko Möderndorfer.
»Pisatelji hodijo po samotnih potih, politiki pa korakajo v četah in paradah …«
Kaj ste videli lani jeseni v predstavi Mostovi in bogovi, katere besedilo je na podlagi vaše proze komponiral Nejc Gazvoda? Dramo Moj ata, socialistični kulak ste sami izpisali kot scenarij za Klopčičev film, pri Karolini Žašler ste šli po nasprotni poti, tokrat pa ste morali le čakati na rezultat.
Moral je priti Makedonec Popovski za direktorja Drame, da so se v domačem Mariboru spomnili, da imajo še živega komediografa. Nekdo mi je rekel, da je prejšnjo umetniško vodjo Drame streslo, če je slišala priimek Partljič. Pa sta bila to Čander in pokojni Caffe Teater, ki sta za EPK naročila komedijo za 'dva', a se mi je posrečila. To je bila igra
Aldo in Micika, ki je uspela, režiral jo je Vinko Möderndorfer, igrala pa moja Mojca in Renato Jenček. Sicer pa obstaja dramska skupina v Senovem, ki igra 'samo' Partljiča.
Aco Popovski in Nejc Gazvoda tudi nista izbrala komedije, ampak roman
Sebastjan in most, a naredila z igralci in scenografom ter filmarjem zares nadpovprečno uprizoritev. Klobuk dol! Bil sem le na prvi razčlembeni vaji in na tiskovni konferenci, nisem šel na nobeno vajo. Zato sem nestrpno čakal na rezultat. Malodane so mi na premieri prišle solze v oči … (Ženi pa kajpada so.)
V sredo, na vaš osemdeseti rojstni dan, je v Večeru Vinko Möderndorfer zelo jasno zapisal: Tone Partljič ni pozabil, kaj je družbeno poslanstvo in dolžnost pisatelja. Mnogi slovenski pisatelji so to pozabili. Kakšno je vaše stališče do angažiranosti? Pisatelji, vemo, na to vprašanje odgovarjajo zelo različno. Vi ste nastopali že v velikokrat prepovedani Tribuni, za nekaj časa vas je zaneslo tudi v politiko ...
Politika in literatura sta v Sloveniji velikokrat korakali z roko v roki. V časih 'osvobajanja' od Jugoslavije, ki so se začeli v osemdesetih letih, sem se malo oženil tudi s politiko, čeprav nisem prilezel do naziva disident … Zdaj vem, da taki zakoni niso srečni in da prihaja do ločitev, kar so skusili večji od mene … Cankar, Voranc, Kocbek, Kosmač … Predvsem mora biti literat ustvarjalen, politik pa bi moral biti 'poslušen'. Pisatelji hodijo po samotnih potih, politiki pa korakajo v četah in paradah …
Vendar mislim, da tudi pisatelji – ki so se večkrat politično motili – morajo ljudi – in politiki so hočeš nočeš ljudje – predvsem poskušati razumeti in šele potem obsojati. Književnost je od Sofoklesa, Shakespeara, Brechta, Sartra … angažirana. Cankar je rekel, da umetnik, ki se prilagodi, ni več umetnik. V zadnjem času sem v Mariboru rekel, da se ne bom prilagodil 'Kanglerjevemu' Mariboru, čeprav je vmes tudi kaj dobrega postoril. Književnost ima pač svojo etično zvezdo severnico.
Kot predsednik Društva slovenskih pisateljev ste podprli zamisel Vena Tauferja, da bi iz lokalne sežanske prireditve naredili velik mednarodni festival, Vilenico. Kaj vas je navdušilo? Vidite kje podoben potencial?
Eno leto pred Venom sem bil kot predsednik na 'lokalni'
Vilenici in na občini Sežana. Z menoj je bil Marjan Rožanc. Naslednje leto je šel Veno, ko se je vrnil, je prišel z utopično in veleobsežno idejo –
Srednjeevropska primorska Vilenica. Bil sem zelo jezen, zakaj se nisem jaz tega spomnil. Seveda mi dovolite nekaj 'napuha'. Veno, velik pesnik in humanist, je upravičeno s kolegi s Krasa oče
Vilenice. A seveda ni maral partije, forumov, financarjev … Tja je kajpak poslal mene. Njemu se je to zdela samo praktikalija … Na srečo smo 'zrihtali' denar … Za kazen je Veno zdaj tast moje hčere. (Resnici na ljubo moram reči, da sta bila takrat državna sekretarja za kulturo Matjaž Kmecl in Vladimir Kavčič.)
Podoben potencial? I, na Štajerskem!
