Nasprotje med upanjem in resničnostjo je vse večje

Ingo Schulze, eden najbolj znanih sodobnih nemških pisateljev, je vseskozi kritičen do oblasti.
Objavljeno
16. februar 2019 14.30
Posodobljeno
16. februar 2019 14.30
»Z vsakim prevodom odkriješ tudi nove dimenzije svojega dela,« pravi Ingo Schulze. FOTO: DPA
Ingo Schulze (1962) je eden od najbolj znanih sodobnih nemških pisateljev in kronist nemške združitve. Kot nekdanji Vzhodni Nemec je bil kritičen do oblasti, kar ostaja še danes, kljub menjavi oblasti in spremembi načina življenja. Doslej sta v slovenščini izšli njegovi deli Adam in ­Evelyn ter Mobi, v okviru Fabule pa bo izšla zbirka 33 trenutkov sreče (vse tri je v prevodu Mojce Kranjc izdala Beletrina).

Ingo Schulze: Literarni dialogi
Literarni večer
Cankarjev dom, 4. marca ob 20. uri
pogovor vodi Polona Balantič


Dela Inga Schulzeja so prevedena v številne jezike, prejel je več nagrad in je član najpomembnejših nemških akademij in stanovskih združenj. 33 trenutkov sreče je postavljena v Sankt Peterburg, Piter, mitizirano mesto ob Nevi, ki je zaznamovalo številne umetnike, pesnike, pisatelje, glasbenike, genije – in oni so zaznamovali njega. Schulze v svojem kultnem proznem prvencu popisuje peterburško življenje v času tranzicije, ko je Rusija prehajala iz enega sveta v drugega, po obeh svetovih pa so vznikale tisočere usode iskalk in iskalcev sreče.


Fokus letošnjega festivala Fabula bo Zidovi med nami. Vaše življenje in delo je zaznamovala izkušnja berlinskega zidu. Nemške avtorje tega obdobja še vedno sprašujejo o padcu zidu. Zakaj ljudi še vedno tako zanima to obdobje?


Nič ni nevarnejše kot muzealizirati leto 1989, kakor se je to lani zgodilo ob obletnici uporov leta 1968. Dileme iz leta 1989 so še vedno pred nami, čeprav jih zastira vsesplošna poenostavljena predstava, da je bila v Nemčiji prej represija, zdaj je svoboda, da smo prej trpeli pomanjkanje, zdaj uživamo blaginjo itn. A te primerjave sploh niso nekaj, na kar bi se morali osredotočiti, ko govorimo o letu 1989. S tem nimam v mislih le odločitev, ki so bile takrat sprejete, načina, kako se je na primer delilo premoženje, ampak tudi samoumevnosti, ki so tako globoko zasidrane v nas, da se zdi nemogoče razmišljati o alternativah. Nikoli nisem živel v tako svobodnem ozračju, se počutil tako svobodnega kot leta 1989 in na začetku 1990., ko smo živeli demokracijo, kakršne niso poznali nikjer na Zahodu. Se je pa takrat zgodila tudi polarizacija, ki jo danes lahko opazujemo v nekakšni novi hladni vojni, katere zametki so nastali istega leta 1989.


V času festivala si bomo lahko ogledali tudi film Adam in Evelyn, posnet po vaši istoimenski knjižni uspešnici, ki je postavljena v obdobje tik pred padcem berlinskega zidu. Film je desetletje mlajši od knjige. Kako ga je zaznamoval čas, ki je medtem minil, se je v čem oddaljil od romana?


To, da je film zvest knjigi, pomeni tudi, da se lahko od nje mestoma oddalji. Danes gledalci v filmu opazijo druge stvari, kot bi jih pred desetletjem; naši pogledi so se spremenili in prav tako svet okoli nas. Danes se zdi zgodba o begunstvu denimo nekaj, kar nas veliko bolj pritegne, kot nas je takrat; tedaj to skorajda ni bila tema. Pomembno je tudi nasprotje med tedanjim upanjem in današnjo resničnostjo; žal je to čedalje večje, še večje, kot je bilo pred desetimi leti. Morda je bilo tudi zaradi tega težko zbrati denar za film. Kolikor vem, so ga posneli z manj kot milijonom evrov, kar je za zgodovinski igrani film zanemarljiva vsota.


Zdite se eden od avtorjev, ki znajo biti tudi politično angažirani, hkrati pa je to v literaturi vseskozi v drugem planu.


V literaturi se počutim veliko bolje, ker so protislovja v svoji sočasnosti lahko bolje zastopana. V politiki ne gre nujno za boljši argument, prej za prepričljivost znotraj zelo oprijemljivih interesov. Občutek nemoči, če ne moremo povedati lastne zgodbe, nas paralizira in uničuje. Zato izkoriščam možnosti, ki se mi odpirajo kot sosede, da skoznje nekaj izrazim.


Z vsakim prevodom se literatura znova rodi. V slovenščini bomo zdaj prvič lahko brali 33 trenutkov sreče. Kako spremljate svoje delo v novem jeziku – in kaj vse se je zgodilo od izida izvirnika do danes?


Zelo sem vesel, da bom to doživel, in tudi radoveden, kako se bo slovensko občinstvo odzvalo na to knjigo. Z vsakim prevodom odkriješ tudi nove dimenzije svojega dela. Prvi natis je izšel pred 24 leti. To je res dolga doba, a na neki nenavaden način mi je to delo ostalo blizu, še vedno ga tu in tam vzamem v roke ter preberem kakšen odlomek.