Ne obstaja nič takega, kot je sistem

Kierkegaard se je pod to delo podpisal kot Johannes Climacus in že v uvodu (samo)ironično zapisal, da ni doživelo prav nobene slave in ni vzbudilo prav nobene senzacije. In spet je ironično pripomnil, da je bolje biti »dobro obešen kot slabo poročen«, nesrečno poročen z vsem svetom. Prevajalec Primož Repar je v spremni besedi Climacusov pripis (napisan je bil leta 1864) ocenil kot inavguracijo subjektivnosti proti objektivnosti in kot »ključno točko« Kierkegaardove pisateljske dejavnosti.

V obsežni Kierkegaardovi knjigi najdemo vse ključne elemente njegove filozofije. Organizira jih okrog premišljevanja o bistvu krščanstva, vendar ne v dogmatskem, temveč v eksistencialnem smislu, kajti z njim istoveti individualnost posameznika, v njegovem jeziku posamičnika. Individualnost posamičnika najprej predvideva proces spoznavanja, ki je vedno subjektivno in eksistencialno. Resnica zanj ni objektivna, temveč je subjektivna, nekaj, kar je osebno doživeto. Ne gre le za to, kaj človek verjame, temveč tudi, kako to verjame. Zanj je resnica v subjektivnosti, in obratno, subjektivnost je v resnici.

Posamičnik raste po ravneh, od čutnosti, užitkov, estetike proti etiki, za kateri stojijo moralni zakoni in dolžnosti. Najvišja oblika eksistence je religiozna raven, tu posamičnik po veri, ki presega razum, stopi v osebni odnos z Bogom.

Kierkegaard verjame, da se je skozi življenje mogoče približati resnici, ki je etična in spodbudna, zapiše Primož Repar. FOTO: Dejan Javornik

Na tej točki se Kierkegaard bistveno razide s Heglom in njegovo filozofijo. V knjigi najdemo številne opise, ki zoperstavljajo eksistencializem posamičnika in Heglov filozofski sistem. Postavlja se sploh proti vsem sistemom, kolikor gradijo na obči sistematiki sveta, Boga in človeštva. Zapisal je: »Postati subjektiven bi morala biti najvišja naloga vsakega človeka, tako kot je najvišja nagrada, večna blaženost, namenjena le subjektivnim oziroma postane namenjena tistemu, ki postane subjektiven.«

Skok vere, proč od razuma

Posebej so zanimiva razmišljanja o skoku vere. Vanje vplete Lessinga in Jacobija. Sklicuje se na Lessingov Sprung, skok, toda izvornost teze o skoku vere pripiše Jacobiju, ki si je, kot je znano iz zgodovine filozofije, na to temo izdatno dopisoval s Heglom. Hegel je zagovarjal popoln racionalni sistem, v katerem se Bog in svet razvijata po logičnih zakonih duha. Jakobi je trdil drugače, namreč, da razum ne more priti do živega Boga, zato je od razuma do Boga potreben skok vere. Jakobi je bil seveda tudi kritik Spinoze in njegovega determinističnega panteizma, ob katerem se je, kot je menil Kierkegaard, napajal tudi Lessing.

Kierkegaard si je proti Heglu izdatno pomagal z Jacobijem. Ta je v svojem popotovanju od razuma do Boga opravil skok, ki ni bil le skok vere, temveč tudi epistemološki skok. Kierkegaard je kljub podobnosti v izrazih iz skoka vere napravil nekaj drugačnega, namreč eksistencialni skok. To je tudi osnova spoznanja, da sistem ne more obstajati, da sistema obstoja ni mogoče podati. Že sam obstoj v najširšem pomenu besede je sistem. Vsaj za Boga. Ne more pa biti tak za nobenega obstoječega duha. Vmes, med Bogom in človekom, je neznanka, ki jo je treba rešiti z eksistencialnim skokom vere. Eksistenca je razmik, ki drži stvari narazen, sistematično pa je končnost, ki jih skuša združevati. Edini resnični sistematični mislec je tisti, ki je zunaj obstoja in je hkrati v obstoju, ki je večno popoln in hkrati zapira obstoj v sebi. To je Bog.

Eksistencialni duh, pravi Kierkegaard, je drugačen od Heglovega duha, ki je ujet v absoluten sistem, v dokončen sistem, ki je, kot je nekdo zapisal, brez etike. Človek je obstoječi človek in ne špekulacija v razmerju subjekt – objekt. Enotna filozofija, ki jo predpostavlja eksistenca, zato posebej izpostavlja etiko. Skočiti torej pomeni pripadati Zemlji in spoštovati zakone gravitacije ...

Kako postati subjektiven

V nadaljevanju Kierkegaard obravnava tako imenovani subjektivni problem oziroma kakšna je ali bi morala biti subjektivnost. Drugače povedano, premišljuje, kako postati subjektiven. Krščanstvo posameznika obdarja z večno srečo, toda ta se ne deli v velikih pošiljkah, temveč le enemu naenkrat, in vera je najvišja strast subjektivnosti. Kaj sploh bi lahko ocenjevala in presojala etika, »če postati subjekt ne bi bila najvišja naloga, ki je postavljena pred vsakega človeka«? Etično nikoli ne zahteva modrosti, temveč le dovolj razuma, da zaznaš nevarnost in se nato pogumno podaš vanjo. Etika je notranjost, in manj ko je vidimo, bolje jo vidimo. S pojmovanjem etičnega je kot z aritmetiko: najbolje se je naučimo z aritmetiko neimenovanih števil, ko začnemo z imenovanimi, se zanimanje zlahka preusmeri v kaj drugega. Človek gleda zgodovino sveta in vidi, da ima vsaka doba svojo moralno substanco. Svetovnozgodovinsko je posamezen subjekt nepomemben, toda etično gledano je neskončno pomemben. Etično ima svoj imperativ: drznite si postati nič, posamičnik, od katerega Bog etično zahteva vse! Etično je edina gotova stvar in namenjeno je individualnosti. Etično ni abstraktno, je obstoječe. Za živeče, in Bog je Bog živečih.

Postati subjektiven, tja pelje Kierkegaardovo razmišljanje o etiki, bi morala biti najvišja naloga vsakega človeka, tako kot je najvišja nagrada, večna blaženost, namenjena le tistemu, ki postane subjektiven.

V enotnosti neskončnega
in končnega

Podobno je z resnico. Le subjektivna resnica je prava resnica, resnica je subjektivnost. Resnica postane približevanje, katerega začetka ni mogoče postaviti absolutno. Tu avtor celo najde prostor za strast. Jaz-jaz je matematično točka, trenutek, v katerem je posameznik lahko v enotnosti neskončnega in končnega, ki presega obstoječe. Ta trenutek je trenutek strasti. Vse etično-religiozno spoznavanje je bistveno povezano z dejstvom, da spoznavalec obstaja. Kierkegaard med vrsticami spet obračunava s Heglom in njegovim pojmom posredovanja, kajti njegova predpostavka je gibanje, to pa je privid.

Obstaja razlika med objektivno in subjektivno refleksijo. Subjektivna refleksija seže nazaj v notranjost, višek notranjosti v obstoječem subjektu pa je strast. Njej ustreza resnica kot paradoks in dejstvo je, da resnica postane paradoks. Tako je tudi z Bogom. Razume se lahko objektivno, toda posameznik je z njim povezan subjektivno v osebnem odnosu. Objektivno proti odnosu vodi v vprašanje, na kateri od teh strani je resnica. Je res lahko le v posredovanju? Eksistenca ne more biti na dveh mestih hkrati. Za eksistenco gre resnica takole: »objektivna negotovost, ki je v naklonjenosti najbolj strastne notranjosti, je resnica, najvišja resnica, ki obstaja za eksistenco«. Ko hodimo po poti, se ta pot razide; in tedaj se o objektivnem spoznanju vzbudi dvom. Objektivno »ima« torej negotovost. Prav to je tisto, kar krepi neskončno strast notranjosti. Resnici pripada podvig, da s strastjo neskončnosti izbere objektivno negotovo. Vprašanje razlike med dobrim in zlim naj bi bilo odpravljeno z načelom protislovja in tu spet vidimo elemente polemike med Kierkegaardom in Heglom. Tako naj bi bila definirana tudi razlika med resnico in lažjo. Trditev prvega proti drugemu je jasna: samo v subjektivnosti je sodba, želja po objektivnosti je laž.

Zaključni neznanstveni pripis k filozofskim drobtinicam. Foto: promocijsko gradivo

To dejstvo Kierkegaarda napelje na misel, da je dana določitev resnice pravzaprav parafraza vere. Te ni brez tveganja. Ona je nasprotje med neskončno strastjo notranjosti in objektivno negotovostjo. Spekulacija (na primer Heglova) pravi, da zmore dojemati resnico krščanstva. Toda razumevanje je potem (dialektični) proces in mimo njega je resnica torej nekaj drugega kot njeno razumevanje. Za Kierkegaarda je krščanstvo subjektivno in notranjost vere v verniku je večna odločitev resnice.

Okoliščine knjige

O okoliščinah te knjige je v spremni besedi spregovoril njen prevajalec in poznavalec Kierkegaardove filozofije, Primož Repar. Zaključni znanstveni pripis k filozofskim drobtinicam je Kierkegaard izdal leta 1846, dve leti po Filozofskih drobtinicah in drugih razpravah. Nadel si je psevdonim Johannes Climacus, sam je to delo po lastnih pričevanjih imel za ključno točko svojega pisateljskega dela in nastalo je pod vtisom pričakovanja konca njegovega življenja. Knjiga, zapiše, pomeni zastavek subjektivnosti, ki se zoperstavlja oziroma upre epistemološki privilegiranosti objekta, kajti človek je vpet v raziskovanje sveta, zato nikoli ne more biti objekt.

Osrednji pojem je pojem utelešenja, kajti šele ono omogoča nekaj, kar človek imenuje večna sreča. Utelešenje je zato subjektivno, posledično je etično in je za človeka najvišja naloga. Raziskava si za cilj postavi vprašanje, kako postati subjektiven, »kajti le subjektivni posameznik je odprta osebnost, ki je vselej v procesu postajanja«. Ta proces ni nikoli končan. Kierkegaard, zapiše Repar, zavrača idealistično identiteto med mislijo in bitjo, a verjame, da se je skozi življenje mogoče približati resnici, ki pa je etična in spodbudna.

V obsežni Kierkegaardovi knjigi najdemo vse ključne elemente njegove filozofije. FOTO: Shutterstock

Repar potegne vzporednice med Kierkegaardom in Heideggerjem, ki se tudi upre ontoteološkemu projektu. Nerešena težava pripisa pa je v vprašanju, ali obstaja zgodovinsko izhodišče za večno zavest in ali lahko večno blaženost utemeljimo na zgodovinskem védenju. Tu, meni Repar, bi v smisli Derridajeve kritike metafizike morali pokazati na poglobljene razlike in osvetliti njihovo razumevanje.

Climacus se strinja s Heideggerjevo tezo, trditvijo, da teologija ni spekulativna vednost o Bogu. Tudi Heidegger se je lotil premagovanja subjektivnosti na poti mišljenja do biti. Climacus bi rekel, da je bistvo »Daseina« obstajati. Subjekt si mora resnico prilastiti, jo subjektivirati. Pri tem svojo vlogo igra strast, kajti če je ta odvzeta, ni več vere.

Climacusov etični formalizem se opredeljuje z ljubeznijo do bližnjega, Heidegger bi to imenoval izvorna etika. Vse pa gre v polju kritike metafizike prisotnosti, in tu je Climacus blizu Derridajevi dekonstrukciji. Gre za kritiko misleca, ki ne živi svoje subjektivnosti sredi sveta, tako ne more spoznati resnice o samem sebi, kar bi pripeljalo do preobrazbe subjekta v samem sebi. Climacus, to je Kierkegaard, če sklenemo, ne zanika resničnosti objektivne misli, toda prava resnica je v subjektivnosti, za katero je potreben »skok«, za kristjana, kar je pisec bil, torej skok vere in posledično eksistencialni skok.