»Ne smeš se vrniti, nikoli, nikoli!«

Dokumentarni posnetek slavnostnih govorcev, ki so z balkona ljubljanske univerze ob koncu druge svetovne vojne pozdravljali nepregledno množico ljudi na današnjem Kongresnem trgu, za hip pokaže postavi, ki se prisrčno objemata. Prvi je pesnik Oton Župančič, drugi profesor prava Boris Furlan.

Tistega maja 1945 je bil Furlan, leta 1894 v Trstu rojeni intelektualec, liberalec in demokrat, antifašist, odvetnik in profesor filozofije prava, framason in simpatizer Osvobodilne fronte, že pod nadzorom varnostnoobveščevalnih služb. Leta 1947 je bil na Nagodetovem procesu, na katerem je komunistična oblast z obtožbo o protidržavnem delovanju obračunala s svojimi včerajšnjimi zavezniki, zvečine svobodomiselnimi izobraženci, skupaj s Črtomirjem Nagodetom in Ljubom Sircem obsojen na smrt. Smrtno obsodbo so pozneje, tudi zaradi pritiskov iz tujine, spremenili v dvajset let prisilnega dela ter ga po štirih letih in pol, že hudo bolnega in na pol hromega, pogojno izpustili. Ter seveda popolnoma izključili iz javnosti. Umrl je leta 1957.

Ta dejstva so danes znana, čeprav o Furlanovi življenjski in poklicni poti širša javnost do leta 2001, ko je izšlo delo zgodovinarja Petra Vodopivca Usoda slovenskih demokratičnih izobražencev: Angela Vode in Boris Furlan, žrtvi Nagodetovega procesa, ni vedela veliko.

Zmlete usode

Furlanova usoda je bila ena mnogih usod, zmletih v prelomnih dogodkih prve polovice brutalnega 20. stoletja, še zlasti časa druge svetovne vojne in po njej. Vendar pa nobena izmed teh zgodb nikoli ni »le« individualna zgodba. Tako tudi Furlanova ni bila. To drugo, širšo družinsko zgodbo je leta 2014 popisala Furlanova hči, danes 94-letna Staša oziroma Stasha Furlan Seaton. Izšla je v ZDA, kjer Staša Furlan živi od leta 1946 in od koder se ni nikoli več vrnila v domovino. V prevodu Maje Novak in Andreja E. Skubica ter s spremno besedo Petra Vodopivca imamo to dragoceno in pretresljivo pričevanje Vojna vse spremeni: kako sta mlada Slovenka in njen oče preživela drugo svetovno vojno; o njunem značaju in pogumu zdaj tudi v slovenskem jeziku. Čas je, da zbudi potrebno pozornost.

Furlan se je leta 1920, dve leti za tem, ko se je vrnil s služenja avstrijski vojski v Galiciji na ruski fronti, v Trstu, kjer je služboval kot odvetnik, poročil z učiteljico Ani Černagoj. Leto pozneje se jima je rodil sin Borut, leta 1924 hči Staša in leta 1926 še Aljoša. Zaradi čedalje močnejšega pritiska fašističnih oblasti se je družina leta 1930 preselila v Ljubljano, kjer je Furlan odprl odvetniško pisarno, pozneje pa postal profesor na pravni fakulteti. Družina si je hitro uredila udobno meščansko življenje, otroci so hodili v šolo, počitnice so preživljali v hribih in ob jadranski obali, imeli so veliko prijateljev. Furlan je kot izobražen svetovljan, ki je govoril več jezikov, prijateljeval tudi s številnimi pomembnimi domačimi in tujimi političnimi in kulturnimi osebnostmi tistega časa. To izrazito idilo, ki se je Staša Furlan spominja kot toplega in ljubečega družinskega okolja, je razdrla vojna. Družina se ni nikoli več sestavila v celoto.

Razseljena družina

Ko se je Furlan ob prestopu jugoslovanske vlade k trojnemu paktu po nasvetu in s pomočjo britanskih prijateljev odločil zapustiti Jugoslavijo, se Staša, radoživa in žensko prebujajoča se najstnica, še ni zavedala usodnosti trenutka. Brat Borut, študent, ki se je pozneje priključil partizanom, je ostal v Ljubljani, preostali člani pa so kot del jugoslovanske kraljeve vlade v izgnanstvu potovali prek Beograda, Jeruzalema, Kaira in Cape Towna do New Yorka. Del tega potovanja je na mlado dekle deloval kot ­razburljivo doživetje.

Furlan je v ZDA kot član vladne delegacije hitro postal zelo aktiven in zbiral prispevke za pomoč Jugoslaviji. Leta 1943 je postal minister v trinajstdnevni londonski Trifunovićevi vladi, odpotoval v London in postal predsednik Združenega odbora južnih Slovanov, ki se je zavzemal za enotnost vseh jugoslovanskih narodov. Na BBC je nastopal z odmevnimi oddajami. Leta 1944 sta se mu pridružili žena in Staša, medtem ko je še ne polnoletni Aljoša ostal sam v New Yorku. Pozno spomladi so starši dvajsetletni hčeri dovolili, da je odšla v Jugoslavijo, kjer se je v Dalmaciji pridružila partizanom. Furlan se je na povabilo Josipa Vidmarja vrnil pol leta pozneje.

Oče in hči sta se ponovno videla junija 1945. A Staša ga ni našla doma, kjer jo je pričakal brat Borut, ampak v hotelu, kjer je bil Furlan prisiljen prebivati pod nadzorom oblasti. Domovina, v katero se je vrnila, je bila nov svet, in hitro je razumela, da ji ta svet ni v ničemer naklonjen. Še manj naklonjen je bil njenemu očetu. »Najbolj nenavadna stvar je bila, da je bil Borut član komunistične partije, a mi je bil vseeno pripravljen pomagati. Z Borutovo pomočjo mi je uspelo dobiti uradno dovoljenje, da lahko odidem. Uradnikom v Ljubljani je povedal, da ga bom nadomestila na funkciji v Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru v Trstu, ker mora na operacijo.«

Strašljivi nasvet

Staša je tako sredi junija odšla v Trst, medtem pa se je iz Barija vrnila tudi mama. Ko je mesec pozneje za konec tedna prišla v Ljubljano, je naletela na molčeče in spremenjene starše, ki so ji dali vedeti, da je zanjo bolje, da se ne vrača. Takrat je zadnjič videla očeta. Konec avgusta jo je skušala Ozna z zvijačo spraviti domov, da bi jo aretirali, a jim to zaradi diskretnega opozorila britanskega poročnika ni uspelo. V Trst je zatem s pretvezo, da ji prinaša zimsko obleko, prišla mama. Nasvet, ki ji ga je dala, ni bil v ničemer podoben nasvetom, ki jih mame dajejo svojim otrokom: »Ne smeš se vrniti, nikoli, nikoli, tudi če dobiš od naju pismo, da sva bolna in te potrebujeva. Tudi če ti napiševa stvari, ki naj bi ti zbudile željo, da bi se vrnila. Ne verjemi najinim besedam!«

Te besede so bile strašljive. Mama ji seveda ni mogla pomagati pri ničemer, kar je bilo povezano z njeno usodo. Nasprotno: »Zdaj moraš storiti vse, kar je v tvoji moči, da rešiš očeta. [...] Pomagati mu moraš, da pride iz Jugoslavije. Poiskati moraš njegove prijatelje, ki bi mu lahko pomagali. Moraš navezati nove stike!« Tem zahtevam enaindvajsetletnica, sama in neopremljena z vednostjo, kako se v času popolne negotovosti spopadati s svetom, seveda ni bila kos. In ta občutek, da ni mogla pomagati očetu, je še danes zanjo tesnoben in bridek spomin.

Staša je v Trstu delovala kot tolmačka pri stikih jugoslovanskih z zavezniškimi oblastmi, in prav pri slednjih je našla naklonjenega majorja, ki jo je spravil v Rim, kjer se je zaposlila pri zavezniški komisiji. Poleti leta 1946 ji je uspelo dobiti vizum in na začetku jeseni se je v Neaplju vkrcala na ladjo za New York.

Ani Černagoj je tik pred moževo aretacijo, maja 1947, odpovedalo srce. Borut je po vojni postal specialist sodne medicine in profesor na medicinski fakulteti. Skupaj s soprogo je umrl za posledicami prometne nesreče leta 1973. Aljoša, ki je leta 1944 ostal sam v New Yorku, se je tam sprva preživljal s priložnostnimi deli, celo maturiral ter se prek jugoslovanske vojne misije priglasil v vojsko. V začetku oktobra je prejel ameriški izstopni in sovjetski vstopni vizum ter od Portlanda, prek Vladivostoka in Moskve, do Beograda prepotoval skoraj polovico sveta.

Od tam so ga poslali na šolanje za vojnega pilota v Čkalovsk. V Ljubljano se je vrnil šele mesec dni po Nagodetovem procesu, torej po mamini smrti in očetovi smrtni obsodbi. Po vrnitvi ga niso sprejeli v vojsko, presenetljivo pa je postal novinar Dela, poročal z Bližnjega vzhoda, spremljal uradna Titova potovanja v tujino in bil posebni poročevalec iz južnoameriških držav. Umrl je leta 1963. Njegov opis poti od New Yorka do Ljubljane s spremnim zapisom njegove hčere Špele Furlan prinaša drobna knjižica s povednim naslovom Domov, ki je pri Modrijanu izšla skupaj s sestrinim pričevanjem.

Staša, Borut in Aljoša so se pozneje, kot lapidarno poroča Staša Furlan, enkrat srečali v ­Washingtonu.

Bridka pisma

Knjiga Vojna vse spremeni prinaša zelo neposredne in odkrito napisane hčerine spomine na očeta, ki ga je oboževala, in na življenje mladega dekleta, ki se mora sama znajti v tujem svetu, ločena od svojih najbližjih.

Od leta 1951 do Furlanove smrti sta si oče in hči izmenjala okoli štiristo pisem. Avtorica nekatera med njimi obsežno navaja. Pisana so seveda previdno, da bi preslepila cenzorske oči. Kljub temu je slika porazna: ko je Furlan močno bolan prišel iz zapora, je ostal brez vsega, tudi najosnovnejšega perila, zato je Staša v ZDA zbirala celo nošeno obleko in mu jo pošiljala v Ljubljano. Tam so v zgornjem nadstropju hiše na Postojnski 66 živeli vsi preostali člani Furlanove­ družine, oba brata z družino, v spodnje nadstropje pa so naselili razlaščeno družino Franca Snoja,­ soobtoženca na Nagodetovem procesu. Vsakdanje življenje je bilo naporno in avtorica diskretno namigne, da so težke življenjske razmere, »ki jim jih je vsilil komunistični režim, zlovešče razklale družino, ki je nekoč stala enotna v kljubovanju vsemu svetu. In to je bolelo.« Nič ni mogla pomagati. Tudi vsi napori, da bi očeta pravnomočno oprostili, kar bi mu omogočilo, da bi se morda lahko preselil k njej v ZDA, niso uspeli.

Furlan se je po ženini smrti poročil z družinsko prijateljico Vero Magušar, ki je skrbela zanj do njegove smrti. Staša se je poročila s filozofom Donom Seatonom in tudi sama doštudirala filozofijo. Leta 1960 sta dobila hčer Jessico. »Z Jessico se je v mojem srcu prebudilo upanje na novo življenje. Le kaj več bi si še lahko želela?« In Jessici je tudi posvetila knjigo.