Nebo nad Rožnikom bo razsvetlil ogenj

Po enourni klavzuri bo žirija nocoj na Rožniku odločila, kdo bo jubilejni trideseti lavreat.

Objavljeno
23. junij 2020 09.17
Posodobljeno
23. junij 2020 10.00
Lani je na Rožniku slavila šele tretja pisateljica v kresnikovi zgodovini, Bronja Žakelj z romanom Belo se pere na devetdeset. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Aljaž Krivec, Igor Bratož, Tina Lešničar, Robert Kuret, Peter Rak
Aljaž Krivec, Igor Bratož, Tina Lešničar, Robert Kuret, Peter Rak
Za velike finaliste jubilejne tridesete nagrade kresnik, Branka Cestnika, Jiřija Kočico, Sebastijana Preglja, Veroniko Simoniti in Suzano Tratnik, bo nocoj na ljubljanskem Rožniku večer čakanja na končno odločitev žirije o lavreatu nagrade, ki jo podeljuje medijska hiša Delo. Nocoj bo zagorel ogenj za roman leta. Prižgala ga bo ena od dveh finalistk, Veronika Simoniti ali Suzana Tratnik, ali kdo od finalistov, Branko Cestnik, Jiři Kočica ali Sebastijan Pregelj. Morda ni odveč še nekaj pogledov na avtorje in ­njihove romane.

V programu tridesetega romantičnega večera – na ogled bo na spletu – bodo odlomke iz del finalistov brali Branko Završan, Eva Jesenovec, Aljaž Jovanovič, Vesna Slapar in Urban Kuntarič, nastopili bodo še Duo Silence in ljudske pevke iz skupine Drumlce.

Preberite tudi: Dobro branje odpira okna

 

Branko Cestnik: Sonce Petovione

image
Branko Cestnik, finalist nagrade kresnik. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Sonce Petovione
je delo, ki v marsičem sledi ideji in strukturi bolj ali manj klasičnega zgodovinskega romana, in tako že s pojavnostjo pokaže potencialno (ponovno) aktualnost tega žanra, ki v zadnjih letih v domači literaturi ni bil pogosto zastopan (na pamet pade denimo Kronosova žetev Mojce Kumerdej, še en vidnejši in dobro sprejet zgodovinski roman). Cestnik vzame pod drobnogled morda nepričakovan časoprostor, današnji Ptuj v času zgodnjega krščanstva (tu se nekoliko približa romanu V Sibilinem vetru Alojza Rebule), teme se loti z enciklopedičnim znanjem o prostoru in času ter občutkom zanj in izpiše zgodbo, ki prinaša poseben vpogled na dveh ravneh. Prva je, da se spopade z ustaljenim razumevanjem krščanstva kot vere, ki je bila ves čas rimskega imperija brutalno preganjana ter se je širila tako rekoč politično, kot načrtovano pokristjanjevanje (obe tezi ­roman zamaje).

Druga raven je, da avtor v Soncu Petovione pokaže posluh za nekatera aktualna vprašanja, a jih hkrati vpelje v delo dovolj nezaznamovano in netendenčno, da vrednosti romana tudi ob nadaljnjih družbenih spremembah ne bi smel zamajati, morda že zato, ker so v srčiki pravzaprav večna, le pojavijo se vsakič znova v nekoliko obnovljeni podobi. Med temi temami najdemo vprašanje multikulturnosti, vprašanje rase oziroma rasizma, spola oziroma spolnih vlog, sožitje ver in narodov ipd. Obenem v romanu najdejo prostor velika teološka, zgodovinska in politična vprašanja, s čimer imamo naenkrat opravka s kompleksnim delom, ki stran za stranjo odpira vprašanja, vsako od teh pa je vredno ­samostojne razprave.


 

Sebastijan Pregelj: V Elvisovi sobi

image
Sebastijan Pregelj, finalist nagrade kresnik. FOTO: Voranc Vogel/Delo
»O romanu, ki se začne v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in konča v času po osamosvojitvi Slovenije, sem začel razmišljati pred več kot desetimi, verjetno petnajstimi leti, a so se morali dogodki, o katerih pišem, časovno še oddaljiti.« Tako je Sebastijan Pregelj, po izobrazbi zgodovinar, nekdaj zaposlen v oglaševalstvu, v nedavnem pogovoru za Delo razložil časovne gabarite romana V Elvisovi sobi. Pred leti smo pisali, da je Pregelj jutranji človek, zato pisateljske dolžnosti opravi, še preden se družina zbudi, v Pisateljski spovednici v Književnih listih je pred dvema letoma navrgel nekaj besed o svojem pisateljskem pristopu: »Vsak začetek napišem, ko sem še globoko v prejšnjem delu. Zgodi se tisti čarobni občutek, ko mi je vse jasno in vidim celotno zgodbo. V nekaj urah napišem poglavje ali dve, toliko, da ujamem občutek (kot bi v kozarec lovil veter), zapišem nekaj ključnih misli, dogodkov, kakšne podrobnosti, potem pa vse skupaj za dolgo pospravim v predal (ki v resnici ni predal, ampak mapa v računalniku). S konci je pa tako: zgodilo se je, da sem zadnje strani napisal skupaj z začetkom, zgodilo se je, da sem jih napisal nekje vmes, zgodilo se je tudi, da sem napisal dva ali tri konce.«
Na literarno prizorišče je Pregelj vstopil z zbirko kratkih zgodb Prebujanja, potem pa smo ugotav­ljali, da je to eden od najvidnejših sodobnih slovenskih romanopiscev, med finalisti kresnika je bil z romani Leta milosti, Na terasi babilonskega stolpa in Mož, ki je jahal tigra, postal je tudi vidno ime mladinske literature. Eden od njegovih romanov omenja Knjigo, ki razkriva smisel življenja, v kateri je lahko napisano nič ali pa vse, in o tem je pisatelj navrgel: »Ravno v tem je fantastičnost te knjige. V nekem trenutku je določena knjiga zame nič ali pa vse. Lahko povzroči preobrat v mojem življenju, razmišljanju in mi naredi tisti klik v glavi, na katerega sem tako dolgo čakal. Tega seveda ne vemo, dokler knjige ne odpremo. Vsak človek ima svojo knjigo in vsaka knjiga svojega človeka, ali pa več ljudi.«


 

Veronika Simoniti: Ivana pred morjem

image
Veronika Simoniti, finalistka nagrade kresnik. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Pisateljica in romanistka, prevajalka iz italijanščine in francoščine, se v svojem drugem romanu, nominiranem za kresnika, v družinski sagi, spleteni v širokem časovno-prostorskem pasu, dotak­ne priljubljenih tem – identitete, jezika in spomina. Roman, ki je nastajal kot kolaž iz fragmentov družinskih pripovedi, spominskih drobcev, sinestezij ali palimpsestičnih občutkov, kot jih imenuje avtorica, je nekakšna arheologija življenja prednikov z odkritji, ki vodijo do globljega spoznanja o sebi. Iz objektov, fotografij, kosov pohištva, slik in pisem, ki jih njena prvoosebna pripovedovalka najde med praznjenjem družinske hiše, Veronika Simoniti ekstrahira delno avtobiografsko izpoved, ki bi sicer ostala skrita oziroma v času dogajanja sploh ni mogla biti izrečena, kot opazi Robert Kuret. Predmeti pa, čeprav zavrženi, z zgodbami o(b)stanejo v knjigi, ovekovečeni, za večno spravljeni. V svojem iskanju izgubljenega časa pisateljica najde tudi pozabljen prostor. To časovno-prostorsko dimenzijo gradi z mehkobno fluidnostjo, ki je tudi sicer značilna za njen slog. V novem romanu Gabrijela Babnik to označi za eruditski preplet zgodovine in literature. Pisateljica kot kiparka (s čimer se Veronika Simoniti tudi ljubiteljsko ukvarja) stavke in jezik oblikuje kot glino, odstira odvečne nanose, išče ravno pravo konsistentnost in izdolbe bistvo. Njene zgodbe in vizije od nekdaj navdihuje likovna umetnost, takoj za literaturo in pred glasbo. Plastenje perspektiv in stavkov v romanu Ivana pred morjem Gabrielo Babnik spominja na zibanje morja, ki je pisateljici neizčrpna zakladnica asociacij, simbolov in metafor.


 

Suzana Tratnik: Norhavs na vrhu hriba

image
Suzana Tratnik, finalistka nagrade kresnik. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Kriminalka je danes spet žanr, ki se prodaja, in Suzana Tratnik – kot vsaka avtorica, ki želi biti vredna tega naziva – postavlja na glavo njene konvencije. Preiskovalni proces se umakne portretiranju vasi in njenih odnosov, bolj od psihologije morilca (in odsotnega detektiva) je pomembna struktura skupnosti, ki je povzročila tovrsten eksces.
Suzana Tratnik nas poleže v gaj­žule, tradicionalno napravo, v kateri so vrteli norce do ozdravitve, saj se šele iz njih lahko zares zariše razgled na Privežice, ki delujejo preveč resnično, da bi bile izmišljene. Čeprav nas popelje v srce teme male skupnosti, kjer so javne funkcije le podaljšek osebnih odnosov in patologij, njen roman s sočnim in ekspresivnim jezikom drži uporno linijo; iz nje se rodita humor in ljubezen. A Suzana Tratnik se zaveda, da prebijanje iz toge strukture nujno povzroči nasilje, da razpiranje potenciala za drugačen svet pomeni tudi določene žrtve in da spoznavanje drugega v še tako harmoničnem ljubezenskem odnosu lahko pomeni tudi padec v brezno. Norhavs s časovnimi preskoki po eni strani dezorientira bralca, po drugi pa ustvari vtis usodnosti in determiniranosti, ki se ji ne roman ne protagonistka noče ukloniti. To je roman, ki hoče na več ravneh gledati onkraj obstoječega.


 

Jiři Kočica: Izvirnik

image
Jiri Kočica, finalist nagrade kresnik. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Številni slovenski književniki in književnice so bolj ali manj omejeni na lokalne, osebne ali intimne svetove, s čimer seveda ni nič narobe in kar samo po sebi ni hendikep, je pa občasno osvežujoče prebrati besedilo, ki poskuša te svetove povezati z univerzalnimi globalnimi fenomeni. Jiři Kočica se je tega v romanu Izvirnik lotil zelo izvirno in pogumno – v središče je postavil slavni Duchampov pisoar, relativiziral njegovo avtorstvo ter pomen za moderno in aktualno vizualno produkcijo, poleg tega je v slogu psevdodetektivke slavni pisoar po zapleteni ­mreži povezal s ­slovenskim prostorom.
Vendar takšna spekulacija, ki seveda ostaja na ravni fikcije, ni osred­nja poanta romana, temveč zgolj okvir za refleksije o moderni in aktualni umetnosti, ne nazad­nje je Kočica predvsem kipar, Izvirnik pa njegov literarni prvenec. V maniri esejistične refleksije se zgodovinska dejstva prepletajo s spekulacijami in izmišljijami, kulturološka vprašanja pa z družbenimi in političnimi. Besedilo ne ostane na ravni teoretičnega traktata, saj odpira tudi intimne dileme, za katerimi je velikokrat zaznati prvoosebne zadrege, stiske in samospraševanja. Celotno strukturo romana določajo vsesplošna nedorečenost, arbitrarnost in nestabilnost sodobnega časa, ki venomer vzpostavlja nekakšne aksiome in aprioristične teze, obenem pa jih sproti briše in podira.