Nekaj, kar ni niti sedanjost niti preteklost

Knjiga Mesec dni na podeželju­ Josepha Lloyda Carra (založba­ Goga, prevod Sonja Porle) je kratek, meditativen in nežen­ roman, v katerem se, tako kot v kakšni drami Čehova, ne zgodi­ veliko, a vendar s počasnostjo, preprostostjo in lepoto­ pretrese bralčeva čustva in se mu splazi pod kožo. To je zgodba, v kateri ni nič odveč.

To je realistična in poetična angleška klasika, v kateri pisatelj pred našimi očmi, kot kakšen spreten slikar akvarelov, z nekaj potezami razlije zeleno pokrajino in zanimive ter otožne, pa tudi zabavne junake. Kot zatrdi v uvodu, si je želel napisati preprosto knjigo o podeželski idili in odtekanju časa, o nostalgiji za tistim, kar je nekoč bilo in se ne bo nikoli več vrnilo.

In res ima roman v sebi nekaj, kar občutimo, ko je konec vročega poletja in se bliža slutnja mrzlih dni. Včasih se nam zgodi, premišljuje Carr, da kadar gledamo neko lepo pokrajino, premišljujemo o tem, da je naseljena z nečim, kar ni ne sedanjost ne preteklost, in ta občutja so intonacija te podeželske zgodbe.

Kaj je za belo steno

Nekega deževnega dne se v majhno vasico Oxgodby v Yorkshiru z vlakom pripelje mladi Tom Birkin. Prišel je, da bi v vaški cerkvici restavriral oziroma odkril skrivnostno srednjeveško fresko, ki so jo že pred mnogo leti premazali z belim apnom. Vsak dan odkrije malce več skrivnostne slike in vsak dan srečuje nove junake, od kislega župnika in njegove čudovite žene Alice, v katero se zaljubi, do radovedne deklice, ki ga, skupaj z mlajšim bratcem, vsak dan obiskuje v cerkvi in mu nosi sveže novice.

Tu sta tudi postajenačelnik in nesrečna na smrt bolna deklica, ki jo obiskujejo otroci in ji pripovedujejo zgodbe o tem, kaj se dogaja v vasi, ki jih bledoličnica srka, kot da bi z njimi hotela nahraniti svoje življenje, ki počasi izginja. Pa niso vse zgodbe žalostne, prizor, ki prikazuje vaščane, ko se odpravijo v mestece kupit nove cerkvene orgle, je odlična humoreska.

Birkin je žalosten fant, nosi s sabo grozljive travme iz prve svetovne vojne, zaradi katerih mu, kadar se razburi, obrazne mišice podivjajo, mučijo ga nočne more. Nesrečen je tudi zato, ker ga je zapustila žena in pobegnila z drugim moškim. Reven je in skoraj brez lastnine. Ritem njegovega vsakdana v vasi je sanjsko enoličen, živi na zvoniku, spi na trdi postelji, hrani se s sirom in kruhom, kašo iz ovsenih kosmičev, zelenjavo­ in redkokdaj si privošči slano govedino iz konzerve. Vrhunec dneva je dolg sprehod po svetleči se pokrajini. In seveda obisk prečudovite Alice. Mirna vasica, v kateri se zgodi tako malo, a vendarle veliko, je zanj kot nekakšno zdravilišče, v katerem si pozdravi dušo in telo. Narava ga vsak dan navduši.

»Tistega čudovitega poletja je bilo časa na pretek. Dan za dnem se je megla dvigala s travnika, ko je nebo zasijalo in so žive meje, skednji in dobrave povzemali svoje oblike. Dokler se ni s planjave končno začel bočiti dolg krivuljast hrbet gričevja. Bila je nekakšna čarovniška predstava – Zdajle nič ne vidiš; zares, prav ničesar ni videti. Pa zdaj poglej! Dan za dnem je bilo tako, in sleherno jutro sem, naslonjen na dvoriščno brano, vlekel prvi čik in se čudil tej sijajni kulisi.«

Tisti, ki odkriva, in slikar

Tom prijateljuje z arheologom Moonom, ki na pokopališču ob cerkvi išče kosti prednika neke bogate mecenke. Dva tujca v vasi. Eden dela visoko pod cerkvenim stropom, drugi koplje globoko po vaški zemlji. Ko Birkin vsak dan odkrije malo več skrivnostne slikarije, se vse bolj vživlja v umetnika, ki jo je naslikal. Pogovarja se z njim, skuša ga razumeti. Na kaj je mislil, ko je upodabljal podobe pekla? Kakšen je bil? Ve, da je bil svetlolasec, saj tu in tam na steni odkrije prilepljen njegov las, jasno mu je tudi, kako velik je bil, saj vidi, kako visoko je nesel njegov čopič, bil je desničar in znal zelo dobro naslikati človeške roke, medtem ko je noge naslikal precej povprečno. Tomu je jasno, da slikar ni imel vajencev in da je vso fresko ustvaril čisto sam. Na koncu odkrije, da je to bilo njegovo zadnje delo.

Junak romana veliko premišljuje o delu, o poklicu, o zaljubljenosti v svoj poklic. Nekje pravi, da ni lepše stvari, kot resnično napeto opazovati strokovnjaka med delom, če se ti le ljubi gledati. »Mislim, če se posveča dejavnosti, ki jo zares dobro opravlja. Od takrat naprej imaš o njem povsem novo predstavo.« Poklic je, kot premišljuje, tudi naša zasebna fantazija, naša preobleka, naš plašč, v katerega lahko zlezemo, da bi se skrili.

Prvi roman šele pri dvainpetdesetih letih

Joseph Lloyd Carr (1912–1994) je napisal osem romanov. Prvega šele pri dvainpetdesetih letih in vsak je slogovno ter vsebinsko čisto drugačen od drugih. Knjiga Mesec dni na podeželju, ki je nastala leta 1980, čeprav imamo, ko je beremo, občutek, da je vsaj pet desetletij starejša, je dobila kar nekaj prestižnih nagrad, med drugim je bila nominirana za bookerja.

Joseph Lloyd Carr se je rodil v severnem Yorkshiru, najprej je delal kot učitelj in ravnatelj. Konec šestdesetih let se je upokojil, odprl majhno založbo in se povsem posvetil pisanju. Ukvarjal se je tudi s slikanjem zemljevidov in izdajanjem drobnih knjižic poezije. Njegova kolegica Penelope Fitzgerald je napisala, da je Carr izjemen pisatelj, ki ima magično lastnost, da zna tako živo stopiti v namišljeno preteklost, da je bolj resnična od spomina. Po knjigi je bil posnet tudi istoimenski film, v katerem je Birkina odigral še rosno mladi ­Colin Firth.

Ta drobni roman je dejansko klasika, že zato, ker se k njemu zaradi neke lepote in nostalgije, ki jo nosi, pa tudi velike ljubezni do življenja, ki veje iz teh stavkov, vedno znova vračamo. Zadnji čas je bil, da smo jo dobili v slovenskem prevodu.

»Moledujemo lahko, moledujemo, a nečesa, kar je bilo nekoč videti za vselej naše, kljub temu ne bomo nikoli dobili nazaj – stvari, kakršne so bile nekoč, tiste cerkve sredi polja, postelje na podu zvonika, nepozabnega glasu, dotika roke, ljubljenega obraza. Ni jih več.«