Neža Maurer: Pesmi, ki prihajajo iz dobrega srca

Letos je dočakala­ izid svojih zbranih pesmi za otroke­ Nekaj zelo zelo lepega­ z ilustracijami Barbare Ogrič Markež.

Objavljeno
10. april 2018 15.00
Posodobljeno
10. april 2018 15.55
Neža Maurer je leta 2013 prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo, Veronikino nagrado, zlatnik poezije, leta 2008, pa je postala še Slovenka leta.
Imenitno oblikovano knjigo je izdala založba Sanje in bralce opozorila nanjo z mnenjem patra Karla Gržana: »Ta knjiga je resnično nekaj zelo zelo lepega. Je zakrament Lepote. V blagozveneči poeziji pristne človečnosti se Neža Maurer srčno sklanja k resničnostim našega življenja, da v njih ne bi bili tako zelo sami ...« Založba je dodala tudi besede Kozme Ahačiča, namestnika predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in Delove osebnosti leta 2017: »Neža Maurer je zaznamovala moje življenje tako s svojo poezijo kakor s svojo osebnostjo. Njena velika, lahko bi rekel brezmejna iskrenost naju je naredila dobra prijatelja. Prav ta iskrenost se na poseben način zrcali tudi v njenih pesmih za otroke. To so pesmi, ki te začarajo v otroštvu in jih zato ne pozabiš, tudi ko odrasteš. Pesmi, ki jim lahko verjameš. Pesmi, ki prihajajo iz dobrega srca.«

Neža Maurer se je rodila decembra 1930 v Podvinu pri Polzeli, tam, na Polzeli, je obiskovala osnovno šolo, kot je zapisala sama, »do četrtega razreda slovensko, med okupacijo pa nemško«. Po drugi svetovni vojni je končala učiteljišče v Ljubljani, poučevala v Črnem Vrhu nad Idrijo, pozneje je končala še študij na višji pedagoški šoli in poučevala slovenščino na nižji gimnaziji v Ilirski Bistrici, pozneje je vpisala še izredni študij slovenščine in ruščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomirala leta 1960.

Bila je prva urednica šolskih oddaj na tedanji Televiziji Ljubljana, novinarka pri reviji Rodna gruda in časniku Kmečki glas, kjer je urejala kulturno rubriko, tehnična urednica pri reviji Otrok in družina, v Pionirskem domu je urejala brošure za slavnostne dneve v šolah, po smrti moža Hermana Škofiča je bila tudi glavna urednica in direktorica lista Prosvetni delavec, pozneje pa samostojna svetovalka za kulturo pri republiškem komiteju za ­informiranje.

Slavistka, pesnica, pisateljica, novinarka, urednica in pedagoginja, avtorica dolgega niza knjig za odrasle, mladino in otroke Neža Maurer je leta 2013 prejela Levstikovo nagrado za življenjsko delo, prav tako so ji za opus, s katerim je neizbrisno vplivala na žlahtnost slovenske poezije, jezika in kulture, oziroma za posebne dosežke na področju poezije v okviru Veronikine nagrade leta 2010 namenili nagrado zlatnik poezije, po izboru revije Jana so ji podelili tudi naziv Slovenka leta 2008.

image
LJUBO VUKELIČ/DELO Slavistka, pesnica, pisateljica, novinarka, urednica in pedagoginja, avtorica dolgega niza knjig za odrasle, mladino in otroke Neža Maurer.


Ko ste pri 78 postali Janina Slovenka leta, je bila pred izidom vaša zbirka ljubezenskih pesmi. Od kod navdih zanje v tako zrelih letih?
Veste, za tisto knjigo sem pobrala pesmi iz prejšnjih zbirk in iz prej napisanega ter jih spravila skupaj. Pri osemdesetih te res nihče več ne bo imel za neumnega, če izdajaš ljubezenske pesmi, pri teh letih nam je dovoljeno vse, kajne?

Lani ste povedali, da ste na vsako objavljeno pesem napisali dvajset neobjavljenih. Kakšen je bil vaš postopek izločanja?
Zelo preprosto: napisane pesmi čez čas znova preberem in tiste, ki me čisto nič ne pretresejo ali prevzamejo, so zanič. Velja tudi za pesmi drugih avtorjev, ne le za moje. Morda se vam bo zdelo čudno, a do svojih pesmi imam enak odnos kot do drugih: ko je pesem enkrat objavljena, ni več moja osebna pesem, z njo je treba ravnati kot z vsemi drugimi pesmimi, lahko bi rekla z vso literaturo. (Opomba hčere, Eve Škofič Maurer: Vse pesmi, ki jih je Neža Maurer napisala, so bile pretipkane in izročene v hrambo Narodni in univerzitetni knjižnici.)

Se spomnite, kaj vas je zvabilo v poezijo in kako? Časi za pesništvo so bili vsekakor drugačni.
Lahko bi rekla, da to niti ni bilo čutenje, bolj notranji ukaz, še posebej takrat, ko količine čustev – kakršnihkoli, ne le ljubezenskih – ne moreš preživeti drugače in jih moraš povedati, če nimaš nikomur povedati, pa zapisati. Tako sem začela zapisovati pesmi, tudi – se spominjam – če sem bila na sprehodu in nisem imela s sabo papirja: pesem sem, da je ne bi pozabila, zapisala kar na podlaket.

Skoraj osem let bo kmalu, kar so vam kot prvi dami podelili zlatnik poezije za življenjski opus. Pred vami so ga dobili Ciril Zlobec, Tone Pavček, Kajetan Kovič, Miroslav Košuta, Ivan Minatti, večinoma torej avtorji z nalepko intimizma. Ste se kdaj prištevali h kakemu pesniškemu krogu?
O, jaz bi se že prištevala k njim, če bi me sprejeli ... Z vsemi temi, ki ste jih našteli, sami fantje, sem se lepo razumela, rekla sem jim, da nimam nič proti njim in da jih zelo občudujem – ampak da sem jaz tudi zraven! Njihova moč izražanja me ni dotolkla, nič nisem bila iz sebe, kadar sem prebrala kako res dobro pesem, ampak me je pritegnila, kar je bilo res dobro, to mi je bilo, kako bi rekla, v srečo. To so bili moji sodobniki, z vsemi sem se osebno poznala, a tudi spopadali smo se.

Ob praznovanju 85. rojstnega dne ste opažanje, da ljudje malo berejo poezijo, pripisali grobosti, ki da se je naselila med njimi.
Sem tako rekla? Ne vem, ali bi rekla grobo, gre za neko odtujenost, ki pozablja na predajanje mehkobi in uživanje v lepih rečeh, ni treba ves čas misliti le na boj za dobiček, za zaposlitev, za svoj ugled. Danes, pravijo, se je treba za vse boriti, si prizadevati in se spopadati s sebi podobnimi, ki hočejo zavzeti isto mesto. Ko sem se pojavila v literaturi, mi je eden od avtorjev Pesmi štirih zabrusil: 'Pa kaj hočeš, saj smo, kar zadeva poezijo, mi štirje tukaj', a sem mu odgovorila, da je vse v redu, saj ima vsakdo od nas svoje mesto.
Res je, nihče mi sicer ni očital, da sem domišljava ali kaj takega, a spodnesti se me ni dalo, nihče me ni mogel, zato, ker nisem pisala zaradi svoje 'kaprice', ampak zaradi nuje. Nekoč me je o tem nekdo spraševal in sem mu razložila, da pišem zato, da lahko preživim. Imam preveč čustev in kakor se čudno sliši – tega v sebi ne morem obdržati. Verjetno sem začela pisati pesmi tudi zato, ker sem veliko brala poezijo, poleg tega sem bila verzificiranja, lahko bi rekla, ­priučena.

Zavrže vse pesmi, ki je ob ponovnem prebiranju ne pretresejo.
Njen najljubši avtor je Sergej Aleksandrovič Jesenin.
Včasih si je pesem zapisala kar na podlaket.


Koga bi uvrstili med vaše najbolj priljubljene avtorje?
Sergeja Aleksandroviča Jesenina, on mi je najbližji, morda zato, ker sem se v šoli učila ruščino in bila bolj pozorna na rusko literaturo, ki ima zelo dobre pesnike. Na drugo mesto bi postavila omenjene pesnike zbirke Pesmi štirih.

V televizijskem biografskem portretu izpred desetletja in pol ste se poimenovali potovko, potepuhinjo, ki si zna plačati streho nad glavo in večerjo s pripovedovanjem. Kako je bilo?
Vse je bilo zaradi tega, ker sem zelo rada pohajala naokrog. Kadar sem imela dopust – z denarjem sem bila na tesnem –, sem kar šla in potem, kamorkoli sem prišla, so bili povsod ljudje, ki so me radi poslušali. Bila sem tudi novinarka in sem precej dobro vedela, kakšni so ljudje po Sloveniji. Znala sem se jim približati, v nasprotju z mnogimi drugimi jih imam zelo rada, tudi zaradi tega, ker so tako ostri in nevoščljivi – prav to te v stiku z njimi naredi boljšega, zahteva od tebe več, njihovega ­načina jim pač ne zameriš. Običajna fraza je bila: 'Kaj pa si ti domišljaš'.

Je vaš prvi impulz papir in svinčnik, pisalni stroj? Računalnik verjetno ne?
Papir in svinčnik, seveda, vedno, ko sem hodila naokrog, sem imela pri sebi to dvoje. Pisalni stroj je bil za pisanje proze, vse drugo sem pisala z roko. Naučila sem se pisati ponoči, v temi; ker sem velikokrat dobila idejo, pa je do jutra ne bi mogla obdržati v glavi, sem se morala naučiti pisati brez svetlobe. Vadila sem čez dan in pisala s prevezanimi očmi.

Ste avtorica več kot osemdesetih radijskih iger.
To je bilo početje za zaslužek. Zaposlena sem bila na RTV, in ko sem brala radijske igre, sem ugotovila, da bi to, radijsko predstavo, kot smo rekli, znala napisati tudi sama, to mi je bilo kar nekako dano, pa še potrebovali so jih takrat veliko. Zakaj ne bi počela tega, kar znam, sem si rekla, to je bilo zame nekaj takega kot moji materi iti v dnino. Ta vrsta pisanja mi je bila blizu, to ni bila nobena tlaka. Bilo je sicer služenje honorarjev, a vendar tudi sreča.
Spomnim se, da so me kot prvo urednico televizijskih šolskih oddaj celo poslali na tečaj v Italijo, v Rim sem šla, da bi spoznala načine ustvarjanja teh oddaj, ker so tam bili že kar mojstri tega žanra. Ko sem se vrnila in so hoteli od mene slišati vtise, sem lahko rekla, da bi bila pravljica, če bi mi imeli toliko materialnih sredstev kot oni. A sem dodala, da se mi borimo za vsak dinar in vsak pripomoček, ki ga uporabimo v oddaji. Marsikaj smo na začetku morali narediti sami, veliko tistega, kar je pristalo pred kamerami, sem naredila sama – a to sem rada delala in mi nikdar ni bilo težko.