Neznosna lahkotnost arhivskega brskanja

Zgodovinarji o metodi Igorja Omerze: »Na podlagi omembe nekega 'sodelavca' je neprofesionalno, nekorektno, nestrokovno itd. sklepati karkoli.«

Objavljeno
13. junij 2017 16.44
jer Celice SDV na Beethovnovi 3
Igor Bratož
Igor Bratož

Igor Omerza, avtor knjige Boris Pahor – V žrelu Udbe, ki jo je izdala celovška Mohorjeva, ni zgodovinar. Zgodovinarji z arhivskimi dokumenti vedo kaj početi – in se prehitrih sklepov bojijo kot hudič križa. Omerza z nizom knjig, tudi z zadnjo Boris Pahor – V žrelu Udbe dokazuje marljivost pri brskanju po arhivskih dokumentih. Odzivi zgodovinarjev niso najbolj navdušeni.

Dejstva: Omerza, ki ga del medijev predstavlja kot raziskovalca in publicista, je diplomiral in magistriral na ljubljanski Ekonomski fakulteti, bil je član vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic in kasneje Slovenske demokratične zveze, po razpadu stranke član Demokratov Slovenije, ki se je kasneje združila z LDS. Tudi njegove zaposlitve so bile vse po vrsti nezgodovinarske, bil je direktor Službe družbenega knjigovodstva, poslanec, direktor Gospodarskega razstavišča in ljubljanski podžupan.

»Nepreverjeno«

Med »stranskimi produkti« knjige Boris Pahor – V žrelu Udbe so tudi trditve o profesorju Jožetu Pirjevcu. »Tržaški Digos (italijanska tajna policija, Divisione Investigazioni Generali e Operazioni Speciali - op. I. B.) je vršil stalni nadzor nad članom slovenske skupnosti Pahor Borisom. Kontrolirali so ga zaradi politične aktivnosti znotraj stranke. Pred vsakim večjim shodom ali manifestacijo, na katerem je imel Pahor govore, so opravili na Digosu z njim opozorilne razgovore. Predvsem pa je bil aktiven na srečanjih Drage, kjer ga je Digos pokrival preko profesorja zgodovine s tržaške univerze Pirjevec Jožeta. Na zvezi ga je imel upokojeni delavec Digos Cosolli Elvino. Pirjevec je bil eden najaktivnejših zaupnikov Cosolija in mu redno dostavljal materiale z Drage ter dajal podatke o aktivnosti zamejskih Slovencev. Občasno je prišel poročat tudi na kvesturo.«

To je navedek iz informacije, shranjene v Arhivu Slovenije, ki jo je 1988. za koprski CSDV sestavil Silvano Rumin po pogovoru z zanesljivim sodelavcem Udbe z imenom Dragiša, in jo Omerza v knjigi ponuja tudi v faksimilni obliki. S prve strani dokumenta je razvidno, da je poročanje v skladu z sdvjevskim rangiranjem opremljeno z oznako »Nepreverjeno«.

Na predstavitvi knjige v Ljubljani je Igor Omerza povedal, da Pirjevčevim zagotovilom o tem, da so ga k sodelovanju z Udbo sicer vabili, da pa je sodelovanje zavrnil, enostavno ne verjame, kaj več pa o tej zadevi ni povedal.

Pirjevec je za Primorski dnevnik zanikal tudi sodelovanje z Digos, Slovenska tiskovna agencija pa je poročala: »(...) Omerza pravi, da mu ne verjame, ker da so dokumenti dovolj verodostojni. 'Kot avtor nočem ocenjevati svoje knjige, lahko pa metodološko rečem, da je zelo avtentična', saj temelji na dokumentaciji SDV, je še dodal.«

Ko Omerza v uvodu knjige omenja analizo Kocbekovega dosjeja, ki jo je opravila sodelavka Udbe, navaja, da so bila poročila ovaduha Piette »večinoma zlagana in prenapihnjena, posebej še, ker je delal za denar in je zato namerno 'domišljijsko' povečeval obseg poročanja. Zato opozarjam bralca, da so popolnoma za lase privlečene nekatere trditve v navedenem pasusu letnega poročila ...«

V uvodu pisma Pahorju prejšnji teden dr. Jože Pirjevec še dodatno relativizira sdvjevsko informacijo o svojih povezavah z Digos: »Tarča sem obtožbe, ki jo je sprožil v svoji zadnji knjigi Igor Omerza, da sem Vas v letih 1988 in 1989 ovajal Digosu. Nič ne pomaga moje opozorilo, da sem bil v tistem času predsednik Narodne in študijske knjižnice in Slovenskega stalnega gledališča. Obakrat na pobudo SKGZ, pri čemer je težko verjeti, da bi omenjena krovna organizacija, vezana na Ljubljano, postavila na čelo dveh najpomembnejših slovenskih kulturnih ustanov v Trstu 'italijanskega špiclja', kot pravi Jože Možina.«

Vprašanje verodostojnosti

Več zgodovinarjev, ki smo jih prosili za komentar tega primera ali za načelno mnenje o Omerzovi raziskovalni metodi, ni želelo odgovoriti. Najbolj značilen tovrstni odziv je dala predstojnica Zgodovinskega inštituta M. Kosa na ZRC SAZU dr. Petra Svoljšak: »Mislim, da gre v tem primeru ponovno predvsem za političen nivo razprave in ne zgodovinopisnega, zato se tudi o metodologiji, uporabi in interpretaciji arhivskega gradiva ne morem izreči.«

Višja raziskovalka na Študijskem centru za narodno spravo dr. Tamara Griesser-Pečar je odgovorila, da V žrelu Udbe še ni uspela prebrati in medijskih zapisov o sodelovanju Pirjevca z italijansko obveščevalno službo ne more komentirati, dodala pa je: »Poznam pa druge raziskave Igorja Omerze in lahko rečem, da so vse zelo verodostojne.«

Dr. Jure Ramšak, asistent na Inštitutu za zgodovinske študije ZRS Koper, v tem in podobnih primerih zagovarja predvsem previdnost, ki pritiče zgodovinarskemu delu: »Ob sledenju opazki iz nekega dokumenta bi si bralec mislil, da je ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik, potem ko s predsednikom vladne komisije za odnose z verskimi skupnostmi ni več želel vsem na očeh kramljati v restavraciji Vitez in je gosta raje povabil na obed v intimo nadškofijskega dvorca, na uho predstavnika režimske ustanove vneto prenašal skrivnosti izza Cerkvenih zidov. Ker obe osebnosti poznamo, vemo, da je bilo v resnici precej drugače. Ko o delovanju nekoga v preteklosti vemo malo, lahko vsaka 'nepreverjena' sestavljenka, paberkovana od kdo ve kod, izriše zgrešeno sliko o človeku.«

Slovenska posebnost

Profesor z ljubljanske Filozofske fakultete dr. Božo Repe pravi, da je z zadevo seznanjen zaradi reakcije kolega Pirjevca, dokumenta pa ni videl: »Menim, da na osnovi tovrstnih dokumentov ni mogoče obtoževati nikogar, žal pa sodna praksa v Sloveniji v imenu 'svobode govora' ne omogoča ustrezne zaščite napadenim, kar je doslej pokazalo več tožb. Tudi ponarejanje ali prikrajanje dokumentov, celo s strani politične stranke, v Sloveniji ni nobena posebnost.

Prav tako je unikatno samooklicanje ali medijsko oklicanje nekoga za 'raziskovalca' in možnost, da v arhiv pride kdorkoli dobesedno z ulice, dobi in skopira na tisoče strani gradiva in si praktično ustvari paralelni državni arhiv ter dokumente nato brez preverjanja verodostojnosti, brez postavljanja v zgodovinski kontekst in brez posledic objavlja, je slovenska posebnost.

Če v razvitih državah morda tudi nenamerno pride do objave nepreverjenih podatkov kaj šele njihove zlorabe, (tudi če gre za oddaljena obdobja), ta del arhiva običajno zaprejo, tisti, ki je to storil, pa nima več dostopa v arhiv.«

Predstojnik Inštituta za zgodovinske študije koprskega ZRS prof. dr. Egon Pelikan, sicer tudi sodelavec dr. Pirjevca, nam je povedal: »Več let sem delal tako v slovenskih arhivih Udbe in tudi v arhivih italijanske tajne policije v Rimu (primorska duhovščina) in svoje mnenje vsekakor imam. 'Stranskih produktov' je pri delu obveščevalnih služb toliko, da je potrebno vsaj 'trojno preverjanje', preden o čemerkoli sklepamo.

Pomislimo samo na sezname, ki so se v zadnjih petnajstih letih pojavili v javnosti in so praviloma popoln konglomerat nepreverjenih podatkov in imen (Lajovic, Leljak itd.). Taka 'odkritja' so odlična snov predvsem za Reporter in Demokracijo. Zadnje moje odkritje, npr., vsebuje 60 sodelavcev Udbe v Sloveniji (1947–1970), ki so bili posvečeni (z imeni, priimki in tajnim imenom).

Vedno znova se ob tem sprašujemo: so nekoga agenti zgolj 'vrbovali', so stopili z njim samo v prvi stik, kaj je kdo povedal, je komu s tem škodil, kaj je sploh vedel, ali ni nemara poročal 'kar nekaj', da bi se špicljev znebil, prenašal slučajno 'ujete' informacije, ali pa kako so informacije prirejali agenti Udbe itd.

Dejstvo je, da so se špiclji Udbe trudili ugajati nadrejenim in navesti čim več domnevnih informacij, delnih informacij. Na podlagi omembe nekega 'sodelavca' je povsem neprofesionalno, nekorektno, nestrokovno itd. sklepati karkoli. O tem, da dr. Pirjevec z italijanskimi tajnimi službami ni nikoli sodeloval, sem več kot prepričan. Pirjevec je 'trd slovenski nacionalist', tako da imamo včasih s tem na inštitutu celo kako zadrego.«

Zgodovinar dr. Gorazd Bajc, ki se še posebej ukvarja s preteklostjo obveščevalnih služb, pravi: »Za zgodovinarja primarni viri niso vedno zanesljivi, toliko bolj, ko govorimo o obveščevalni dejavnosti. Ni bilo malo primerov, ko se je izkazalo, da je bila nekritična uporaba gradiv tajnih služb ali političnih policij problematična. Če se raziskovalec omeji le na dokumente ene provenience, tvega poenostavljanja in napake. Ravno narobe: mora jih primerjati z drugimi, a jih obenem tudi interpretirati.«