Glas in podoba brezimnih žrtev spolnega nasilja

Pogovarjali smo se z avtorico izvrstnega risoromana Bezimena

Objavljeno
26. junij 2020 15.00
Posodobljeno
26. junij 2020 15.42
Nina Bunjevac je srbsko-kanadska ilustratorka in striparka. Foto arhiv TIFA
Nina Bunjevac se je rodila leta 1973 v Kanadi, odraščala pa v Jugoslaviji, v Srbiji, domovini staršev. Po šolanju se je vrnila v Kanado, kjer dela kot ilustratorka, striparka in poučuje. Njena prva in druga knjiga, Hladna kot led in Očetnjava, sta pritegnili veliko pozornosti in nagrad. Podobna usoda bo najbrž doletela tudi njen risoroman Bezimena, ki je pred kratkim izšel v slovenskem prevodu pri založbi VigeVageKnjige.
 

Zakaj je naslov vašega novega stripa Bezimena enak v vseh izdajah v različnih državah?


Bezimena je ime ključne osebe v zgodbi in zato je naslov nespremenjen. Nisem naklonjena temu, da bi spreminjala naslove le zato, da bi ustrezali pomenu v drugih jezikih. Mami je bilo ime Sladjana, in ko je emigrirala v Kanado, je očetova družina vztrajala, da se je uradno preimenovala v Sally. Predvidevali so, da njenega pravega imena Anglokanadčani ne bodo znali izgovoriti. Sicer pa v vsaki izdaji v drugem jeziku dodatno pojasnimo pomen naslova. Večina Slovanov brez težav razume pomen naslova.


»Posilstvo, bodisi kot instrument moči ali kot globok seksualni nagon s slabim nadzorom impulzov, kaže na 'šimpanziranje, ki se skriva v grmovju'. Na evolucijsko zaporo moškega, ki nima moči.«
Uvodoma pravite, da je strip moderna različica starogrškega mita o Artemidi in Siproitu.


Da. To je moderna različica mita, ki ima kar nekaj različic. V njih mladenič Siproite vidi golo deviško boginjo, ko se kopa v reki. V eni različici posili njo, v drugi pa eno od njenih deviških spremljevalk. Za kazen ga Artemida spremeni v žensko. Všeč mi je bila predvsem ta sestavina mita, ko nasilnež pristane v koži žrtve. V stripu Bezimena sem se v nasilneža naselila jaz.
 

Pri prebiranju stripa ima bralec sprva občutek, da je to strip o spolnih fantazijah, ki jih nekateri brez večjih zadržkov spremenijo v resničnost. Vendar se pozneje pokaže, da nič ni tako, kot je bilo sprva videti.


Ena izmed stvari, ki sem se jih hotela dotakniti v knjigi, je fantazija posilstva in tanka črta, ki jo loči od realizacije. Nekateri ljudje te fantazije uresničijo z igranjem vlog na zdrav način s privolitvijo partnerjev, nekateri jih odnesejo v ordinacijo svojega terapevta, da bi bolje razumeli globine lastne psihe. In potem so ljudje, ki prestopijo to tanko črto in storijo dejanje spolnega nasilja. Benny, glavni junak Bezimene, prestopi to črto. Ne vem, kaj človeka spodbudi k spolnemu nasilju. Moje izhodišče za oblikovanje značaja tega lika je bil preplet naravnega gona in vzgoje v finem delu mesta. Ta kombinacija se je v njegovem primeru pokazala za usodno katastrofo.
 

Osrednja tema stripa je spolna destrukcija, predvsem moška, ki se včasih kaže v zelo nasilnih dejanjih.
image
Bezimena, Nina Bunjevac


Spomnim se pogovora s prijateljico o Jane Goodall in njenem terenskem delu pri opazovanju šimpanzov v naravi. V nekem trenutku je pogovor nanesel na enega od šimpanzov, ki jih je opazovala, enega od zavrnjenih beta samcev, ki se je skrival v grmovju in kot plenilec čakal na priložnost, da bo posilil in ubil. Tarča njegove agresije so bili ponavadi šibkejši člani skupine. Takrat mi je prišlo na misel, da smo najprej in predvsem živali. Posilstvo, bodisi kot instrument moči ali kot globok seksualni nagon s slabim nadzorom impulzov, kaže na 'šimpanziranje, ki se skriva v grmovju'. Na evolucijsko zaporo moškega, ki nima moči in je bil prisiljen v obdobju svojega najvišjega libida narediti nekaj korakov navzdol po hierarhični lestvici. Ko je težko in je naša dominacija izpodbijana, je dokaj enostavno stopiti nazaj v udobje živalskih nagonov in njihove zadovoljitve.

»V Črni gori v družinska drevesa stoletja niso bili vključeni ženski družinski člani. Njihovo življenje je bilo preprosto izbrisano.«

 

Tudi sami ste doživeli spolno nasilje, ko ste bili mladoletni. Spolnost je na Balkanu, kjer ste odraščali, tabu. Običajno je zelo stereotipno mačistična, da ne rečem vojaška. Kot da gre za vojno, v kateri mora vojak osvojiti žensko ozemlje, da mu lahko vlada.


Ne smemo pozabiti, da so slovanska plemena prišla na Balkan kot najemniška bojevniška plemena. Ženske so bile obravnavane kot plen in sorodstvo po materi sploh ni štelo, saj so bile v večini primerov 'plemensko ali etnično nečiste'. Opravljale so zgolj vlogo samice, ki so jo sproti uplenili, ugrabili in posilili. V takih bojevniških plemenih je bilo žensk že tako malo. Življenje teh plemen na robu pogosto spreminjajočih se meja velikih imperijev pa zelo ostro.
Na primer v Črni gori v družinska drevesa stoletja niso bili vključeni ženski družinski člani. Njihovo življenje je bilo preprosto izbrisano. Na jugu Srbije obstajajo območja, kjer so ljudje še v drugi polovici dvajsetega stoletja imeli obredne ugrabitve deklet iz sosednjih vasi.

Sama sem temu bila priča kot otrok, ko so ugrabili šestnajstletno deklico. Če nam je všeč ali ne, sta posilstvo in spolno nasilje del naše zgodovine in naše kolektivno breme, in ja, res je tradicija v teh krajih, da so ženske tam zato, da jih moški rešijo, ugrabijo in posedujejo. To je globoko zakoreninjeno v našo kolektivno psiho. Vendar dvomim, da človeška evolucija vodi v to smer. Spomnim se, da so bila v Jugoslaviji v osnovni šoli dekleta vedno najbolj prizadevne učenke. Enako je bilo na likovni šoli. Ne le da so bile po nastopu enakovredne fantom, ampak so jih močno presegale. Balkanske ženske so močna bitja, dokler nadzorujejo svojo spolnost in jo močno zaščitijo, ko hormoni ponorijo.
 

Hladna kot led, Očetnjava in Bezimena so stripi, ki so močno povezani z vašim življenjem. Dogajale so se vam radikalne stvari pa tudi stripi so zelo močni.
image
Bezimena, Nina Bunjevac


Hvala vam. Od ranega otroštva je bila zame umetnost oblika terapije. Risanje knjige je nekaj drugega. Bistveno je, da razrešite neko temo skozi umetnost pripovedovanja zgodb in nato pokažete drugim, kaj ste se iz teh izkušenj naučili. Hkrati ne škodi, če je knjiga videti lepa.
 

Strip v knjigi Bezimena ste posvetili vsem žrtvam spolnega nasilja, saj so mnoge ostale brez glasu zaradi strahu, sramote …


Veliko ljudi molči zaradi struktur, o katerih verjamejo, da so usodne za njihovo preživetje – finančne, plemenske, družinske strukture. V večini liberalnih družb so žrtve spolnega nasilja obravnavane kot 'poškodovano blago', v bolj tradicionalnih pa kot razuzdanke. V primeru incesta v družbah z močnim kultom družine obstaja velika bojazen, da bo razkritje incesta osramotilo družino ali ekskomuniciralo žrtev.
image
Bezimena, Nina Bunjevac


Zanimivo se mi zdi nedavno povečanje zanimanja za kult svete Petke v Srbiji. Skozi zgodovino, tudi v komunističnih letih, je bila od nekdaj zasebna in diskretna svetnica. Oblečena v črno, ki spominja na senco, naj bi ščitila ženske, zlasti v primerih, ki zadevajo njihove reproduktivne organe. Ženska bi na primer poiskala pomoč pri sveti Petki ob bolečih menstruacijah, nosečnosti, celo splavu. Če bi žrtve posilstva potrebovale svetnico, bi to bila ona. Kult svete Petke se je v Srbiji močno razrasel od devetdesetih let prejšnjega stoletja, kar veliko govori o kolektivni psihi srbskih žensk in njihovih duhovnih potrebah. Sveta Petka se tako dviga kot naša kolektivna senca iz puščavniške jame.
 

Imate prepoznaven slog risanja. Kakšna je bila vaša risarska pot, dokler niste postali Nina Bunjevac, ki riše v lastnem slogu?


Od malih nog sem risala. Vedno je bilo okoli mene dovolj papirja in svinčnikov. Preden sem postala ilustratorka, sem naredila ovinek prek slikarstva in kiparstva do leta 2004, ko sem začela eksperimentirati s stripi. Prve risbe so bile zelo surove. Nisem imela pojma, katera orodja naj uporabim ali katere tehnike naj se držim. Moja prva knjiga dobro predstavlja ta boj in vplive ameriškega umetniškega podzemlja. Šele ko sem končala drugo knjigo, sem oblikovala določen slog, ki je bil v Bezimeni že nekoliko bolj izpopolnjen. Verjetno se bo moj slog še spreminjal.