»Nisem Noam Chomsky, sem samo klovn«

Komik Russell Brand v knjigi Revolucija predlaga spiritualno revolucijo, s katero bi ukinili kapitalistični sistem.

Objavljeno
24. avgust 2015 15.01
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Z naslovnice knjige Revolucija (Sanje, prevod Polona Glavan) gleda glamurozen zvezdniški­ obraz, ki bi bil očitno rad hkrati­ podoben Cheju Guevari in Jezusu Kristusu. To je Russell Brand, avtor knjige, ki pravi, da bi sebe lahko naslikal kot »mesijo nizkega rodu iz Essexa«.

Russell Brand je britanski zvezdnik, igralec, komedijant in radijski ter televizijski voditelj, znan po kričečem stilu oblačenja, ekscesnem obnašanju in ostrem jeziku. Ljubljenec tabloidov je postal zaradi svojih ljubezenskih zvez, (med drugim s Kate Perry), zato, ker rad vrže kakemu paparacu telefon skozi okno in ker zna biti dovolj neotesan, da ga denimo odpustijo kot voditelja MTV. Trenutno sodi v razred privilegirancev, v odstotek bogatih Britancev.

Toda vedno ni bilo tako – v otroštvu je sodil med 55 odstotkov revnih Britancev. Poleg tega je problematičen deček, ožigosan z različnimi diagnozami, kot je denimo ADHD. Kasneje sta se temu pridružili še bulimija in bipolarna motnja. Resno je zabredel tudi v droge in menda ga ni mamila, ki ga ne bi poskusil (zdaj je že kakih trinajst let »čist«).

Kariero je začel kot stand up komik, delal kot voditelj na MTV, vodil Big Brother's Big Mouth, kasneje je delal svoj The Russell Brand Show, igral v filmih Pozabi Saro in Superžur, eden njegovih novejših šovov pa nosi naslov Messiah Complex, kar gre odlično skupaj s knjigo Revolucija.

Pot do Revolucije

Brandov revolucionarni duh je dobil zagon, ko je leta 2013 dobil priložnost urediti izdajo britanskega časopisa New Statesman. Ta časopis je namreč redno vabil znane osebnosti k enkratnemu urejanju. Brand je objavil prispevke Davida Lyncha, Noela Gallagherja, Naomi Klein in Aleca Baldwina in drugih na temo revolucije.

Potem ga je intervjuval še Jeremy Paxman za BBC-jev Two's Newsnight. Paxman, o katerem Brand pravi, da je krvoločen kot krokodil, ga je »zasliševal« o tem in onem in Brand je med drugim priznal, da ne hodi na volitve in tudi druge pozval k temu. Potrebo po »drugačni narativi, ki bo spremenila svet«, pa je natančneje razdelal­ v knjigi Revolucija.

Kaotično, a tudi kratkočasno

Kar povejmo takoj: knjiga ni velik dosežek. Je neorganizirana, vrti se v krogih, se ponavlja, ideje so površno povzete iz najrazličnejših koncev. Ampak ima tudi svetle plati. Mestoma je zabavna, napisana z gorečnostjo in prekrita s patino glamurja, saj nam Brand servira zabavne detajle iz svojega divjega življenja in z zvezdniške scene. Skratka, je knjiga, ki zbuja mešane občutke in tudi njena ocena ne more biti enoznačna.

Po žanru je delno memoar, delno pa revolucionarni manifest, ki meša ideje gibanja Okupirajmo in newageevske duhovnosti. Predvsem pa je Brandov stand up šov, med katerim s kanoni strelja na vse strani. Ob tem niha med abstraktnimi idejami vrhunskih ekonomistov in robatim humorjem ljudskega tipa, med misticizmom ter banalnimi in trapastimi domislicami. Skratka, ni da ni.

Sam akt revolucije Brand razume takole: »Saj ne, da bi hoteli starinsko revolucijo z giljotinami in gulagi in velikimi sodnimi spektakli; pravzaprav gre za močan, a nežen proces, v katerem se bomo uglasili na novo frekvenco. Družbeno rekalibracijo.«

Pravičnejša svetovna alternativa po njegovem vsebuje naslednja načela: samoupravo, decentralizacijo moči, odpis nepravičnega dolga, odstranitev pokvarjenih svetovnih trgovinskih sistemov, vrnitev k lokalnemu, odgovornemu kmetovanju, odstranitev fizičnih in psihičnih orožij oblastnikov in »moje portrete v vsaki sobi«.

Pa poglejmo si nekaj njegovih idej, kot jih je izrazil sam.

Brand predlaga samoupravljanje: »Naš končni cilj je življenje v samoupravnih, popolnoma avtonomnih, ekološko odgovornih, egalitarnih skupnostih.«

Brand je optimist: »Revolucija je možna, kajti majhna manjšina ne more nadzorovati večine, nepripravljene na sodelovanje.«

Brand sovraži angleško kraljico: »Treba je ukiniti nazive, ki jih nosijo ljudje – nazivi so del nevidne arhitekture naše družbene strukture. Ali veste, kako se v resnici piše britanska kraljica? Saxe-Coburg-Gotha. Nekaj zelo nemškega, kar pa kraljici ni všeč. V resnici bi lahko bila Bratwurst-Kraut-Nazi.«

Brandu vidi Krišno kot frajerja: »Krišna mi je bil kot bog vedno všeč, ker je vesel, se kul oblači, pohaja po poljih in gozdovih s seksi ženskami in z živalmi, pa še modre barve je.«

Brand verjame v moč transcendentalne meditacije: »Molitev, meditacija in preprosta altruistična dejanja so vedenjski portali, ki nas vodijo v zanemarjeno dimenzijo.«

Brand je zabaven: »Če bi bila homoseksualnost tak greh, bi bilo to zapisano med deset božjih zapovedi. V resnici pa deseta božja zapoved pravi: 'Ne želi vola svojega bližnjega'.«

Brand se samoanalizira: »Vse življenje sem iskal uteho v individualizmu. Svojemu banalnemu poreklu sem ubežal z ekstravagantno frizuro, majhnim pričakovanjem v razredu z velikopoteznim govorjenjem, strahu pred navadnostjo pa s tem, da sem postal poklicni čudak. Pravzaprav je moj uspeh v šovbiznisu komaj kaj več kot žetev moje psihoze.«

V knjigi na veliko omenja in citira številne mislece. Pojavijo se vsi mogoči, Einstein, Rumi, Solženicin, Goethe, Debord, Piketty, Naomi Klein. Pojavi se tudi bogataš Donald Trump. O njem brez dlake na jeziku pravi: »Trumpa sem nekoč srečal in najbolj me je presenetilo, kako butast je. Bil je nenavadno otročji; takrat se mi je zdel kot bebček z eno samo čudežno lastnostjo, ki pa je slučajno zelo cenjena: služenje denarja.«

Na četrtem mestu med vplivnimi misleci

Britanski komik je torej natresel ideje, ki naj bi pripeljale do revolucije in pravičnejšega sveta, pot do cilja pa očitno prepušča bralcem, saj natančnejših navodil ne daje. Intelektualni manko mu lahko vsaj malce oprostimo, saj ga tudi sam priznava. V nekem trenutku, denimo, prostodušno izjavi, da ni noben Noam Chomsky, temveč ­čisto navaden klovn.

Omenimo še, da je Brand z denarjem, ki ga je zaslužil s knjigo Revolucija,­ odprl lokal Trew Era Cafe v Londonu, v katerem je zaposlil zdravljene odvisnike od drog, da je z režiserjem Michaelom Winterbottomom posnel dokumentarec Cesarjeva nova oblačila o finančni krizi in družbeni neenakosti in da so ga bralci revije Prospect postavili na četrto mesto med najbolj vplivnimi misleci na svetu, takoj za Thomasom Pikettyjem, Janisom Varufakisom in Naomi Klein!