Tiskane izdaje
Nenapisano pravilo je, da dobitnika Nobelove nagrade za literaturo razglasijo v četrtek v tako imenovanem Nobelovem tednu, ki je ponavadi v prvi polovici oktobra. Letos je rigidna Švedska akademija to pravilo nepričakovano prekršila: dobitnika Nobelove nagrade za literaturo bodo razglasili zunaj Nobelovega tedna, in sicer 13. oktobra.
Agencija AP je prejšnji teden sporočila, da so se švedski akademiki letos začeli sestajati nekoliko kasneje, zato bodo tudi odločitev sprejeli nekoliko kasneje. Na ugibanja, kdo bo dobil nagrado, to ne bo bistveno vplivalo.
Na internetu se pojavljajo različne stave in stavnice, ljudi ne mine volja do ugibanja, pa čeprav je dobitnika nagrade težko zadeti. Najbolj prepoznavna lastnost Švedske akademije je namreč nepredvidljivost. Včasih potegne iz rokava pisatelja oziroma pisateljico, ki širše sploh ni znan/znana. Tak primer iz novejšega časa je francoski pisatelj Patrick Modiano, nagrajenec leta 2014. Obstajajo pa tudi primeri, ko so stavnice kazale v pravo smer – to se je zgodilo lani, ko je Nobelovo nagrado za literaturo dobila Belorusinja Svetlana Aleksijevič, leta 2009, ko je nagrado dobila Herta Müller, leta 2008, ko jo je dobil Francoz J. M. G. Le Clézio.
Trendi
Kljub nepredvidljivosti so opazni določeni trendi pri izbiri nagrajenca. Eden je recimo ta, da ima Švedska akademija raje avtorje, ki niso zelo komercialni ali popularni. V oporoki Alfreda Nobela ji je bilo namreč naročeno, da mora nagrajevati »izjemna dela v idealistični smeri«. Ceni tudi angažiranost, ki gre lahko v protivojni, protirasisični, feministični, ekološki, protidiktatorski smeri ali še kam drugam.
To je očitno iz literature nagrajencev zadnjih let. Svetlana Aleksijevič recimo v literaturi razgalja trpljenje udeležencev v afganistanski vojni in žrtev Černobila, Modiano piše o Parizu, nad katerim lebdijo temne sence druge svetovne vojne, vključno s trpljenjem Judov pod nacisti, Herta Müller, dobitnica nagrade leta 2009, je znana po kritiki nasilnega Ceaușescujevega režima, Doris Lessing je zelo radikalno pisala o socialnih in feminističnih temah, prav tako Elfriede Jelinek, avstrijska dobitnica nagrade leta 2004, Orhan Pamuk, turški nobelovec iz leta 2006, je razgalil turški genocid nad Armenci ...
Nagrajeni pa so bili tudi pisatelji, ki ne kažejo posebnega angažmaja – recimo Kanadčanka Alice Munro, nagrajenka leta 2013, ali švedski nagrajenec iz leta 2011, pesnik Tomas Tranströmer.
Pretežno evropska zadeva
Švedska akademija ima, kot je razvidno s seznama dosedanjih nagrajencev, spolne, starostne, zvrstne, jezikovne in geografske preference. Redko je nagradila pisatelje, mlajše od petdeset ali starejše od osemdeset let, povprečna starost nagrajencev je po podatkih nobelprize.org 65 let. Med 112 dosedanjimi nagrajenci je samo štirinajst žensk. Kar 77 dosedanjih nagrajencev je pisalo prozo, 33 poezijo, trije eseje in filozofijo, dva zgodovinska dela in štirinajst dramska dela.
Kar trideset dosedanjih nagrajencev je pisalo v angleščini, šestnajst v francoščini, trinajst v nemščini, enajst v španščini in sedem v švedščini. Daleč največ Nobelovih nagrajencev za literaturo je bilo Evropejcev – petnajst Francozev, deset Britancev, osem Nemcev, osem Švedov, šest Italijanov, šest Špancev, po štirje Poljaki, Irci in Rusi ... Takoj za njo je Severna Amerika (ZDA deset nagrajencev, Kanada en), Južna Amerika (sedem nagrajencev), Azija (sedem nagrajencev), Afrika (štirje) in Avstralija (eden). Evropejci torej močno prevladujejo.
Povprečen Nobelov nagrajenec za literaturo je torej Evropejec, moški, star 65 let, piše prozo ter zelo resno, angažirano literaturo.
Spet na vrhu Murakami
Poglejmo, kdo je letos na vrhu stavnic. Na spletni strani NicerOdds, na kateri so združeni podatki različnih stavnic, je na vrhu japonski pisatelj Haruki Murakami. Je zelo popularen in prodajan pisatelj, ki v romanih piše o odraščanju, ljubezni, glasbi, vplivu Zahoda na Japonsko itd.
Na drugem mestu je sirski pesnik Adonis, večni kandidat za Nobelovo nagrado. Že dolgo živi v Franciji, velja pa za vodilnega arabskega pesnika modernega časa. Znan je po tem, da je vpeljal nove tokove v arabsko pesništvo, denimo modernizem. Ker je kritičen do islama, so islamski kleriki zahtevali sežig njegovih knjig, njemu pa grozili s smrtjo.
Visoko na stavnicah je zopet kenijski avtor Ngugi Wa Thiong'o, in sicer je na tretjem mestu. Pravijo, da je dober kandidat za Nobelovo nagrado, saj ima njegovo delo veliko političnih komponent, ki jih akademija ceni. Piše že petdeset let, in to v plemenskem jeziku gikuju.
Ima zavidljiv opus, ki obsega vse literarne žanre, bil je tudi politično preganjan. Morda bo Švedska akademija poskusila popraviti afriško spregledanost pri nagradah in se bo to pot res odločila za Ngugija Wa Thiong'a. Od Afričanov so se na stavnicah pojavili še somalski pisatelj Nuradin Farah, egipčanska avtorica Naval el Sadavi in mozambiški avtor Mia Couto.
Ves svet je trdno prepričan, da dela Švedska akademija veliko krivico ameriškemu pisatelju Philipu Rothu, ki je letos na stavnicah na četrtem mestu. Dobil je že vse možne literarne nagrade, kar devet knjig v zbirki Library of America zasedajo njegova dela, Švedska akademija pa ga že vrsto let ignorira. Njegovi polavtobiografski opisi nevrotičnih Američanov in seksualni ikonoklazem Švedov očitno ne zanimata.
Na stavnici je nekoliko niže razvrščenih še nekaj Američanov, ki iz leta v leto čakajo na usodni klic, a se jim vztrajno izmika: Joyce Carol Oates (ki je na stavnicah šesta), Don DeLillo, Thomas Pynchon, John Ashbery, Joan Didion, Cormac McCarthy, Marilynne Robinson, celo Bob Dylan. Od kanadskih pisateljev bo v četrtek na trnih Margaret Atwood.
Na stavnici največ
Na stavnici je sicer največ evropskih pisateljev, med njim Albanec Ismail Kadare, pisatelj, ki v svojih delih razkriva utišano in pozabljeno zgodovino Albanije, španski pisatelj Javier Marías, ki je priljubljen v domovini, zelo dobro pa je zapisan tudi v anglosaškem svetu, Madžar Péter Nádas, ki piše zajetne, stilistično dovršene romane o spominu in preteklosti, še en Madžar László Krasznahorkai, ki velja za mojstra apokalipse in piše temne zgodbe iz madžarskih zakotnih vasi, pa tudi zgodbe, ki jih zaznamuje postkomunistični kaos, avstrijsko-nemški pisatelj Daniel Kehlmann, ki velja za pravo literarno zvezdo, relativno visoko na lestvici je tudi nam dobro znani Peter Handke, avstrijski pisatelj s slovensko dušo. Velja za politično kontroverznega, a v umetniškem smislu cenjenega pisatelja, ki je med drugim pisal o slovenskem delu svoje družine.
Vseh Evropejcev na stavnici ni mogoče našteti, omenimo še Poljaka Adama Zagajewskega, Estonko Doris Karevo, Irca Johna Banvilla, Portugalca Antónia Lobo Antunesa, Italijana Claudia Magrisa, Nizozemca Ceesa Nootebooma, Poljakinjo Olgo Tokarczuk, češko-francoskega pisatelja Milana Kundero, Romuna Mirceo Cărtărescuja, Finko Sirkka Turkka, Bitanca Juliana Barnesa ... V tej skupini je tudi razvpiti Britanec Salman Rushdie, vsekakor izjemen pisatelj, ki pa iz političnih razlogov skoraj zagotovo ne bo dobil nagrade.
Od azijskih pisateljev je na stavnici visoko uvrščen korejski pesnik Ko Un, ki je pred kratkim gostoval pri nas. Ta pesnik navdušuje z globokim, budističnim razumevanjem človeka in narave. Za sabo ima težko in zanimivo preteklost, med drugim je bil politični zapornik in budistični menih.
Od azijskih predstavnikov stavnice dobro kažejo tudi izraelskima pisateljema Amosu Ozu in A. B. Yehoshui, sicer pa je avtorjev s te celine na lestvici zelo malo. Od Latinoameričanov omenimo argentinskega pisatelja Césarja Aira, ki s frenetično hitrostjo izdaja knjige in velja za »anarhističnega nadrealista«. Avstralcev je na lestvici le nekaj, med njimi sta najbolj znana Peter Carey in David Malouf.
Za konec naj znova opozorimo, da je naštevanje imen verjetno nesmiselno, prav tako razbiranje tendenc in trendov na podlagi nagrajencev iz preteklih let, kajti Švedska akademija, sestavljena iz osemnajstih članov, pogosto izbere ime, ob katerem mnogi ne morejo zapreti ust od začudenja. Počakajmo torej četrtek in se pustimo presenetiti.
