»Nove revije brez podpore komunistov ne bi bilo«
Nova država za nov svetovni red: Doktorsko delo španskega raziskovalca se z distance ukvarja z mednarodnimi vidiki osamosvojitve Slovenije.
Odpri galerijo
Srečanje predsednikov jugoslovanskih republik na Brdu pri Kranju, 11.4.1991 FOTO: Tone Stojko
Velika prednost avtorja (mentoriral ga je tudi slovenski sociolog kulture Rastko Močnik) je v tem, da je imel v nasprotju s številnimi slovenskimi do predmeta prepotrebno distanco. Poleg tega je dokumente raziskoval tudi v ZDA, v Washingtonu, bil je v arhivih Ronalda Reagana (v Kaliforniji) in Georgea H. W. Busha (v Teksasu).
Tam je leta 2015 dobil vpogled v dokumente, s katerih je bila na njegovo zahtevo umaknjena oznaka tajnosti.
Celotno Jugoslavijo avtor okarakterizira kot polperiferijo, ki je bila vpeta v širše zastavljeno geopolitično tranzicijo. Slovenija je postala samostojna država tik po koncu hladne vojne, in to je podatek, ki govori zase. V teh procesih je bilo ideološko sredstvo elit prav nacionalizem. Avtor citira Gellnerja, ko pojasnjuje, kako je tedaj ekonomija potrebovala nov tip centralne kulture, centralno državo ter »homogeno kulturno znamko svoje črede«. Deloma zato, da bi država lahko nadzirala svoje državljane, hkrati pa »vdihnila minimum moralne gorečnosti in družbene identifikacije, brez katerih družbeno življenje postane zelo težko«.
Konec hladne vojne se je dogajal v imenu novega svetovnega reda. Že leta 1978 so padale pogodbe o statusu jedrskega orožja srednjega dosega in lahko se je govorilo o »novi détente«, o sprostitvi. Sovjetska zveza je vidno pešala, tako je postala zelo negotova podpora komunističnim režimom po vzhodni Evropi in Balkanu. ZDA so z Georgeem H. W. Bushem v Beli hiši začele oblikovati politiko, ki naj bi podprla postkomunistične tranzicije. Bush je v svojih javnih nastopih med aprilom in majem 1989 govoril, kaj pomenijo temelji tako imenovanega novega svetovnega reda. Kriterij za ZDA naj bi bila njihova nacionalna varnost. Ta naj bi generirala idejo o financiranju poljske tranzicije, pod pokroviteljstvom ameriške administracije naj bi delovali zavezniki ZDA, Mednarodni denarni sklad in zasebni akterji.
Avtor citira Dimitrija Rupla, pri odcepitveni vladi odgovornega za zunanje zadeve, kako je maja 1991 delegacija pod vodstvom Lojzeta Peterleta obiskala predsednika ruskega vrhovnega sovjeta Borisa Jelcina. Ta je do Slovencev izrazil simpatije in Rupel ga je citiral, ko je rekel tole: »Poglejte, Sovjetska zveza bo razpadla.« Na Zahodu naj bi se bali, da bi razpad Jugoslavije vodil k razpadu Sovjetske zveze. To, pravi avtor, se je tudi zgodilo, kar je povzročilo, da sta se Gorbačov in Bush delno razumela pri politiki do Jugoslavije. Šlo je za procese »zrcalnih dejavnikov« in iz konteksta celotne študije Carlosa Ville bi lahko zaključili, da ZDA nanje niso bile čisto pripravljene in niso dobro razumele političnih procesov v Evropi in Jugoslaviji.
Zanimivo je, da si je avtor za pojasnilo slovenskega prehajanja iz socializma v kapitalizem izbral citat Perryja Andersona iz Rodovnika absolutistične države: »… vse dokler obstajajo razredi, sta razpad ali vznik držav tista, ki bistveno vplivata na premestitve v produkcijskih razmerjih …« Poanta je ta, da je v novih državniških zgodbah šlo tudi za sistemski prehod iz socializma v kapitalizem. Že leta pred osamosvojitvijo, je popisal avtor, se je v Sloveniji močno okrepila republiška birokracija. Pred koncem hladne vojne, leta 1970, je tudi Cia že dojela, da je Jugoslavijo mogoče razumeti kot »dotrajano« umetno tvorbo. Toda ZDA so jo v sodelovanju z Mednarodnim denarnim skladom finančno podpirale še naprej. Slovenija, ki je imela močnejšo ekonomsko podstat, se je ves čas obnašala avtonomistično. Tudi po padcu Staneta Kavčiča leta 1972, ko je bilo videti, da gre republiški avtonomiji slabše, liberalne strategije niso zamrle. Avtonomijo sta pridobivali mladinska organizacija in socialistična zveza, toda kljub napetostim in nezaupanju, pravi avtor, so bili odnosi med političnimi skupinami harmonični.
V ponazoritev nato postavi skorajda šokantno trditev: »In ker je bilo nezadovoljstvo tako preusmerjeno, so se zmanjšale možnosti, da vzniknejo gibanja, ki bi ogrozila položaj slovenskih komunistov. Hkrati je ZKS leta 1980, kak mesec dni po Titovi smrti, podprla ustanovitev Nove revije, ki naj bi okoli sebe zbrala intelektualce z nacionalistične desnice.« Avtor, citirajoč Sreča Kirna, izrecno zapiše, da predsedstvo CK ZKS »ni zgolj podpiralo revije, temveč je organiziralo tudi operativo, ki je pripeljala do njene ustanovitve«. Prav tako zapiše, da je Rupel priznal, »da Nove revije brez podpore ZKS ne bi bilo in da jo je zveza vse od začetka dejansko pomembno podpirala«. To trditev je avtor utemeljil in citiral iz svojega intervjuja z Ruplom februarja 2017.
K novemu pluralizmu so šla tudi številna družbena in kulturna gibanja, čeprav je oblast, na primer pri punku, znala ravnati tudi zelo restriktivno in puritansko.
Medtem so bili odnosi med Jugoslavijo in ZDA prijateljski, toda ZDA so začele pritiskati na Jugoslavijo, naj »izvede reforme v smeri svobodnega trga«.
Slovenske institucije so po zvezni ustavni reformi leta 1988 začele uradne postopke, piše avtor, za posodobitev republiške ustave. Leta 1987 so ustanovili ustavno komisijo, sestavljali so jo člani Sociološkega društva, Društva slovenskih pisateljev, ZSMS in drugih organizacij, predlogi pa so bili objavljeni v Novi reviji.
V kontekstu zaostrovanja razmerja do Jugoslavije se je morala ZKS v prvi polovici leta 1988 upreti grožnjam vojske, da bo posredovala v Sloveniji. To je bil čas, ko so bili aretirani JBTZ, Janša, Borštner, Tasić in Zavrl. Stekla je kompleksna diferenciacija, ki sta jo v podporo četverici usmerjala Bavčar in Janša, »seveda pa je obstajala že tudi predispozicija v obliki protijugoslovanske drže«. Bavčar, pravi avtor, je to predispozicijo razvil skupaj z Janšo, izjava o namerah pa je bila knjiga Dnevnik in spomini, zapuščina Staneta Kavčiča. Tam sta napadla Marinca, Dolanca in Ribičiča, skratka »stare kadre«. »S knjigo sta potemtakem tudi poskusila usmeriti kadre, ki so leta 1986 prišli na vodstvene položaje v ZKS.« To, pravi avtor, je bil cilj Nika Kavčiča, voditelja najbolj reformističnega krila ZKS.
Avtor nato podrobno popisuje nastanek novih strank, dogodke osamosvojitve, ki jih že dobro poznamo. Ključna črta, ki jo potegne, je ta o pretenziji ZDA po neoliberalni Jugoslaviji, o Sachsovi strategiji privatizacije, pa o neoliberalizaciji novih demokracij. V ospredje postavi tezo Susan Woodward, da volitve aprila 1990 v Sloveniji in na Hrvaškem niso bile toliko izraz demokracije kakor sredstvo za utrditev lokalnih političnih elit. Ante Marković si je medtem z reformami kupoval čas. Z Bushem v Beli hiši je »promocija neoliberalnih reform postala del ameriške zunanje politike do vzhodnoevropskih držav«. Bush je verbalno hotel podpreti Markovića, piše avtor, toda njegova podporna ekipa mu je to preprečila, kajti Jugoslavijo so začeli razumeti v kontekstu celotne vzhodne Evrope. Ideja splošne liberalizacije na tem območju je nato vsebovala podporo »ideji o samoodločbi v regiji«, šlo pa je za pripombo, ki se je nanašala na prevlado Sovjetske zveze in na njen vojaški umik.
ZDA so leta 1990 podpirale celovitost Jugoslavije, vendar na podoben način kot leta 1948: »Ekonomske in vojaške podpore ni bilo več, politična podpora pa je bila brez vsebine.« Po osamosvojitvenem referendumu v Sloveniji decembra 1990 se je diplomacija ZDA »umaknila s terena in vodilno vlogo prepustila evropskim silam, na katere je ob raznih priložnostih še naprej pritiskala«.
Potem avtor popisuje taktično razmerje med Slovenijo in Srbijo (Milošević) oziroma Hrvaško (Tuđman). Srbi namreč niso imeli nič zoper slovensko osamosvojitev, hoteli pa so tista hrvaška ozemlja, na katerih živijo Srbi. Popiše vlogo papeža Janeza Pavla II. pri razgradnji sovjetskega vpliva v Evropi, kako se je Slovenija pred in med vojno oboroževala, čeprav je bilo to nezakonito. Citira Blaža Zgago in Mateja Šurca, ki sta Janševi nelegalni trgovini z orožjem v treh knjigah, podprtih z dokumenti, prišla do dna.
V razmerah, ki so nastale po uradni osamosvojitvi Slovenije, se avtor nato dokaj verodostojno posveti modelom privatizacije. Pokaže, kako je Slovenija za ZDA in za Balkan začela postajati zgled, zgleden primer, »posrečilo se ji je namreč, da se je še pravočasno izognila vojni, za kar da so bili zaslužni njeni zahodno usmerjeni voditelji«. To je bilo skladno z Bushevo doktrino.
V epilogu avtor seže v leto 2017, v parlamentarno razpravo ob sprejetju novega zakona o tujcih, pri čemer opozori na razpravo Franca Breznika, ki karakterizira protislovnost širšega zgodovinskega dogajanja: »Pristaši migrantov so danes tisti, ki častijo nekdanji režim, v katerem so na mejah streljali begunce«. Tako izriše lok med vzroki in posledicami nekega zgodovinskega dogajanja, v katerem je Slovenija igrala karakteristično vlogo.
O tem in še marsičem govori knjiga Carlosa G. Ville, ki jo, skupaj s spremno študijo Rastka Močnika, priporočamo kot odlično branje.
Tam je leta 2015 dobil vpogled v dokumente, s katerih je bila na njegovo zahtevo umaknjena oznaka tajnosti.
Celotno Jugoslavijo avtor okarakterizira kot polperiferijo, ki je bila vpeta v širše zastavljeno geopolitično tranzicijo. Slovenija je postala samostojna država tik po koncu hladne vojne, in to je podatek, ki govori zase. V teh procesih je bilo ideološko sredstvo elit prav nacionalizem. Avtor citira Gellnerja, ko pojasnjuje, kako je tedaj ekonomija potrebovala nov tip centralne kulture, centralno državo ter »homogeno kulturno znamko svoje črede«. Deloma zato, da bi država lahko nadzirala svoje državljane, hkrati pa »vdihnila minimum moralne gorečnosti in družbene identifikacije, brez katerih družbeno življenje postane zelo težko«.
Sovjetska zveza bo razpadla
Konec hladne vojne se je dogajal v imenu novega svetovnega reda. Že leta 1978 so padale pogodbe o statusu jedrskega orožja srednjega dosega in lahko se je govorilo o »novi détente«, o sprostitvi. Sovjetska zveza je vidno pešala, tako je postala zelo negotova podpora komunističnim režimom po vzhodni Evropi in Balkanu. ZDA so z Georgeem H. W. Bushem v Beli hiši začele oblikovati politiko, ki naj bi podprla postkomunistične tranzicije. Bush je v svojih javnih nastopih med aprilom in majem 1989 govoril, kaj pomenijo temelji tako imenovanega novega svetovnega reda. Kriterij za ZDA naj bi bila njihova nacionalna varnost. Ta naj bi generirala idejo o financiranju poljske tranzicije, pod pokroviteljstvom ameriške administracije naj bi delovali zavezniki ZDA, Mednarodni denarni sklad in zasebni akterji.
Avtor citira Dimitrija Rupla, pri odcepitveni vladi odgovornega za zunanje zadeve, kako je maja 1991 delegacija pod vodstvom Lojzeta Peterleta obiskala predsednika ruskega vrhovnega sovjeta Borisa Jelcina. Ta je do Slovencev izrazil simpatije in Rupel ga je citiral, ko je rekel tole: »Poglejte, Sovjetska zveza bo razpadla.« Na Zahodu naj bi se bali, da bi razpad Jugoslavije vodil k razpadu Sovjetske zveze. To, pravi avtor, se je tudi zgodilo, kar je povzročilo, da sta se Gorbačov in Bush delno razumela pri politiki do Jugoslavije. Šlo je za procese »zrcalnih dejavnikov« in iz konteksta celotne študije Carlosa Ville bi lahko zaključili, da ZDA nanje niso bile čisto pripravljene in niso dobro razumele političnih procesov v Evropi in Jugoslaviji.
O intelektualcih z nacionalistične desnice
Zanimivo je, da si je avtor za pojasnilo slovenskega prehajanja iz socializma v kapitalizem izbral citat Perryja Andersona iz Rodovnika absolutistične države: »… vse dokler obstajajo razredi, sta razpad ali vznik držav tista, ki bistveno vplivata na premestitve v produkcijskih razmerjih …« Poanta je ta, da je v novih državniških zgodbah šlo tudi za sistemski prehod iz socializma v kapitalizem. Že leta pred osamosvojitvijo, je popisal avtor, se je v Sloveniji močno okrepila republiška birokracija. Pred koncem hladne vojne, leta 1970, je tudi Cia že dojela, da je Jugoslavijo mogoče razumeti kot »dotrajano« umetno tvorbo. Toda ZDA so jo v sodelovanju z Mednarodnim denarnim skladom finančno podpirale še naprej. Slovenija, ki je imela močnejšo ekonomsko podstat, se je ves čas obnašala avtonomistično. Tudi po padcu Staneta Kavčiča leta 1972, ko je bilo videti, da gre republiški avtonomiji slabše, liberalne strategije niso zamrle. Avtonomijo sta pridobivali mladinska organizacija in socialistična zveza, toda kljub napetostim in nezaupanju, pravi avtor, so bili odnosi med političnimi skupinami harmonični.
V ponazoritev nato postavi skorajda šokantno trditev: »In ker je bilo nezadovoljstvo tako preusmerjeno, so se zmanjšale možnosti, da vzniknejo gibanja, ki bi ogrozila položaj slovenskih komunistov. Hkrati je ZKS leta 1980, kak mesec dni po Titovi smrti, podprla ustanovitev Nove revije, ki naj bi okoli sebe zbrala intelektualce z nacionalistične desnice.« Avtor, citirajoč Sreča Kirna, izrecno zapiše, da predsedstvo CK ZKS »ni zgolj podpiralo revije, temveč je organiziralo tudi operativo, ki je pripeljala do njene ustanovitve«. Prav tako zapiše, da je Rupel priznal, »da Nove revije brez podpore ZKS ne bi bilo in da jo je zveza vse od začetka dejansko pomembno podpirala«. To trditev je avtor utemeljil in citiral iz svojega intervjuja z Ruplom februarja 2017.
K novemu pluralizmu so šla tudi številna družbena in kulturna gibanja, čeprav je oblast, na primer pri punku, znala ravnati tudi zelo restriktivno in puritansko.
Medtem so bili odnosi med Jugoslavijo in ZDA prijateljski, toda ZDA so začele pritiskati na Jugoslavijo, naj »izvede reforme v smeri svobodnega trga«.
Slovenske institucije so po zvezni ustavni reformi leta 1988 začele uradne postopke, piše avtor, za posodobitev republiške ustave. Leta 1987 so ustanovili ustavno komisijo, sestavljali so jo člani Sociološkega društva, Društva slovenskih pisateljev, ZSMS in drugih organizacij, predlogi pa so bili objavljeni v Novi reviji.
Zahodno usmerjeni voditelji
V kontekstu zaostrovanja razmerja do Jugoslavije se je morala ZKS v prvi polovici leta 1988 upreti grožnjam vojske, da bo posredovala v Sloveniji. To je bil čas, ko so bili aretirani JBTZ, Janša, Borštner, Tasić in Zavrl. Stekla je kompleksna diferenciacija, ki sta jo v podporo četverici usmerjala Bavčar in Janša, »seveda pa je obstajala že tudi predispozicija v obliki protijugoslovanske drže«. Bavčar, pravi avtor, je to predispozicijo razvil skupaj z Janšo, izjava o namerah pa je bila knjiga Dnevnik in spomini, zapuščina Staneta Kavčiča. Tam sta napadla Marinca, Dolanca in Ribičiča, skratka »stare kadre«. »S knjigo sta potemtakem tudi poskusila usmeriti kadre, ki so leta 1986 prišli na vodstvene položaje v ZKS.« To, pravi avtor, je bil cilj Nika Kavčiča, voditelja najbolj reformističnega krila ZKS.
Avtor nato podrobno popisuje nastanek novih strank, dogodke osamosvojitve, ki jih že dobro poznamo. Ključna črta, ki jo potegne, je ta o pretenziji ZDA po neoliberalni Jugoslaviji, o Sachsovi strategiji privatizacije, pa o neoliberalizaciji novih demokracij. V ospredje postavi tezo Susan Woodward, da volitve aprila 1990 v Sloveniji in na Hrvaškem niso bile toliko izraz demokracije kakor sredstvo za utrditev lokalnih političnih elit. Ante Marković si je medtem z reformami kupoval čas. Z Bushem v Beli hiši je »promocija neoliberalnih reform postala del ameriške zunanje politike do vzhodnoevropskih držav«. Bush je verbalno hotel podpreti Markovića, piše avtor, toda njegova podporna ekipa mu je to preprečila, kajti Jugoslavijo so začeli razumeti v kontekstu celotne vzhodne Evrope. Ideja splošne liberalizacije na tem območju je nato vsebovala podporo »ideji o samoodločbi v regiji«, šlo pa je za pripombo, ki se je nanašala na prevlado Sovjetske zveze in na njen vojaški umik.
ZDA so leta 1990 podpirale celovitost Jugoslavije, vendar na podoben način kot leta 1948: »Ekonomske in vojaške podpore ni bilo več, politična podpora pa je bila brez vsebine.« Po osamosvojitvenem referendumu v Sloveniji decembra 1990 se je diplomacija ZDA »umaknila s terena in vodilno vlogo prepustila evropskim silam, na katere je ob raznih priložnostih še naprej pritiskala«.
Potem avtor popisuje taktično razmerje med Slovenijo in Srbijo (Milošević) oziroma Hrvaško (Tuđman). Srbi namreč niso imeli nič zoper slovensko osamosvojitev, hoteli pa so tista hrvaška ozemlja, na katerih živijo Srbi. Popiše vlogo papeža Janeza Pavla II. pri razgradnji sovjetskega vpliva v Evropi, kako se je Slovenija pred in med vojno oboroževala, čeprav je bilo to nezakonito. Citira Blaža Zgago in Mateja Šurca, ki sta Janševi nelegalni trgovini z orožjem v treh knjigah, podprtih z dokumenti, prišla do dna.
V razmerah, ki so nastale po uradni osamosvojitvi Slovenije, se avtor nato dokaj verodostojno posveti modelom privatizacije. Pokaže, kako je Slovenija za ZDA in za Balkan začela postajati zgled, zgleden primer, »posrečilo se ji je namreč, da se je še pravočasno izognila vojni, za kar da so bili zaslužni njeni zahodno usmerjeni voditelji«. To je bilo skladno z Bushevo doktrino.
V epilogu avtor seže v leto 2017, v parlamentarno razpravo ob sprejetju novega zakona o tujcih, pri čemer opozori na razpravo Franca Breznika, ki karakterizira protislovnost širšega zgodovinskega dogajanja: »Pristaši migrantov so danes tisti, ki častijo nekdanji režim, v katerem so na mejah streljali begunce«. Tako izriše lok med vzroki in posledicami nekega zgodovinskega dogajanja, v katerem je Slovenija igrala karakteristično vlogo.
O tem in še marsičem govori knjiga Carlosa G. Ville, ki jo, skupaj s spremno študijo Rastka Močnika, priporočamo kot odlično branje.
